Jedro

Služnost se lahko priposestvuje le v obsegu, kot se je dejansko izvrševala v 20-letnem obdobju, in za namene, za katere se je ta izvrševala. Tožnika bi za pridobitev služnosti v takem obsegu, kot jo zahtevata (vožnja z vsemi vozili in za vse potrebe), morala dokazati, da sta služnost v takem obsegu priposestvovala že njuna pravna prednika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 6.4.2009 (I. točka izreka). S sodbo na podlagi pripoznave (II. točka izreka odločbe) je v delu, ki se nanaša na toženo stranko AJ, primarnemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in sicer je ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili, katerih nosilnost ne presega 3 t, na parc. št. 253.S, k.o. VL, po obstoječi poti v širini 2,70 m, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 1467/30 in 1467/31 k.o. VL in parc. št.1467/29 k.o. VL. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. AJ je naložilo, da tožniku ČB izstavi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis služnostne pravice. V delu, s katerim je izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila uveljavljala tožeča stranka O, d.o.o., pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obema tožnikoma pa je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo te služnostne pravice po parc. V delu, ki se nanaša na tožence MiP, MaP, IT in FT, je primarnemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo tako, da je ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje ter vožnje s kolesom in manjšim vozičkom za vse potrebe in vožnje z manjšim traktorjem, za potrebe kmetijske obdelave nepremičnin parc. št. 1467/30 in 1467/31 k.o. VL in parc. št.1467/29 k.o. VL. po nepremičnini, s parc. št. 1467/13, k.o. VL, v lasti MiP in MaP ter pri nepremičnini parc. št.1467/26, k.o. VL, sedaj v lasti IT in FT po poti natančneje opisani v 2. točki II. točke izreka sodbe. V večjem obsegu ter glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil za vpis služnostne pravice, pa je njihov primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka II. točke izreka sodbe). Zavrglo je podrejeni tožbeni zahtevek (pravilno tožbo) na ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 2,80 m v korist in breme parcel, natančneje opredeljenih v 4. točki II. točke izreka sodbe. Hkrati je odločilo, da morata tožnika tožencem povrniti njihove pravdne stroške, in sicer A J 513,94 EUR, MiP. in MaP 312,56 EUR in I in FT 312,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnika nista dokazala, da bi služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili pridobila na podlagi 1. odst. 217. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. list RS, št. 67/2002; SPZ). Nista uspela dokazati niti 20-letnega dejanskega izvrševanja stvarne služnosti v uveljavljenem obsegu, torej hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi poti v širini 3 m, kar bi glede na določbo 54. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80, s spremembami in dopolnitvami; ZTLR), morala izkazati.

Zoper sodbo in sklep sta se pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/07; UPB3, št. 45/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Očitata, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, ker ni pojasnilo, zakaj ne upošteva priposestvovalne dobe pravnega prednika tožnikov in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Kljub ugotovitvi, da so že k pravnima prednikoma tožnikov prihajali obiski z osebnim vozilom, je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku le na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje s kolesom in manjšim vozičkom ter vožnje z manjšim traktorjem za potrebe kmetijske obdelave nepremičnine, čeprav izvajanje služnostne pravice v tem obsegu glede na današnja prevozna sredstva ni več aktualno in svoje odločitve tudi ni obrazložilo. Poudarja, da je priposestvovanje služnostne pravice tožeča stranka dokazovala ne le za čas od dneva, ko je sama pridobila lastninsko pravico, temveč tudi za čas, ko so služnost izvrševali njeni pravni predniki, to je od leta 1939, ko je LK kupil parcelo in na njej zgradil stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje. Služnost se je glede na način življenja in spreminjanje življenjskih navad ter sprememb standarda spreminjala. Služnost se je v obsegu, kot jo je zatrjevala tožeča stranka, peš in z vsemi prevoznimi sredstvi izvajala že v času, ko sta še živela K. Tožnik je po isti poti pripeljal ves gradbeni material za adaptacijo hiše in gospodarskega poslopja in mu nihče od tožencev ni ugovarjal. V nadaljevanju pritožba niza razloge, zakaj je zaključek sodišča, da gre za razširitev obstoječe služnostne pravice od leta 1939 dalje, napačen. Poudarja, da je običajno prevozno sredstvo danes avtomobil in da je za normalno in gospodarsko uporabo stanovanjske hiše in zemljišča potreben dostop z vsemi vozili zaradi dostopa in bivanja, tako z osebnimi vozili kot tovornjaki in cisternami. Upoštevati je torej treba pravnega prednika tožeče stranke, nekdanja lastnika LK in FK, ki sta služnost poti za hojo in vožnjo uporabljala v obsegu takrat običajnih prevoznih sredstev. K pravnima prednikoma tožnikov so prihajali tudi obiski z avtomobili. Napačen je zaključek sodišča, da se tožeča stranka ne more sklicevati na 10-letni rok, ker najmanj od leta 2006 ni več v dobri veri. Sklicuje se namreč tudi na priposestvovalno dobo svojih pravnih prednikov, ki se je začela leta 1939 in nadaljevala vse do leta 2006, ko je tožena stranka prvič začela ovirati dostop. V letu 2006 je želel urediti vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo in je iz tega razloga tožencem posredoval v podpis pogodbo o služnosti. V naravi obstoječa pot je edini možen dostop do nepremičnine, ki jo ima v lasti. Zemljišče ni več kmetijsko zemljišče, v delu, kjer je bila včasih njiva je gradbena parcela, tako kot je gradbena parcela del zemljišča, na katerem stoji stanovanjska stavba s tremi stanovanji in gospodarsko poslopje, ki je legalno preurejeno v stanovanjske prostore.

Toženci na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ne upošteva priposestvovalne dobe pravnih prednikov tožnikov, ni podana. Na sedmi strani in osmi strani sodbe je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da pravni predniki tožnikov niso priposestvovali služnosti v takem obsegu, kot uveljavljata tožnika in da se je obseg izvrševanja služnosti tako povečal, da lahko govorimo o razširitvi služnosti. V zadostni meri in pravilno je tudi pojasnilo, zakaj kljub ugotovitvi, da so k pravnim prednikom tožnikov prihajali obiski z avtomobilom, ni priznalo priposestvovanja služnostne pravice vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi. Na osmi strani sodbe je natančno in jasno obrazložilo, da uporaba modernih prometnih sredstev ne bi pomenila razširitve služnosti, če ne bi prišlo do povečanega obsega dejanskega izvrševanja služnosti, torej do razširitve služnosti, kot sta jo prej priposestvovala pravna prednika tožnikov. Spremenil se je namreč način uporabe gostujoče nepremičnine (iz enodružinske stanovanjske hiše je nastala večstanovanjska hiša; namesto gospodarskega poslopja je stanovanjska hiša). Zakonca K, ki nista posedovala avtomobila, vožnje s traktorjem pa so bile opravljene le za potrebe kmetijske obdelave nepremičnine, nista mogla priposestvovati služnosti vožnje z vsemi vozili in za vse potrebe. Z vsemi vozili in za vse potrebe se je začela služnost izvrševati šele po letu 1997, ko je nepremičnino kupil prvi tožnik. Dejansko izvrševanje služnosti v večjem obsegu (z vsemi vozili in za vse potrebe) ni izkazano v zadostnem časovnem obdobju. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti po uradni dolžnosti upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, ki jih tožeča stranka obrazloženo ne prereka: - da je tožnik 5.5.1997 kupil parcelo št. X, vl. št. Y k.o. VL, ki je bila takrat v naravi travnik 1279 m2, stanovanjska stavba 109 m2 in gospodarsko poslopje 60 m2; - da so predmetno nepremičnino tožniku prodali dediči pokojne FK, ki je umrla v letu 1996; - da je LK predmetno nepremičnino kupil v letu 1939 in sta z ženo FK na njej zgradila hišo, do katere sta imela dostop po sporni poti; - da sta zakonca K imela tudi gospodarsko poslopje, v katerem sta gojila zajce, kure in prašiče, obdelovala sta njivo in ob gospodarskem vrtu imela vrt; - da sta sporno pot uporabljala kot pešpot, za vožnjo s kolesom in vozičkom; - da se je na parcelo vozilo z vozom, konjem in traktorjem, takrat ko je bilo treba pokositi ali odpeljati gnoj, pri čemer LK ni bil lastnik traktorja in so zanj ta dela opravljali drugi; - da se je po sporni poti opravljal tudi prevoz drv; - da sta v stanovanjski hiši zakonca K živela sama, razen tri ali štiri leta, ko je z njima živela tudi nečakinja; - da zakonca K nista imela avtomobila, da pa so se obiski k njima pripeljali z avtomobilom; - da je tožnik po nakupu začel obnavljati stanovanjsko stavbo in je tudi gospodarsko poslopje spremenil v stanovanjsko stavbo; - da so se toženci v letu 2006 uprli izvrševanju prevozov po sporni poti in je bil najkasneje tega leta tožnik seznanjen, da služnostna pravica v zemljiški knjigi ni vpisana v korist parcel, ki jih je kupil; - da je ČB stanovanjsko hišo v letu 2006 prodal O, d.o.o., ki je prodajal posamezna stanovanja in so v njej sedaj tri lastniška stanovanja, tožnik pa živi v stanovanjski hiši, katero je spremenil iz gospodarskega poslopja; - da sta pred hišo, v kateri živi tožnik parkirana najmanj dva avtomobila, pred stanovanjsko hišo pa najmanj trije avtomobili, ki vsi vozijo po sporni poti, pravilno ocenilo, da tožnik ni dokazal, da bi (skupaj s pravnimi predniki) priposestvoval služnostno pravico vožnje z vsemi vozili in za vse potrebe, kot vztraja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in sicer, da tožnika zahtevka nista izkazala po 1. odst. 217. člena SPZ in tudi ne pogojev 54. člena ZTLR (ni dokazano 20-letno dejansko izvrševanje služnosti). Sodišče prve stopnje je za odločitev navedlo prepričljive in izčrpne razloge in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Glavnina pritožbenih trditev je osredotočena na izpodbijanje ugotovitve prve stopnje, da gre za razširitev služnosti. Tožnika v pritožbi ne trdita, da obstaja veljavna pogodba o ustanovitvi služnosti in se sklicujeta na dvajset letno priposestvovalno dobo.

Ugotovljena sprememba namena uporabe gostujoče nepremičnine, na katero se sklicujeta tudi sama pritožnika na peti strani pritožbe (da je v delu, kjer je bila včasih njiva, sedaj gradbena parcela, na kateri stoji stanovanjska stavba s tremi stanovanji; da je bilo gospodarsko poslopje legalno preurejeno v stanovanjske prostore), le potrjuje pravilnost stališča prve stopnje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, uporaba modernih sredstev (avtomobila), ne bi predstavljala razširitve služnosti, če ne bi hkrati prišlo do povečanega obsega dejanskega izvrševanja služnosti, kot sta jo prej priposestvovala pravna prednika tožnikov, zakonca K. Ne gre le za spremembo prevoznih sredstev, kot trdita pritožnika, temveč tudi za bistveno povečano število uporabnikov in posledično povečano pogostost voženj, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (obrazložitev na šesti strani in sedmi strani sodbe). S pritožbenim razlogovanjem o tem, da je običajno prevozno sredstvo danes avtomobil in da sta tudi pravna prednika tožnikov pot uporabljala v obsegu takrat običajnih prevoznih sredstev, pravilnosti odločitve ne moreta izpodbiti. Razširitev služnosti lahko pomeni že nesorazmerno povečanje števila voženj v primerjavi s tistimi, ki so se opravljale v priposestvovalni dobi, čemur pritožnika niti ne oporekata. Na vprašanje priposestvovanja služnosti poti tudi ne vpliva pritožbena trditev, da je obstoječa pot edini možen dostop do nepremičnine. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe večkrat pravilno poudarilo, da se služnost lahko priposestvuje le v obsegu, kot se je dejansko izvrševala v 20-letnem obdobju, in za namene, za katere se je ta izvrševala. Tožnika bi za pridobitev služnosti v takem obsegu, kot jo zahtevata (vožnja z vsemi vozili in za vse potrebe), morala dokazati, da sta služnost v takem obsegu priposestvovala že njuna pravna prednika, kar jima, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, ni uspelo. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost odločitve.

Tožnika se sicer pritožujeta zoper sodbo in sklep, pri čemer pa ne navajata razlogov za nepravilnost sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe z dne 6.4.2009. Obrazloženo tudi ne izpodbijata zavrnitve dela zahtevka, s katerim je bil delno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na toženo stranko AJ glede izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila (2. odst. 1. točke II. točke) in zahtevka, ki se nanaša na tožence MiP, MaP, IT in FT, glede zahtevkov za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil. Obrazloženo pa tudi ne ugovarjata zavrženju tožbe, ki sta jo tožnika uveljavljala s podrednim tožbenim zahtevkom (sodišče je štelo, da nimata pravnega interesa, ker gre za zahtevek, ki je postavljen kot primarni zahtevek, pri čemer je le širina poti zahtevana v podrednem zahtevku manjša kot je zahtevana v primarnem). Pritožbeno sodišče je glede teh delov odločitve opravilo le uradni preizkus v smislu 2. odst. 350. člena ZPP in ni ugotovilo nobenih nepravilnosti.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnika s pritožbo nista uspela in nista upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP) in je odločitev o zavrnitvi njunih pritožbenih stroškov vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.