Jedro

Po oceni sodišča izpodbijani sklep ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Res je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej le do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč tega zneska v primeru, če ga zavezanec (tožnik) ne založi, organ ne more od njega izterjati, temveč ga mora založiti sam organ, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti.

Prav tako izpodbijani sklep ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom tožniku in A.A. naložil, da morata v tridesetih (30) dneh po vročitvi tega sklepa založiti znesek, potreben za kritje izvršilnih stroškov v inšpekcijski zadevi št. P06122-509/2008 in sicer v višini 15.684,45 EUR (z besedo petnajst tisoč šeststo štiriinosemdeset EUR 45/100), sicer se bodo ta denarna sredstva prisilno izterjala (1. točka izreka), določil način in rok plačila, pri čemer je tožniku naložil, da nakaže denarna sredstva v višini 50 % celotnega zneska, tj. 7.842,23 EUR ( z besedo: sedem tisoč osemsto dvainštirideset EUR 23/100) (2. točka izreka), odločil, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov (3. točka izreka) in še, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve in izvedbe izvršbe (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 17. 10. 2013 določen naknadni izpolnitveni rok tožniku in A.A. kot zavezancema za izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa - odstranitve in zasutja neskladnih elementov nadomestne gradnje počitniškega doma ... na parc. št. 110/1 in 111/2 k.o. A., ter uskladitve gradnje pod tam navedenimi pogoji. Na podlagi naknadno opravljenega inšpekcijskega pregleda je bilo ugotovljeno, da so bile odrejene obveznosti izvedene le delno, kar organ tudi opiše. Glede na 297. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 162. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) je organ opravil ogled objekta s pooblaščenim izvajalcem, ki bo opravil izvršilna dejanja. Predvideni znesek je bil ugotovljen na podlagi računa ogleda objekta ter predračuna z dne 30. 6. 2016, slednji pa temelji na pogodbi z dne 16. 11. 2015, sklenjeni med organom ter izvajalcem. Gre za okvirno ceno predvidenih stroškov. Zapisnik o ogledu objekta z izvajalcem je bil skupaj s predračunom posredovan tožniku ter A.A. v seznanitev ter morebitne pripombe. Tožnik je podal pripombe, ki jih je organ zavrnil. 3. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa.

4. Tožnik je v tožbi navedel, da vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega zakona in nepravilno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navedel je, da je eden izmed dveh zavezancev za založitev stroškov izvršbe. Gre za nezakonit sklep, ker je tožnik od 14. 9. 2015 v osebnem stečaju. Stečajni postopek se vodi pod St 4386/2014. V tem sporu je ključno vprašanje, kdaj je terjatev toženke zoper tožnika nastala. Tožnik trdi, da je nastala pred začetkom stečajnega postopka, kar izhaja že iz sklicevanj organa na odločbo z dne 23. 8. 2012 in sklep o dovolitvi izvršbe z dne 17. 10. 2013. S slednjim je bila vzpostavljena nedenarna terjatev, saj je bilo zavezancema z izvršbo naložena nedenarna obveznost, da na nepremičnini vzpostavita stanje z izdanim gradbenim dovoljenjem. Gre za zlorabo prava, saj če bi bilo takšno ravnanje dopustno, bi potem lahko vsi upniki, ki bi imeli nedenarne terjatve do stečajnega dolžnika do začetka stečaja, te po začetku stečaja na podlagi npr. neke verodostojne listine spremenili v denarne in s tem poskušali doseči, da se njihova terjatev ne bi poplačala po načelu sorazmernosti, ampak prednostno kot stroške postopka, kot terjatev, nastala po začetku stečaja. Pravne posledice začetka stečaja so določene v prvem odstavku 253. člena ZFPPIPP, tožnik pa je opozoril še na prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP v zvezi s 383. členom ZFPPIPP, ki določa, da po začetku stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, razen v primerih, kot jih določa zakon, kar pa v tej zadevi ni primer. Judikat Vrhovnega sodišča RS X Ips 240/2012 pa ni primerljiv s to zadevo, ker je šlo za sklep, ki kot tak ni vplival na premoženje stečajne mase (tj. ni šlo za poplačilo iz stečajne mase). V obravnavani zadevi pa gre ravno za to, da bo organ svojo denarno terjatev do tožnika izterjal iz stečajne mase, saj je v zvezi s premoženjem, ki sodi v stečajno maso. Tožnik iz obrazložitve tudi ne razbere, katero pravo je prvostopni organ uporabil pri svoji odločitvi, moral bi pa uporabiti zakon, ki ureja primere insolventnosti. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka je poslala upravne spise, ni pa podala odgovora na tožbo.

6. Stranka z interesom A.A. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

7. Tožbo je bilo treba zavreči iz naslednjih razlogov:

8. Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Dokončni upravni akt pa je tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerim je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Iz citiranih določb torej izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo upravne odločbe, sklepi, izdani v upravnem postopku, ter drugi javnopravni posamični akti le zgolj tedaj, kadar ustrezajo prej navedenim pogojem. In na (med drugim) to predpostavko pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka (četrta točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1).

9. V obravnavanem primeru tožnik izpodbija sklep, s katerim mu je prvostopni organ naložil založitev zneska, potrebnega za kritje izvršilnih stroškov v postopku izvršbe, ki se nanaša na odstranitev (in zasutje) neskladnih elementov nadomestne gradnje počitniškega doma ... na zemljišču s parc. št. 110/1 in 111/2 k.o. A., in uskladitev zgrajenega objekta z izdanim gradbenim dovoljenjem z dne 20. 12. 2005 in spremembo gradbenega dovoljenja z dne 22. 11. 2007. Ta sklep je bil izdan na podlagi 297. člena ZUP.

10. V prvem odstavku 297. člena ZUP je določeno, da če je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti sploh ne izpolni ali je ne izpolni popolnoma, se tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške; zavezanca pa je treba na to poprej opozoriti. V drugem odstavku tega člena pa je določeno, da lahko organ, ki opravlja izvršbo, v primeru iz prvega odstavka naloži zavezancu s sklepom, naj založi znesek, ki je potreben za kritje izvršilnih stroškov, proti poznejšemu obračunu. Sklep o položitvi tega zneska je izvršljiv.

11. Po oceni sodišča izpodbijani sklep ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Res je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej le do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč tega zneska v primeru, če ga zavezanec (tožnik) ne založi, organ ne more od njega izterjati, temveč ga mora založiti sam organ, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti. Tako tudi Kerševan, Androjna v Upravno procesno pravo (GV Založba, Ljubljana 2018, str. 490). Zato pa tudi ni mogoče šteti, da gre za akt, s katerim je bilo poseženo v pravice, pravne koristi ali obveznosti tožnika, saj v primeru, če tožnik ne bo (oziroma ne bi) izvršil s tem sklepom naloženi obveznosti, do nastanka posledic za tožnika (oziroma do zatrjevanega posega v stečajno maso) ne bo prišlo.

12. Prav tako izpodbijani sklep ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan. To nenazadnje izhaja že iz citiranega drugega odstavka 297. člena ZUP, ki opredeljuje znesek, odmerjen na tej podlagi kot predujem. Organ namreč po zaključku postopka izda sklep, s katerim odloči o nastalih stroških in obveznosti plačila teh stroškov. Enako je določeno tudi že s samim izrekom izpodbijanega sklepa, natančneje iz 3. točke izreka, da bo po dejansko opravljeni izvršbi izdan sklep o obračunu dejanskih izvršilnih stroškov. Slednji pa bo v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sklep, s katerim bo postopek končan in ga bo tožnik lahko izpodbijal v upravnem sporu, če inšpekcijske odločbe ne bo izvršil sam.

13. Ker gre v obravnavanem primeru za akt, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo zavrglo.

14. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).