Jedro

Dokončni obračun ima naravo zunaj sodne poravnave v smislu 1050. člena OZ. Tudi če je tožeča stranka imela kak zadržek, ta ni bil izražen, z dopisom pa je izrazila voljo, da sprejme plačilo pogodbene kazni in odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosuplju opr. št. Ig 2004/00269 z dne 11.10.2004 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne, tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 2.619,43 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 379,22 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od 16. dne po prejemu te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje I) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Grosupljem Ig 2004/00269 z dne 11.10.2004 vzdržalo v veljavi v 1. točki izreka za glavnico v višini 15.002,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 820,81 EUR od 5.8.2003 do plačila, od zneska 3.340,90 EUR od 2.11.2003 do plačila in od zneska 10.840,80 EUR od 1.12.2003 do plačila, ter v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 301,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.10.2004 do plačila, II) zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke in III) toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.594,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrne oziroma podredno zadevo vrne v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka pripravila končni obračun, tožena stranka pa se z njim ni strinjala in je pripravila svojega, v katerega je vključila tudi pogodbeno kazen in odškodnino zaradi zamud. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka nasprotovala pravici tožene stranke do odštetja pogodbene kazni in odškodnine in da sta se pravdni stranki v zvezi s tem sestajali. Sestanek sta imeli tudi 11.8.2003, po tem sestanku pa je tožeča stranka 12.8.2003 poslala listino (priloga B4), za katero tožeča stranka zatrjuje, da ne predstavlja dokončnega obračuna. Nasprotno tožena stranka zatrjuje, da je to dokončni obračun, v katerem je dogovorjena tudi pogodbena kazen in odškodnina, zaradi česar ni dolžna tožeči stranki plačati ničesar več.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaslišalo priči P. in M. ter ju tudi soočilo. Kljub temu očitno ni kot prepričljive ocenilo nobene od prič, saj ni sledilo izpovedi nobene od njiju. Presojalo je tudi sporno listino z dne 12.8.2003 (priloga B4). Pri tem pa je po oceni višjega sodišča napačno ocenilo to listino. V 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč zapisalo, da naj bi v njej tožeča stranka navedla: „... da če od skupnega zneska opravljenih del … „ (predzadnji stavek te točke obrazložitve). Tak povzetek listine pa ni pravilen, saj besedilo dopisa ne vsebuje besede „če“. V listini piše, da so se včeraj uspešno dogovorili o končnem znesku opravljenih strojno instalacijskih del, k toženkinemu predlogu končnega zneska se prištejeta še dva računa, kar pomeni, „da končni skupni znesek del znaša 14.652.007,32 SIT, od tega zneska odštejemo predlagani znesek pogodbene kazni, ki znaša 3.595.200,00 SIT, dosedaj plačane obveznosti znašajo: 8.542.503,48 SIT Tako sedaj znaša nesporni del opravljenih strojno instalacijskih del 2.514.303,84 SIT“, kar naj tožena stranka takoj poravna. Beseda „če“, ki pomen zapisanega popolnoma spremeni, v listini tako ni vsebovana, to pa pomeni, da je v izpodbijani sodbi nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja o vsebini listine, in tem, kar piše v sami listini. S tem je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Višje sodišče pri tem ocenjuje, da gre za kršitev, ki jo lahko samo odpravi, zato izpodbijane sodbe ni razveljavilo (1. odstavek 354. člena ZPP ter 2. in 6. alineja 358. člena ZPP).

7. Dopis z dne 12.8.2003 je sestavila tožeča stranka, in to po daljšem dogovarjanju pravdnih strank o sestavi dokončnega obračuna. Listino je naslovila kot končni obračun, v njej pa sama navaja, koliko znaša nesporni znesek opravljenih del po odštetju predlaganega zneska pogodbene kazni (ni sporno, da je tožena stranka nesporni znesek tudi plačala). V listini tožeča stranka ni izrazila nikakršnega nasprotovanja zaračunanju pogodbene kazni in odškodnine (ni sporno, da znesek 3.595.200,00 SIT vsebuje tako pogodbeno kazen kot del odškodnine, ki potrditvah tožene stranke odpade na tožečo stranko kot enega od podizvajalcev). Iz listine tako ni mogoče zaključiti kaj drugega, kot da je tožeča stranka v njej izrazila strinjanje z navedenim odbitkom vrednosti del. Če je tožeča stranka to listino zapisala le zato, da bi ji tožena stranka plačala vsaj nesporni del, pri tem pa v njej ni izrazila nobenega zadržka, to zgornjih ugotovitev ne spremeni.

8. V pogodbi sta se pravdni stranki dogovorili za uporabo Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU). Z dokončnim obračunom se razpravijo razmerja med pogodbeniki in določi izvršitev njihovih medsebojnih pravic in obveznosti (116. PGU). Listina vsebuje vse bistvene sestavine dokončnega obračuna iz 119. PGU, tožeča stranka sama jo je naslovila kot končni obračun, ne vsebuje pa podatkov, o katerih ni bilo doseženo soglasje. Tudi dogovori, sklenjeni s figo v žepu, ustvarjajo obveznosti za pogodbenike. Dokončni obračun ima naravo zunaj sodne poravnave v smislu 1050. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kar je tudi ustaljena sodna praksa (npr. odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 478/2004, Višjega sodišča v Kopru Cpg 27/2008 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 137/2010). Za tak posel veljajo splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni v poglavju OZ o poravnavi določenega kaj drugega (1. odstavek 1054. člena OZ). To pa pomeni, da dogovor velja, razen če se ga ne izpodbije zaradi morebitnih napak. Tak postopek ni bil začet, prav tako pa tožeča stranka tudi ni uveljavljala kakih napak volje.

9. Tudi če je tožeča stranka imela kak zadržek, ta ni bil izražen, s tem dopisom pa je izrazila voljo, da sprejme plačilo pogodbene kazni in odškodnine. Zato ima tožena stranka prav, ko trdi, da je s plačilom nespornega zneska poravnala vse, kar je bila dolžna plačati tožeči stranki, tožeča stranka pa nima podlage za vtoževani zahtevek. Ker je terjatev prenehala, in to že pred vložitvijo tožbe, je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je treba zavrniti.

10. Med postopkom je tožena stranka najprej za svojo terjatev iz naslova pogodbene kazni in odškodnine vložila pobotni ugovor, kasneje pa je navedla, da je terjatev prenehala že pred pravdo. Ob ugotovitvi, da je terjatev prenehala že pred pravdo, in to na podlagi dogovora pravdnih strank, ki je pisno izražen v listini z dne 12.8.2003, ni bilo niti podlage za odločanje o pobotnem ugovoru. Če bi izrek odločal o pobotnem ugovoru, bi tako ali tako moral vsebovati odločitev o obstoju ali neobstoju terjatve, uveljavljene v pobot (s točno navedenim zneskom glavnice ter določenim morebitnim obrestnim zahtevkom), in ne izreka, da se pobotni ugovor zavrne (3. odstavek 324. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 319. člena ZPP). Glede na odločitev, da je terjatev prenehala že pred pravdo, in ob upoštevanju navedb tožene stranke tako ni bilo potrebe po posebnem odločanju o terjatvi, vsebovani v pobotnem ugovoru.

11. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo plačilo terjatve in stroškov ter tožbeni zahtevek zavrnilo (3. odstavek 436. člena ZPP), tožeča stranka pa mora na podlagi 154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku, ki je na l. št. 202 in 212 spisa. Pri tem je namesto priglašenih stroškov nadaljnjih vlog (razen prve in druge vloge) v višini 500 točk v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) priznalo le 250 točk (3. točka tar. št. 19), glede narokov, razen prvega (11.4.2006), je toženi stranki priznalo le po 250 točk (2. točka tar. št. 20), ni pa tudi priznalo stroškov vloge z dne 14.10.2008, saj gre le za predložitev dodatnega izvoda vloge, na kar jo je moralo posebej pozvati sodišče prve stopnje.

12. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni po stroškovniku, specificiranem v pritožbi, medtem ko bo morala tožeča stranka svoje stroške nositi sama (154. člen ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).