Jedro

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA, skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku. Pri toženi stranki je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi delna zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno zamudno sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 13. 8. 2022 nezakonita in da pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama še vedno velja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in jo za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijavi v obvezna zavarovanja ter ji za ta čas izplača nadomestila plač z obrestmi. Odločitev o stroških postopka je pridržalo za končno odločbo.

2. Zoper sodbo (razen glede odločitve o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da pogodbo o zaposlitvi sodno odpove. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je treba pri presoji konkretnega poslovnega razloga upoštevati tudi določila Zakona o osebni asistenci, ki zagotavljajo uporabniku prosto izbiro izvajalca osebne asistence in osebnega asistenta. Osebnega asistenta, ki je vezan na enega uporabnika, ni mogoče proti volji uporabnika prerazporediti k drugemu uporabniku. Prerazporeditev tožnice kot osebne asistentke k drugemu uporabniku ni mogoča. Zaradi pravice do proste izbire osebnega asistenta tožena stranka tako ni mogla prerazporediti tožnice k drugemu uporabniku. Nadalje navaja, da je v odgovoru na tožbo podredno predlagala, da sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno odpove z dnem podaje odgovora na tožbo, skladno s 118. členom ZDR-1, o čemer pa sodišče prve stopnje sploh ni odločilo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.). Zamudna sodba namreč temelji na neizpodbojni domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo (ker ni odgovorila na tožbo oziroma je, kot v tej zadevi, prepozno odgovorila na tožbo) priznava tožnikove dejanske navedbe, na katerih ta gradi svoj tožbeni zahtevek, zato sodišče v postopku izdaje zamudne sodbe ne izvaja dokazov in ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb. Posledično so neupoštevne pritožbene navedbe o tem, kako tožena stranka tožnice ni mogla in ne more premestiti k drugemu uporabniku.

6. Iz tožbenih navedb, ki se, kot rečeno, zaradi pasivnosti tožene stranke štejejo za resnične, izhaja, da pri toženi stranki še vedno obstoji potreba po delu tožnice, saj je tožena stranka objavila razpis za kar dve prosti delovni mesti osebnega asistenta, torej za enaki delovni mesti, za katero je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovni razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). To, da delodajalec v obdobju, ko odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi poslovnega razloga (ker izkazuje potrebo po zmanjšanju števila zaposlenih), na enakih delih zaposluje druge osebe, kaže na navideznost odpovednega razloga in zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga (prim. sklep VSRS VIII Ips 82/2017 in VIII Ips 194/2017, sodbo VIII Ips 100/2017, idr.). Nadalje iz tožbenih navedb izhaja, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici njeno zdravstveno stanje in dalj časa trajajoč bolniški stalež, kar skladno z 90. členom ZDR-1 predstavlja neutemeljen odpovedni razlog. Ta dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), in utemeljujejo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter posledično reintegracijski in reparacijski zahtevek (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Zato so bili podani pogoji za izdajo ugodilne zamudne sodbe.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje spregledalo določila Zakona o osebni asistenci (ZOA; Ur. l. RS, št. 10/2017 in nasl.). Sodišče prve stopnje se je opredelilo do določil ZOA (četrti odstavek 2. člena, drugi odstavek 15. člena, 16. člen), skladno s katerimi ima uporabnik osebne asistence pravico, da si sam izbere osebnega asistenta in ga po svoji odločitvi tudi zamenja. Pravilno je obrazložilo, da pa slednje še ne pomeni, da je s tem prenehala potreba po delu konkretnega osebnega asistenta. Tožena stranka glede na določilo drugega odstavka 12. člena ZOA izvaja osebno asistenco za najmanj deset uporabnikov. Zato uporabnikova zamenjava osebnega asistenta - tožnice še ne more biti razlog za prenehanje potrebe po delu tožnice in s tem za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj bi morala tožena stranka kot izvajalec osebne asistence tožnico prerazporediti oziroma jo vsaj poskušati razporediti na izvajanje del osebne asistence h kateremu drugemu uporabniku (prim. sodbo VDSS Pdp 200/2023). Kot rečeno, pa je pri toženi stranki v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajala potreba po delu osebnih asistentov, saj je v istem časovnem obdobju objavila kar dve prosti delovni mesti za to delo.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 118. člena ZDR-1, ki ga je ta podala v odgovoru na tožbo. Ker je tožena stranka, kot že rečeno, v delu zahtevka, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja, odgovor na tožbo vložila prepozno, ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Rok za odgovor na tožbo je zakonsko določen prekluzivni rok in ga tako ni mogoče podaljšati. Če ga tožena stranka zamudi, sodišče izda zamudno sodbo.

9. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo delno zamudno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pa nosi sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Pritožbeno sodišče je tožnici na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 229,50 EUR, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa tožnici ni priznalo priglašenih stroškov za konferenco s stranko in za končno poročilo stranki, saj sta ti storitvi že zajeti v že priznanih stroških.