Jedro

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je šlo med predlagatelji in nasprotnim udeležencem za "konfliktno situacijo bivših partnerjev brez elementov nasilja" in pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru navedena meja prekoračena (razlogi v točki 11 obrazložitve).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Udeleženca nosita vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca z dne 6. 5. 2025 in v celoti obdržalo v veljavi sklep Okrožnega sodišča na Ptuju V N 112/2025 z dne 28. 4. 2025, (točka I. izreka) ter odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan v roku 15 dni od prejema tega sklepa zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči na račun Okrožnega sodišča na Ptuju plačati znesek 835,36 EUR.

2.Citirani sklep s pritožbo izpodbija nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V uvodu povzema sklep sodišča ter vsebino izrečenih ukrepov prepovedi približevanja izrečenih nasprotnemu udeležencu. Povzema razloge sklepa, s katerim je sodišče zavrnilo njegov ugovor in se z njimi ne strinja. Izpostavlja, da je sodišče sledilo prvopredlagateljici iz razloga, ker se še vedno ni vrnila domov, kar naj bi kazalo na njen strah pred nasprotnim udeležencem. Graja kot napačno dokazno oceno izpovedb predlagateljice ter nasprotnega udeleženca. Podaja svoje videnje dogodkov, ki jih je sodišče v sklepu dokazno vrednotilo. Izpostavlja sklep Višjega sodišča v Celju, iz katerega izhaja, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali očitana dejanja predstavljajo takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost utemeljen. Trdi, da A. in B. ni pretepal, navaja, da ju je pretepala prvopredlagateljica. Izpostavlja, da mladoletni C. ni bil priča nobenemu nasilju nad drugimi družinskimi člani. Nad predlagatelji ni vršil nobenega nasilja, niti jih ni telesno poškodoval ali jim prizadejal škodo na zdravju ali drugače posegel v njihovo dostojanstvo, ni jim grozil. Opisuje začetek razmerja s prvo predlagateljico, probleme, ki so se pričeli zaradi vzgojnih težav predlagateljičinih dveh sinov. Predlagateljica je želela vedenjske probleme A. in B. pripisati nasilju nasprotnega udeleženca, ki ga ni bilo. Zaradi občasnih težav, ki so jih povzročili vedenjski problemi predlagateljičinih otrok, se je večkrat odselil domov, a predlagateljica ga je nenehno prosila, naj se vrne. Sama predlagateljica je izpovedala, da je B. udarjala po riti. Sam nikoli s hlačnim pasom ni udaril nobenega otroka, saj ni nagnjen k izvajanju nasilja. S sinom C. pa ni imel težav in sta bila v dobrih odnosih. Navaja predlagateljičino ljubosumnost in v posledici njene fizične izpade, ko ga je večkrat udarila in oklofutala, a ji udarcev ni vrnil, temveč se je umaknil in odšel domov v ... . Sodišče tega ni upoštevalo, zato je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nasprotni udeleženec je bil tisti, ki je s strani predlagateljice in njenih dveh mladoletnih otrok A. in B. trpel psihofizično nasilje, a je zmeraj potrpel iz razloga ljubezni in se je večkrat vrnil domov k staršem. Ko so otroci kaj ušpičili, se je prvopredlagateljica samo smejala, zato je bil on tisti, ki je moral privzdigniti glas. V petek 11. 4. 2025 ga je ponovno izzivala in želela, da bi jo udaril. Žalila ga je, imela za "prasca, nesnago, kurveša" in da naj zgine h "kurvi". Takrat je ni zlasal, zato so njene navedbe o fizičnem nasilju izmišljene. V soboto 12. 4. je odšel delat in ko se je vrnil, je bila hiša prazna. Sodišče v sklepu v celoti sledi golim navedbam prvopredlagateljice, ki niso v ničemer podprte z dokazi. Iz SMS sporočil je mogoče razbrati predlagateljičino ljubosumje in njen cilj nasprotnega udeleženca odtujiti od hiše in mladoletnega sina C. odtujiti od očeta. Očita kršitev načela kontradiktornosti in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče bi moralo ustrezno presoditi tudi navedbe in izpoved nasprotnega udeleženca ter upoštevati načelo sorazmernosti pri izrekanju ukrepov. Da nasprotni udeleženec ni izvajal fizično nasilje, dokazuje tudi dejstvo, da ne obstoji nobena zdravstvena dokumentacija o tem, da bi bil kdo poškodovan. Ni udaril A. v trebuh. Korespondenca med A. in njegovim sošolcem ne dokazuje ničesar, saj si dogodke B. in A. izmišljata, vse v sodelovanju s prvo predlagateljico. Prijavo na policijo je podala zgolj iz želje po izselitvi nasprotnega udeleženca in odtujitvi od sina. Šlo je za konfliktno situacijo bivših partnerjev brez elementov nasilja. Če je nasilje bilo, pa ga je izvajala kvečjemu prva predlagateljica. Sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti, saj predlagatelji niso ogroženi.

3.Predlagateljica v odgovoru na pritožbo odgovarja na posamezne navedbe v pritožbi, zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V tem postopku se uporabljajo določbe Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND1 ). Subsidiarno, na podlagi prvega odstavka 22.a člena ZPND, se uporablja Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) ter na podlagi 42. člena ZNP-1 še ZPP.

6.Pregled zadeve pokaže, da sta udeleženca postopka bivša izvenzakonska partnerja. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper sklep sodišča prve stopnje, z dne 28.4.2025, s katerimi so mu bili izrečeni ukrepi prepovedi približevanja predlagateljici2 , njenima dvema sinovoma B. in A. ter skupnemu sinu predlagateljice in nasprotnega udeleženca, C. in sicer približevanje, vstop in zadrževanje v stanovanjski hiši, kjer živijo predlagatelji na razdaljo manjšo od 200 metrov, navezovanje in vzpostavljanje kakršnihkoli stikov s predlagatelji, za čas 6 mesecev in ukrep prepustitve stanovanjske hiše v izključno uporabo predlagateljici, za čas 12 mesecev, od vročitve sklepa3 .

7.Sodišče druge stopnje v pritožbenem preizkusu, ki ga je opravilo po uradni dolžnosti in v okviru pritožbenih navedb, kršitev ni ugotovilo. Ni podana očitana kršitev Ustave RS do enakega varstva pravic ter tudi ne kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče za odločitev relevantna dejstva ugotovilo "zgolj na podlagi navedb in dokazov predlagateljice, brez, da bi presodilo navedbe in izpovedbo nasprotnega udeleženca". Sklep sodišča prve stopnje temelji na razumni in preverljivi dokazni oceni, sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih trditev in navedb nasprotnega udeleženca ter v skupni dokazni oceni vrednotilo tudi njegovo izpovedbo. Dejstvo, da nasprotni udeleženec ne soglaša z dokazno oceno verjetnega obstoja zatrjevanega fizičnega in psihičnega nasilja, pa ne more biti utemeljen pritožbeni razlog.

8.Presojo, da se je nasprotni udeleženec v odnosu do predlagateljice ter do njenih dveh sinov (7 letni B. in 13 letni A.), v prisotnosti mladoletnega sina udeležencev (3 letni C.), posluževal agresivnih ravnanj in s tem vzbujal pri bivši partnerki in otrocih občutke ogroženosti, strahu in podrejenosti, je sodišče utemeljilo z ugotovitvami (točka 12 obrazložitve): da je nasprotni udeleženec že dlje časa izvajal psihično nasilje nad prvo predlagateljico, da je tretjemu predlagatelju grozil s fizičnim nasiljem (uporaba pasu), da je v februarju 2025, na Valentinovo med prvim predlagateljem in nasprotno udeleženko prišlo do spora in da je tega dne nasprotni udeleženec A. boksnil v prsni koš in udaril po glavi, da je v začetku aprila 2025 ob prisotnosti A. zagrozil "B. zaklau te bom", otrok pa se je ob tej grožnji skril pod posteljo, pričel jokati in samoobtoževati, da je dne 11. 4. 2025, ob priliki spora med nasprotnim udeležencem in prvo predlagateljico, to ponovno žalil, da je psihično nasilje preraslo v hujše oblike psihičnega nasilja, predlagatelji pa tega nasilja niso prej prijavili zaradi upanja prvopredlagateljice, da se bo stanje izboljšalo, kar pa se ni zgodilo, saj se je psihičnemu nasilju pridružilo tudi fizično nasilje.

9.Na podlagi teh ugotovitev je sodišče zaključilo, da je nasprotni udeleženec z izvrševanjem najprej psihičnega, nato pa tudi fizičnega nasilja v družinski skupnosti, pri predlagateljih povzročil strah in travmatiziral mladoletne predlagatelje, in da je za zagotovitev varnosti in miru potrebno izreči ukrepe po ZPND.

10.Vloga sodišč po ZPND je, da v nujnem in hitrem postopku, s prenehanjem in preprečitvijo nasilnih dejanj zagotovijo varstvo žrtev družinskega nasilja. Ker pa so družinska in partnerska razmerja po naravi stvari tudi konfliktna, je za sodišče, ki odloča o predlogu za izrek ukrepov po ZPND, pomembno tudi vprašanje, ali določeno ravnanje predstavlja takšno nasilje, da je poseg v družinsko skupnost utemeljen. Sodišče mora najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, kjer ne gre zgolj za to, da so posamezniki žrtve medsebojnih odnosov, marveč v resnici zato, da so žrtve nasilnih dejanj ter da gre za takšno raven nasilja, ki terja poseg v družinsko skupnost4 . Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je šlo med predlagatelji in nasprotnim udeležencem za "konfliktno situacijo bivših partnerjev brez elementov nasilja" in pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila v obravnavanem primeru navedena meja prekoračena (razlogi v točki 11 obrazložitve).

11.Razlogi v izpodbijanem sklepu so jasni in omogočajo preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve. Natančna in dovolj skrbna ocena celote izvedenih dokazov, v povezavi z ostalim zbranim procesnim gradivom, utemeljuje, da je sodišče dalo potrebno dokazno težo vsakemu od izvedenih dokazov. Pritožbene navedbe ne vnesejo dvoma v pravilnost ugotovitve, da so nasilna ravnanja nasprotnega udeleženca, čeprav v veliki meri res temeljijo na izpovedi predlagateljice, verjetno izkazana. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da je predlagateljičina izpovedba o nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca, skupaj z listinskimi dokazi, zlasti SMS sporočili ter z upoštevanjem vseh ugotovljenih konkretnih okoliščin, bolj verjetna od navedb nasprotnega udeleženca, s katerimi zanika očitana ravnanja, ki predstavljajo psihično in fizično nasilje.

12.V postopkih po ZPND velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, nujnosti hitrega postopka in ker je ukrep začasen. Sodišče mora izvesti tiste dokaze, na podlagi katerih bo ob upoštevanju nižjega standarda materialne resnice, možno dokazno oceniti utemeljenost predlogov po ZPND. Sodišče se je opredelilo tudi do pravno relevantnih dokazov in navedb nasprotnega udeleženca. Dejstva, da je nasprotni udeleženec nad predlagateljico v družinskem okolju, kjer so bivali tudi mladoletni sinovi, storil ravnanja ter izrekal grožnje, je sodišče ugotovilo z zahtevanim dokaznim standardom verjetnosti ter na podlagi natančne presoje vseh izvedenih dokazov: izpovedbe predlagateljice, izpovedbe nasprotnega udeleženca, sklepa Okrožnega sodišča na Ptuju ..., zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 16. 4. 2025, SMS sporočil med predlagateljem in njegovim prijateljem ter SMS sporočil med predlagateljico in nasprotnim udeležencem.

13.Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče napačno dokazno ocenilo SMS korespondenco med A. in njegovim sošolcem (priloga A4), kot tudi, da je napačno ocenilo prijavo, ki jo je na policijo podala predlagateljica (priloga A3). Tudi sodišča druge stopnje ne prepriča zatrjevanje nasprotnega udeleženca, da si je vse dogodke preprosto izmislila predlagateljica ter v to vpletla tudi svoja dva otroka, vse iz razloga, da bi nasprotnega udeleženca izselila iz njene nepremičnine. Sodišče druge stopnje sicer verjame nasprotnemu udeležencu, da so bili odnosi v družini, kjer so skupaj z izvenzakonskima partnerjema živeli trije otroci, dva sinova iz prejšnjih zvez predlagateljice, 13-letni A, in 7-letni B. ter 3-letni sin predlagateljice in nasprotnega udeleženca, na trenutke zelo zahtevni in napeti, kot tudi, da vse konflikte, ki so znotraj njihove skupnosti nastajali, ni povzročil nasprotni udeleženec. Tudi predlagateljica sama je navajala, da sta bila njena sinova občasno vzgojno problematična, ter da se je dinamika teh odnosov še poslabšala s skrbjo za komaj 3-letnega sina C. A kot je sodišče že obrazložilo, so ravnanja, ki jih je z verjetnostjo dokazala predlagateljica, presegla stopnjo, ko bi šlo zgolj za strožje vzgojne ukrepe, ki so po mnenju nasprotnega udeleženca bili potrebni, ter za konflikte med izvenzakonskima partnerjema, ki so bili posledica napete družinske dinamike. Očitno je, da nasprotni udeleženec te zahtevne odnose znotraj večje družinske skupnosti ni zmogel reševati na način, da ne bi njegova ravnanja in grožnje prerasli v psihično in fizično nasilje, ki je bilo v postopku z verjetnostjo ugotovljeno. Tudi, če sledimo nasprotnemu predlagatelju v njegovih navedbah, da tudi predlagateljica ni imela vedno ustreznih vzgojnih metod, kot tudi, da so bila njena ravnanja in besede pogosto vzrok za neprimerno ravnanje in vedenje nasprotnega udeleženca, ta dejstva ne omogočajo presoje, da z verjetnostjo ugotovljena ravnanja ne bi ovrednotili kot takšna, ki so prestopila mejo, ki jo ZPND sankcionira.

14.Zavrniti je potrebno tudi pritožbene navedbe, da je sodišče neutemeljeno izreklo ukrep v korist mladoletnega sina C., ker nad njim ni vršil nobenega fizičnega psihičnega nasilja. Sodišče je pravilno upoštevalo, da je bistveno, da je otrok, v skladu z določbo drugega odstavka 4. člena ZPND, žrtev nasilja, tudi če živi v okolju, kjer se nasilje dogaja. Slednje pa v postopku izreka ukrepov ni bilo sporno. Sodišče se je jasno opredelilo, katere zatrjevane dogodke je štelo kot relevantne in ustrezno upoštevalo, da se nasilna dejanja nanašajo tako na predlagateljico kot na drugega in tretjega predlagatelja ter dejstvo, da je četrti predlagatelj živel skupaj z ostalimi predlagatelji in nasprotnim udeležencem. Sodišče je pri izreku postopkov po ZPND pravilno upoštevalo, da so udeleženci tudi mladoletni otroci, med njimi tretji predlagatelj, sin nasprotnega udeleženca in je zato še posebej pazilo na njihove koristi (določba 5. člena ZNP-1). Pravilno je izpostavilo potrebo po varovanju oziroma preprečitvi ogroženosti koristi mladoletnih otrok. Ker izrečeni ukrepi ne preprečujejo, da bi se v drugem sodnem postopku določilo stike med C. in očetom, tudi ne posegajo prekomerno v očetovo pravico do družinskega življenja.

15.Sodišče je pravilno upoštevalo, da je pri lažjem fizičnem in dalj časa trajajočem psihičnem nasilju pomembno, kako ravnanje ali vedenje povzročitelja nasilja dojema žrtev nasilja. Na podlagi ugotovitev, da so predlagatelji zaradi ravnanj in vedenj nasprotnega udeleženca prestrašeni, se počutijo zaničevane, manjvredne, ter da so v takšnem družinskem okolju trpeli daljše časovno obdobje, je sodišče materialnopravno pravilno opredelilo ravnanja in dejanja nasprotnega udeleženca kot psihično in fizično nasilje po določbi petega odstavka 3. člena ZPND.

16.Vsak ukrep iz 19. člena ZPND predstavlja določeno omejitev za tistega, proti kateremu so izrečeni in hkrati poseg v njegove pravice. Pritožba na več mestih očita, da sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti in je neutemeljeno poseglo v zasebnost nasprotnega udeleženca in medsebojne odnose udeležencev. Drži, da je sodišče poseglo v pravico nasprotnega udeleženca do svobode gibanja, a nima prav pritožba, da tega ne bi smelo storiti. Človekove pravice so namreč omejene s pravicami drugih in sodišče druge stopnje pritrjuje tehtanju, ki ga je opravilo sodišče ob izreku ukrepa prepovedi približevanja v trajanju šest mesecev ter ukrepa prepustitve stanovanjske hiše in izselitve iz nje za dobo dvanajst mesecev. Potrebno pa je izpostaviti, da ukrepi po ZPND ne smejo nadomeščati postopkov urejanja stanovanjskih in drugih razmerij, ki so se pojavila zaradi prenehanja izvenzakonske skupnosti, ter da so časovno omejeni na čas, ki je potreben, da se žrtev nasilja zaščiti oziroma da si uredi pogoje za bivanje v varnem okolju.

17.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo nasprotnega udeleženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (določba 1. točke 365. člena ZPP v zvezi z določbo 42. člena ZNP-1).

18.Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe osmega odstavka 22.a člena ZPP, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, odločilo, da nosijo predlagatelji in nasprotni udeleženec sami svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 16/2008, 68/2016. 2 Določbi 19. in 21. člena ZPND. 3 Sklep je bil nasprotnemu udeležencu vročen 29.4.2025. 4 T. Pavčnik, nekatera vprašanja zakona o preprečevanju nasilja v družini, Pravosodni bilten št. 2/2012, stran 95.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o preprečevanju nasilja v družini (2008) - ZPND - člen 19

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.