Jedro

1. Tožnikovo zdravljenje je bilo zaključeno 7.2.2002, ko se je tudi stabiliziralo njegovo stanje in je bil torej znan obseg škode. Dejstvo, da tujo pomoč še vedno občasno potrebuje, na tak zaključek ne vpliva, saj je tudi po uveljavljeni sodni praksi za začetek teka zastaranja odločilen trenutek, ko se stanje stabilizira in je škodo, ki nastaja še v bodočnosti že mogoče zanesljivo predvideti. Za povzročitelja škode je tožnik vedel ves čas. Ker je tožbo razširil z zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi tuje pomoči šele 5.5.2005, torej več kot tri leta po 7.2.2002, je njegov zahtevek v skladu s 1. odstavkom 364. člena ZOR zastaran.

2. V pravdnem postopku je potrebno dejstva ugotavljati z dokaznim standardom gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Tožnik je predložil podatke o svojem poslovanju pred nezgodo in so to edini zanesljivi podatki, ki kažejo na tožnikove prihodke, na njihovi podlagi je bilo tožniku tudi odmerjeno nadomestilo za čas bolniške odsotnosti in nadomestilo plače. Ostale možne metodologije, ki jih je uporabila izvedenka, temeljijo na predpostavkah, ki so zgolj domneve, posebej še, ker glede na predložene dokaze ni dvoma, da tožnik pred nezgodo ni imel enakih dohodkov kot poklicni vozniki ali kot povprečni mali samostojni podjetnik. Verjetno je sicer, da je zaslužil več od prijavljenih prihodkov, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobene okoliščine, na podlagi katere bi lahko z gotovostjo ugotovili višje dohodke od prijavljenih, v zvezi s tem pa tudi ne, da bi po 24.1.2000 lahko predvideli višje dohodke tožnika, če do nezgode ne bi prišlo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožbi tožeče stranke pa se delno ugodi in se izpodbijano sodbo r a z v e l j a v i v točki 1. izreka ter glede zavrnitve višjega zahtevka za odškodnino za nematerialno škodo, glede zavrnitve višjega zahtevka za odškodnino za poškodovano obleko, stroške telefoniranja in fotokopiranja, glede zavrnitve odškodnine za stroške zdravljenja in v stroškovnem delu.

V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi s odba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obsodilo toženo stranko na plačilo 3.550.715,00 SIT in 29.773,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.967.251,00 SIT za čas od 1.6.2002 do 5.12.2002 in od zneska 417.034,00 SIT za čas 1.6.2002 do 22.5.2003. Višji tožbeni zahtevek glede materialne in nematerialne odškodnine ter rentni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožena stranka povrniti tožeči pravdne stroške v znesku 453.057,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožena stranka za škodo, ki je tožniku nastala v nezgodi, odgovorna po temelju v celoti in sicer na podlagi določb o objektivni odškodninski odgovornosti. Odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znaša 3.600.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 4.000.000,00 SIT, za stroške v zvezi z obiski zdravnikov 400.000,00 SIT, za poškodovano obleko, stroške telefoniranja in fotokopiranja 50.000,00 SIT, za izgubo na dohodku pa 29.773,00 SIT. Od prisojene odškodnine je nato sodišče odštelo že izplačan nesporni del odškodnine. Zavrnilo je zahtevek za izgubo na dohodku in rento, kolikor presega 29.773,00 SIT, ker tožnik ni dokazal, da bi mu nastala škoda v tem obsegu. Enako velja za stroške medicinskih posegov, zahtevek za odškodnino za tujo pomoč pa je zastaral. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je zmotno uporabilo določbe materialnega prava, ker je uporabilo le določbe o objektivni odgovornosti, ne pa tudi o krivdni, saj bi ob pravilni uporabi slednjih lahko ugotovilo soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Sodba nima razlogov glede dejanskih okoliščin v zvezi s krivdno odgovornostjo tožnika, ki se je kot profesionalec nahajal v koloni vozil, pripravljenih za nakladanje z viličarji, do dogodka pa je prišlo na manipulativnem prostoru, namenjenem nakladanju z viličarji. V taki situaciji bi od tožnika pričakovali posebno skrbnost, saj bi se moral zavedati, da je pozornost voznikov viličarjev namenjena predvsem tovoru. Sodišče je po drugi strani napačno ocenilo izpoved priče L.P. in na ta način zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče priči očita, da sploh ni pogledal nazaj in da bi vsekakor moral videti tožnika, ki je stal ob zadnjem delu svojega tovornjaka. Taka presoja ni skladna z ostalimi izvedenimi dokazi in tudi ne prepriča. Ni razloga, da priči ne bi verjeli, da je pogledal nazaj, vendar takrat ni bilo nikogar, kar pomeni, da je tožnik v trenutku, ko je viličar že speljal, stopil izza tovornjaka. Tožnik zaradi interesa za izid pravde zamolči, da je stopil nazaj, ko je cerada padala ob tovornjaku (sicer bi ga udarila v glavo), poškodovana je bila tožnikova desna noga in ne morda obe. Potek, skladen z izpovedjo priče P., so potrdili tudi policisti ob raziskavi delovne nesreče, okrožno državno tožilstvo pa je iz teh razlogov zavrglo ovadbo zoper P. Ob pravilni uporabi oprava bi tako sodišče moralo ugotoviti, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo do polovice. Tožena stranka meni, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo tudi pri presojanju škode po višini, saj prisojena stopnja ni v skladu s stopnjo in trajanjem posameznih oblik škode in ni pravična. Znesek 3.600.000,00 SIT za telesne bolečine bistveno odstopa od sodne prakse, pretirana pa je odškodnina tudi po ostalih postavkah nematerialne škode. Odškodnina se tudi podvaja, saj so iste bolečine razlog odškodnini za fizične bolečine in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Ob pravilni uporabi prava in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja bi sodišče moralo ugotoviti, da je bila odškodnina že v celoti izplačana in zahtevek zavrniti. Zato predlaga spremembo sodbe, tako da se zahtevek zavrne in da mora tožeča stranka toženi povrniti pravdne stroške, skupaj s pritožbenimi.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodišče tožniku za nepremoženjsko škodo prenizko odmerilo odškodnino. Meni, da je ob upoštevanju ugotovljenih dejanskih okoliščin upravičen do odškodnine v zahtevani višini. Glede strahu meni, da je trpel predsmrtni strah. Zahtevek za tujo pomoč ni zastaran, saj je tožena stranka s plačili zastaranje pretrgala. Tožnik pa tudi še vedno potrebuje občasno pomoč. Tožnik je dokazal, da so računi za medicinske posege v zvezi s poškodbo, saj se nanašajo na obdobje, ko je bilo njegovo zdravljenje najbolj intenzivno. Tudi račun, ki se nanaša na pregled vida, je v zvezi s poškodbo, saj je tožnik ob tem, da ga je povozil viličar, kontroliral, kako je z njegovim vidom. Sodišče je napačno zavrnilo zahtevek v zvezi z izgubo na zaslužku. Tožnikova situacija je specifična, saj je le dve ali tri leta pred poškodbo začel s samostojno dejavnostjo in je bila torej njegova dejavnost šele v fazi zagona. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, vendar taka odločitev življenjsko gledano ni pravilna. Tožnik je bil namreč prej poklicni voznik in to bi lahko ponovno postal kadarkoli, saj poklicnih voznikov tovornjakov primanjkuje. Za zneske, ki jih je ugotovila izvedenka iz podatkov DURS tožnik gotovo ne bi delal, z njimi ne bi mogel preživljati svoje družine. Če bi se izkazalo, da mu kot samostojnemu podjetniku ne bi šlo, ne bi bil noben problem delati kot poklicni voznik in zaslužiti vsaj povprečno plačo poklicnih voznikov. Sodišče bi zato njegove prihodke moralo primerjati s plačo povprečnega poklicnega voznika. Izvedenka je do podobnih rezultatov prišla tudi, če je primerjala povprečnega malega samostojnega podjetnika. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da prihodki iz podatkov pri DURS ne odražajo dejanske slike o dohodkih tožnika pred poškodbo. Zato meni, da je upravičen najmanj do razlike med njegovimi sedanjimi prihodki in prihodki primerjalnih delavcev, posebej zato, ker zaradi poškodbe ni več sposoben za delo, ki ga je opravljal. Zato mu je nastala škoda in ugotovitev sodišča, da mu je nastala le minimalna škoda, ni pravilna. Zato meni, da je njegov zahtevek tudi glede izgubljenega zaslužka in rente utemeljen v celoti, kar izhaja iz vseh izvedenih dokazov.

Pritožbi sta utemeljeni v obsegu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Kot pravilno opozarja pritožba je tožena stranka že v odgovoru na tožbo uveljavljala soodgovornost tožnika za nastalo škodo. Prvostopno sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke objektivno odgovoren za škodo, nastalo v zvezi z delovanjem viličarja, vendar ni presojalo ravnanja tožnika z vidika njegove morebitne soodgovornosti po tretjem odstavku 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zgolj navedba v razlogih sodbe, da tožnik ni dokazal kakšnih posebnih okoliščin iz 177. člena ZOR, zaradi katerih bi se odgovornosti lahko razrešil, ne zadošča, saj ne omogoča preizkusa pravilnosti odločitve. Ker sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu – morebitni odgovornosti tožnika za nastalo škodo – je bilo treba sodbo v delu, v katerem je bila prisojena odškodnina (točka 1. izreka) in v delu, v katerem je bil zavrnjen višji zahtevek za nematerialno škodo in višji zahtevek za odškodnino za poškodovano obleko, telefoniranje in fotokopiranje razveljaviti (1. odstavek 354.člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo že glede temelja odgovornosti, se ni posebej ukvarjalo z višino nematerialne škode. V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo izvedene dokaze oceniti tudi z vidika zatrjevanega tožnikovega prispevka k nastali škodi, pri odločitvi o višini odškodnine pa odgovoriti tudi na pritožbene navedbe s tem v zvezi. Omeniti je še, da je sodišče v razlogih sodbe dejansko ugotavljalo tudi krivdno odgovornost povzročitelja škode, zato se bo moralo prvostopno sodišče ob ponovnem odločanju v zvezi s pritožbenimi navedbami opredeliti tudi do tega vprašanja.

Pritožba tožeče stranke tudi pravilno opozarja, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z računi za medicinske usluge. Glede omenjenih računov, ki nedvomno izvirajo iz obdobja zdravljenja tožnika, namreč ni ugotavljalo ničesar glede namena pregledov (razen za enega od računov, pa tudi glede tega računa sodišče ni zaslišalo tožnika). Sodbo je bilo zato treba tudi v tem delu razveljaviti (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče s tožnikom (po potrebi pa tudi z izvedencem) razčistiti, ali so predloženi računi v zvezi z zdravljenjem. Hkrati z odločitvijo o odškodnini pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka.

Pravilno pa je prvostopno sodišče že po temelju zavrnilo zahtevek za odškodnino iz naslova tuje pomoči in postrežbe, saj je ta zahtevek zastaran. Zastaranje se namreč upošteva za vsako obliko škode posebej, iz razlogov sodbe pa izhaja, da je tožnik zahtevek iz naslova odškodnine za tujo pomoč postavil šele z vlogo z dne 5.5.2005 (in ne 5.1.2005, kot napačno zatrjuje v pritožbi), do škodnega dogodka in potrebe po tuji pomoči pa je prišlo v letu 2000. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno 7.2.2002, ko se je tudi stabiliziralo njegovo stanje in je bil torej znan obseg škode. Dejstvo, da tujo pomoč še vedno občasno potrebuje, na tak zaključek ne vpliva, saj je tudi po uveljavljeni sodni praksi za začetek teka zastaranja odločilen trenutek, ko se stanje stabilizira in je škodo, ki nastaja še v bodočnosti že mogoče zanesljivo predvideti. Za povzročitelja škode je tožnik vedel ves čas. Ker je tožbo razširil z zahtevkom iz naslova odškodnine zaradi tuje pomoči šele 5.5.2005, torej več kot tri leta po 7.2.2002, je njegov zahtevek v skladu s 1. odstavkom 364. člena ZOR zastaran. Zastaranje z delnimi plačili akontacije ni bilo pretrgano. Tožnik do 5.5.2005 od tožene stranke (niti v postopku pred pravdo) ni zahteval plačila odškodnine za tujo pomoč in tožena stranka z delnimi plačili akontacije za preostalo škodo ni mogla priznati zahtevka za odškodnino za tujo pomoč, če takega zahtevka sploh ni bilo.

Pravilna je tudi odločitev prvostopnega sodišče, da zavrne zahtevek za odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka (kolikor presega prisojenih 29.773,00 SIT) in zahtevek za rento. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal, da bi mu nastajala škoda v zatrjevani višini. V pravdnem postopku je namreč potrebno dejstva ugotavljati z dokaznim standardom gotovosti (onkraj razumnega dvoma). Tožnik je predložil podatke o svojem poslovanju pred nezgodo in strinjati se je s prvostopnim sodiščem, da so to edini zanesljivi podatki, ki kažejo na tožnikove prihodke, na njihovi podlagi je bilo tožniku tudi odmerjeno nadomestilo za čas bolniške odsotnosti in nadomestilo plače. Ostale možne metodologije, ki jih je uporabila izvedenka, temeljijo na predpostavkah, ki so zgolj domneve, posebej še, ker glede na predložene dokaze ni dvoma, da tožnik pred nezgodo ni imel enakih dohodkov kot poklicni vozniki ali kot povprečni mali samostojni podjetnik. Da je posloval kot samostojni podjetnik in ne kot poklicni voznik, se je odločil sam. Res je verjetno, da je zaslužil več od prijavljenih prihodkov, vendar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni nobene okoliščine, na podlagi katere bi lahko z gotovostjo ugotovili višje dohodke od prijavljenih, v zvezi s tem pa tudi ne, da bi po 24.1.2000 lahko predvideli višje dohodke tožnika, če do nezgode ne bi prišlo. Take okoliščine ne predstavlja niti tožnikova izpoved. Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče tožnik dejstva, da je imel bistveno višje prihodke od uradno prikazanih, ni dokazal z zadostno stopnjo gotovosti in je zato že ob smiselni uporabi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) pravilen zaključek, da so bili tožnikovi dohodki taki, kot jih je prikazoval v uradnih evidencah. V zvezi s tem je pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi bilo v primeru, da bi prijavljal višje prihodke, višje tudi nadomestilo, kar bi spet pomenilo manjšo razliko. Povedano dejansko pomeni, da tudi, če bi držalo, da je tožnik zaslužil več, izpad v višini razlike do nadomestila, ki ga zdaj prejema, ni več v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, za katerega odgovarja tožena stranka.

Na podlagi vsega povedanega je ugotoviti, da je prvostopno sodišče glede odškodnine za tujo pomoč in glede izgubljenega zaslužka in rente pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako stanje uporabilo pravilno materialno pravo in ni zagrešilo nobene kršitve pravdnega postopka, niti zatrjevanih, niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je zato v tem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.