Jedro

Podlaga za plačilo uporabnine ni podana, saj toženka ni izkazala prikrajšanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo uporabnine za tri leta in štiri mesece (po 400,00 EUR na mesec) za neuporabo prostorov v solastni stanovanjski hiši na K. ... v C. Tožničin zahtevek je presojalo po 198. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v povezavi s 190. členom OZ in ob upoštevanju določb SPZ, ki določajo solastninska razmerja in upravičenja. Zaključilo je, da tožnica ni dokazala, da bi ji tožene stranke onemogočile izvrševati solastninska upravičenja in da je sama izbrala, da bo delež na nepremičnini koristila v obsegu spodnjega stanovanja. Zato je zaključilo, da prvi toženec kot lastnik in drugi toženec kot tisti, ki je z družino živel v zgornjem stanovanju, nista uporabljala tožničinega stanovanja (razen kolikor je sodišče ugotovilo, da jima je tožnica izrecno dovolila) in zato nista bila obogatena, tožnica pa ne prikrajšana.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega predpisa (Zakona o pravdnem postopku - ZPP, člen 338, prvi odstavek, točka 2 in 3). V pritožbi izpodbija predvsem dokazno oceno in zaključke sodišča prve stopnje in sodišču prve stopnje očita, da je napačno zaključilo, da je soglašala s koriščenjem nepremičnine tako, da bo prvi toženec koristil zgornje prostore. Zato tudi ni res, da bi pristala na to, da bo koristila spodnje prostore. Zaključki sodišča o tem, da je sama izbrala spodnje prostore zato, ker je občasno prihajala v to stanovanje, niso utemeljeni in za takšne zaključke sodišče nima podlage, ne v dejanskem in ne v materialnem pogledu. Izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v točki 10 in v točki 11 sodbe. Sodišču očita, da je vse dokaze ocenjevalo le v korist tožeče stranke in pri razlagi določb SPZ izpostavi le pravice prvega toženca v odnosu do tožnice, zanemari pa njene pravice. Pravice do uporabe zgornjega stanovanja si je prvi toženec po smrti svoje matere prisvojil, za takšno prisvojitev pa ni imel njenega soglasja. Drugi toženec pa je v stanovanju živel nezakonito, saj z njim ni nikoli sklenila najemne pogodbe, solastnina med njo in prvim tožencem pa tudi ni bila razdeljena. Sodišče je napačno zaključilo, da njena lastninska pravica ni bila omejevana, saj je zlasti prvi toženec tožnico omejeval v tej pravici, hkrati pa si je jemal sam pravico koriščenja nepremičnine. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi v celoti in zadeva vrne sodišču v dopolnitev postopka, stroške te pritožbe pa šteje kot nadaljnje stroške tega postopka.

Pritožba je bila posredovana nasprotnima strankama, ki na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo glede na tožničino trditveno podlago je v določbah 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v povezavi s 190. členom OZ, ki ureja pogoje za neupravičeno pridobitev. Sodišče prve stopnje je ti določbi pravilno interpretiralo in pravilno zaključilo, da zgolj dejstvo, da solastnik solastne stvari ne uporablja ne zadošča za utemeljenost zahtevka po 198. členu OZ (1), kot tudi štelo, da tožnica ni upravičena do uporabnine ker je v neuporabo (in s tem prikrajšanje) privolila (2).

Pritožnica s pritožbo ne izpodbija dejanskega stanja, da je bila v obdobju od materine smrti pa do razdružitve solastnega premoženja, ki je bilo razdruženo s sodno poravnavo z dne 1. 7. 2010 solastnica do 1/2 stanovanjske hiše, da v tej stanovanjski hiši ni nikoli živela in da je zgornje stanovanje za svojo družino uporabljal drugi toženec, v spodnjem stanovanju pa je do leta 2007 (do smrti) živela mati. Tožnica tekom postopka ni nikoli zatrjevala, da je želela živeti v tej stanovanjski hiši in jo v ta namen uporabljati, zatrjevala je le, da je želela spodnje stanovanje oddati v najem in da ji je toženec to onemogočal. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi odgovorilo na sporna dejstva. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zanemarilo temeljno podlago njenega tožbenega zahtevka, ki izvira iz pojma lastnine. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pravilno ocenjevalo dokaze glede na 198. člen OZ in pravilno ugotavljalo, ali je bila tožnica onemogočena v souporabi lastninske pravice.

Pritožnica s pritožbo neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje o tem, da med strankama ni bilo nikoli spora o tem, da je imel tožnik v uporabi zgornje stanovanje, da se je mati pravdnih strank preselila v spodnje stanovanje, ki je bilo do takrat prazno in da je tožnica ves čas to stanovanje štela za svoje. Zato so ugotovitve sodišča prve stopnje in zaključki, ki so navedeni v točkah 9, 10 in 11 sodbe prepričljivi. V tem delu pa je tudi odgovor na tožničine pritožbene navedbe o tem, da ni nikoli privolila na takšno razdelitev.

Sodišče prve stopnje pa je v sodbi tudi obširno in prepričljivo obrazložilo svoje zaključke o tem, da toženca tožnici nista onemogočila uporabo spodnjega dela stanovanja, niti ni drugi toženec (razen izjemoma) uporabljal spodnje stanovanje. Pravilno je dokazno ocenilo tožničino zahtevo v zvezi z oddajo stanovanja v najem in pravilno zaključilo, da toženčev odgovor na to zahtevo ni pomenil onemogočanja uporabe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je imela tožnica ves čas možnost dostopa do spodnjega stanovanja, lahko bi se v njega vselila, je pa seveda stvar drugačnega pravnega razmerja oddaja stanovanja, v katerem delu so skupne naprave. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dopis toženca ne pomeni preprečitev uporabe in pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Prav tako pa tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki o tem, da njene solastnine in solastnine toženca ni obravnavalo enakovredno. Tožnica ni nikoli želela živeti v tej nepremičnini, kar je ves čas sama zatrjevala, pač pa je želela imeti le korist z oddajo, vendar pa ni bila pripravljena (kot izhaja iz izvedenih dokazov) za to ničesar storiti. Eno je stvar etažne lastnine, pravice etažnih lastnikov in dogovori glede upravljanja, drugo pa dejstvo onemogočanja uporabe stanovanja. Zato je presoja sodišča prve stopnje o tem, da toženca tožnici nista onemogočila uporabo stanovanja in da zato tožnica ni prikrajšana, toženca pa ne obogatena, saj v stanovanju tožnice nista živela, pravilni.

Ob vsem navedenem se tako izkaže pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353). Pritožnica s pritožbo ni uspela zato sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Tako II Ips 210/1994, 215/2012, 178/2011 Op. št. (2): Sklep II Dor 209/2013