Jedro

Dejstvo, da je bila rana ali poškodba zadobljena v okoliščinah iz 1. odstavka 11. člena ZTPVI, je možno dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, v skladu s 159. členom ZUP, in ne samo s pismenimi dokaznimi sredstvi, kot je vodil postopek organ prve stopnje in kot je bilo določeno v 1. odstavku 93. člena ZTPVI, katerega uporaba je v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije št. ... z dne 9.1.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za občo upravo in krajevne skupnosti Občine P. št. ... z dne 14.11.1994. S to odločbo je organ prve stopnje zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida zaradi izpaha desnega ramenskega sklepa v februarju 1954, ko naj bi mu na ramo padel kamen pri delu v kamnolomu ob gradnji bunkerja med služenjem vojaškega obveznega roka v V. na Hrvaškem; svojo odločitev je oprl na določbe 11. in 93. člena Zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86 - prečiščeno besedilo) in na ugotovitev, da iz predloženih in po uradni dolžnosti pridobljenih pismenih dokaznih sredstev ni mogoče sklepati, da je do poškodbe prišlo v pravno relevantnih okoliščinah za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrnitev pritožbe opira na ugotovitev, da je tožnik v vlogi za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida priložil kopijo izvida in mnenja Niže vojno lekarske komisije pri garnizonskoj ambulanti M. z dne 15.4.1982, iz katere je razvidno, da je zaradi luxatio habitualis humeroscab. sin. nesposoben za vojaško službo. Zato ocenjuje, da tožniku ni uspelo dokazati, da so njegove okvare nastale v okoliščinah, pomembnih za priznanje statusa vojaškega mirnodobnega invalida. Meni, da zgolj na podlagi mnenja navedene komisije iz leta 1982, to je 28 let po navajani poškodbi, statusa vojaškega mirnodobnega invalida ni mogoče priznati ter da je organ prve stopnje pravilno odločil. V tožbi tožnik zatrjuje, da izpodbijana odločba navaja neresnična dejstva. Trdi, da je takoj po prihodu iz obveznega služenja vojaškega roka leta 1954 zaradi 80 % nezmožnosti dela zahteval invalidsko pokojnino pri upravnem organu Občine P. Ta ga je napotil, da mora zahtevo uveljavljati v V. , kjer je dobil tako poškodbo, vendar tam niso bili pristojni, ampak je bila pristojnost pri Občini P.. Pri nižji vojaški medicinski komisiji M. so mu leta 1982 pokazali poškodbeni karton iz bolnice v V. in ugotovili, da ni sposoben za vojaško službo. Meni, da mu pripada "invalidska pokojnina", ker ima trajno in neozdravljivo poškodbo, ni pa njegova krivda, če poškodbenega kartona ne bodo našli. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, navaja, da v postopku ni bilo dokazano, da je okvara tožnikovega organizma nastala v okoliščinah iz 12. člena ZTPVI. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

O tožnikovi zahtevi za priznanje statusa in pravic vojaškega mirnodobnega invalida je bilo odločeno po Zakonu o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86 - prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZTPVI). Po 1. odstavku 11. člena ZTPVI je vojaški mirnodobni invalid med drugim državljan, ki je v miru kot vojaška oseba pri opravljanju obvezne ali prostovoljne vojaške službe v oboroženih silah ali v zvezi s to službo brez svoje krivde zadobil rano ali poškodbo in je zaradi tega njegov organizem okvarjen za najmanj 20 %. Po 1. odstavku 88. člena ZTPVI pravice po tem zakonu, ki se pridobijo na podlagi rane ali poškodbe iz 11. člena tega zakona, ne zastarajo. Najpozneje v petih letih od dneva odpusta iz oboroženih sil pa je bilo treba vložiti zahtevo za priznanje statusa mirnodobnega vojaškega invalida zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, zadobljene v okoliščinah iz 1. in 3. odstavka 12. členu ZTPVI (1. in 3. odstavek 97. člena ZTPVI).

Dejstvo, da je bila rana ali poškodba zadobljena v okoliščinah iz 1. odstavka 11. člena ZTPVI je možno dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, v skladu s 159. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), in ne samo s pismenimi dokaznimi sredstvi, kot je vodil postopek organ prve stopnje in kot je bilo določeno v 1. odstavku 93. člena ZTPVI. Po presoji sodišča je namreč uporaba navedene določbe v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije, kar izhaja iz Ustave Republike Slovenije in tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije o primerih podobnih določb predpisov (Uradni list RS, št. 56-2485/82 in 21-911/94).

Tožena stranka je pritožbo zavrnila in pritrdila organu prve stopnje, ki je svojo odločitev oprl na neuspešno iskanje pisnega dokaznega gradiva o vzroku in okoliščinah poškodbe pri tujih organih v letih 1993 in 1994 (vojni pošti V., arhivu vojne bolnice S. in JLA v Beogradu) ter na izvid in mnenje nižje vojne medicinske komisije v M. z dne 15.4.1982 o tožnikovi nesposobnosti za vojaško službo, ki ne pove, na podlagi česa ugotavlja prirojen izpah levega ramenskega sklepa. Iz ortopedskega kartona Bolnišnice M. z dne 25.2.1982 pa izhaja le, da zaradi desnega ramenskega sklepa ni sposoben za delo z dvignjeno roko in tudi ne za težka fizična dela. Tako je tožena stranka svojo odločitev oprla na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje v postopku, ki je bil ves čas voden ob uporabi 1. odstavka 93. člena ZTPVI. V tako vodenem postopku ugotovljene dejanske okoliščine pa po presoji sodišča ne dajejo dovolj zanesljive podlage za sklep o dejanskem stanju in odločitev. Iz poslanih upravnih spisov in izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, da bi bilo tožniku omogočeno z vsemi dokaznimi sredstvi (torej tudi s pričami, morebitnim popolnejšim izvidom specialista ortopeda o tem, ali gre za prirojeno okvaro ali ne) dokazovati okoliščine o nastanku poškodbe v smislu 11. člena ZTPVI. Prav tako iz predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi namesto pri tujih organih in organizacijah bilo poskušeno dobiti podatke o morebitni vojaški medicinski dokumentaciji od Sanitetne službe Ministrstva za obrambo v Ljubljani ali od tedanjega Oddelka za obrambo Občine P. (sedaj Ministrstvo za obrambo, Uprava za obrambo P.), ki morda razpolaga s tako dokumentacijo oziroma kopijami te dokumentacije, ki se je pošiljala bivšim vojnim odsekom glede na stalno prebivališče vojaškega obveznika. Tožena stranka bi morala odpraviti pomanjkljivosti postopka na prvi stopnji (242. člen ZUP), vendar tega ni storila. S tem je kršila pravila postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. Zato je izpodbijana odločba nezakonita.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS/77). ZTPVI, ZUP in ZUS/77 je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in popravek št. 65/97) in 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).