Jedro

Tožnik v reviziji izpodbija odločitve o več zahtevkih iz tožbe in iz nasprotne tožbe, ki imajo različne dejanske in pravne podlage. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Sicer posplošene revizijske navedbe se nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje in lahko predstavljajo le kršitev določb postopka relativne narave, kar pomeni, da jih v revizijskem postopku ni več mogoče uveljavljati, če niso bile uveljavljane v pritožbi.

Ugotovljena vsebina volje pogodbenih strank je dejanska ugotovitev, ki je ni več mogoče izpodbijati v postopku z revizijo.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na pravnomočno odločbo o zahtevku tožeče stranke (za povrnitev stroškov poprave avtomobila) v višini 356.482,00 SIT s pp, zavrže. V preostalem delu (ki se nanaša na zavrnitev zahtevka tožeče stranke iz naslova neupravičene obogatitve v višini 1.091.090,00 SIT in na ugoditev zahtevku iz nasprotne tožbe iz naslova kupnine v višini 1.744.412,40 SIT) se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je svoj tožbeni zahtevek opiral na trditev, da je "formalna" kupoprodajna pogodba, ki sta jo sklenila s tožencem, prikrivala dogovor, po katerem naj bi tožnik za toženca prodal toženčev avtomobil znamke BMW 850i. Ker do prodaje ni prišlo, je tožnik s tožbo zahteval vrnitev tolarske protivrednosti 11.000 DEM, ki jih je tožencu izročil ob podpisu pogodbe. Poleg tega je zahteval še povrnitev stroškov, ki jih je imel s popravilom avtomobila po njegovem prevzemu. Toženec je takšnim navedbam ugovarjal. Trdil je, da je s tožnikom sklenil kupoprodajno pogodbo, ki ni prikrivala druge pogodbe. Ker pa je tožnik (toženec po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: tožnik) poravnal le del kupnine, je toženec (tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju: toženec) vložil nasprotno tožbo, s katero je od tožnika zahteval plačilo preostanka kupnine. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v celoti sprejelo toženčevo verzijo dejanskega stanja in na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih zavrnilo tožnikov "jamčevalni" zahtevek (356.482,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (1.091.090,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi in tožniku naložilo plačilo preostanka kupnine (1.744.412,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Sodišče druge stopnje je po zavrnitvi tožnikove pritožbe potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo). Navaja, da je zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena kupoprodajna pogodba. Zaradi tega stališča je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je prepričan, da bi sodišče moralo zaslišati predstavnika A. M. in Z. M., ki bi lahko zanesljivo potrdila, za kakšen posel je šlo. Tožnik je imel v postopku na prvi stopnji občutek, da je bilo sodišče pristransko. V celoti je izvedlo praktično vse dokaze, ki jih je predlagal toženec, po drugi strani pa ni zaslišalo niti ene od prič, ki jih je predlagal tožnik. Posledično zmotni ugotovitvi dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik nadalje navaja, da je šele po zaključku pravdnega postopka na prvi stopnji prejel sodbo, izdano v kazenskem postopku, ki se nanaša na isti dogodek med pravdnima strankama in v katerem je bil tožnik oproščen. V kazenskem postopku se je več kot jasno izkazalo, da tožnik toženca pri poslu ni ogoljufal. Tožnik reviziji prilaga kopijo zapisnika o glavni obravnavi v kazenskem postopku in kopijo sodbe, izdane v njem. Nadaljnje dejstvo, ki kaže na zmotno uporabo materialnega prava, je tudi to, da toženec v nobenem postopku ni nikoli zatrjeval, da ima tožnik sporen avtomobil, v kazenskem postopku pa je celo izjavil, da ve, kje se avtomobil nahaja. Pri poslu glede avtomobila je nedvomno šlo za prodajno naročilo, oziroma posredništvo, pri katerem bi tožnik nekaj zaslužil, ne pa za kupoprodajno pogodbo. Zato tožnik predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v celoti ugodi, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Obrazložitev odločitve o delu revizije, v katerem ni dovoljena: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Tožnik v reviziji izpodbija odločitve o več zahtevkih iz tožbe in iz nasprotne tožbe, ki imajo različne dejanske in pravne podlage. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določa po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Za povrnitev stroškov poprave avtomobila je tožnik zahteval plačilo 356.482,00 SIT, kar pa ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. Ker revizija v tem delu ni dovoljena, jo je bilo treba v skladu z določbo 377. člena ZPP zavreči. Obrazložitev odločitve o preostalem delu revizije, v katerem ni utemeljena: Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik pavšalno uveljavlja, ni podana. Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih sodbah jasno in izčrpno navedli razloge o vseh odločilnih dejstvih. Prav tako pa ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebinah listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

Pretežni del tožnikovih navedb v reviziji je usmerjenih v grajo dokazne ocene oziroma ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče po določbi 213. člena ZPP ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so po njegovi presoji potrebni za ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Neizvedba predlaganih dokazov lahko predstavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka, kar pomeni, da je v reviziji lahko uveljavljana le, če je storjena (ali perpetuirana) v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je na 4. strani svoje sodbe tožniku pravilno pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati prič M. in predstavnika A. M., ker nista bili predlagani v zvezi s potrditvijo pravno relevantnih dejstev. V reviziji pa tožnik izvedbo dokaznega postopka graja še širše kot v pritožbi, saj navaja, da je imel "v postopku na prvi stopnji občutek, da je sodišče pristransko" in da sodišče "ni zaslišalo niti ene priče, ki jih je predlagal tožnik". Sicer posplošene navedbe se nanašajo na postopek pred sodiščem prve stopnje in lahko predstavljajo, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, le kršitev določb postopka relativne narave, kar pomeni, da jih v revizijskem postopku ni več mogoče uveljavljati, če niso bile uveljavljane v pritožbi.

Ugotovljenega dejanskega stanja, kamor sodi tudi vprašanje vsebine in pristnosti volje pogodbenih strank, v revizijskem postopku ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, s katerimi tožnik izpodbija sprejeto dokazno oceno in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve. Tudi zapisnik o glavni obravnavi v kazenskem postopku in sodba izdana v njem (oboje z dne 14.2.2003, to je pred vložitvijo tožnikove pritožbe), ki ju tožnik prilaga reviziji, sta revizijski novoti, usmerjeni v izpodbijanje dejanskega stanja, zaradi česar nista dovoljeni (372. člen ZPP).

Pravilnost uporabe materialnega prava je revizijsko sodišče presojalo izključno na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj. Iz njih izhaja, da pisna kupoprodajna pogodba za avto znamke BMW 850i, ki sta jo stranki sklenili dne 26.9.1998 (priloga A2, B2), ustreza takratni resnični volji pravdnih strank in da stranki z njo nista imeli namena prikrivati drugega posla (posredniške pogodbe ali pa prodajnega naročila, kot to zatrjuje tožnik). Ugotovljena vsebina prave volje pogodbenih strank je dejanska ugotovitev, ki je ni več mogoče izpodbijati. Tožnik je ob sklenitvi pogodbe tožencu izročil 11.000 DEM, preostanek kupnine v znesku 18.000 DEM pa se je zavezal plačati do dne 28.2.1999. Ker po ugotovitvah sodišč tega ni storil in ker tudi ni bilo ugotovljeno nobeno dejstvo, ki bi imelo za posledico razdrtje pogodbe, je materialnopravno pravilen sklep sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik tožencu dolžan plačati preostanek dogovorjene kupnine (17. člen ZOR).

S tem pa je utemeljena tudi odločitev o tožnikovem zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve. Ob ugotovitvi, da je 11.000 DEM predstavljalo del kupnine iz veljavne kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama (ne pa predujma dogovorjene kupnine, ki bi jo moral tožnik izročiti kot prevzemnik prodajnega naročila, ki kasneje ni bilo izpolnjeno), je bil tožnikov zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 11.000 DEM pravilno zavrnjen.

Po obrazloženem se izkaže, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je bilo treba v dovoljenem delu revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.