Jedro

Predlog za dopustitev revizije je neutemeljen, ker niso izpolnjeni pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je ta lastnik nepremičnin parc. št. 428/25, 477/11, 477/42 in 428/21 k.o. ... in da ji je tožena stranka dolžan izstaviti ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice. Po trditvah tožeče stranke naj bi navedena zemljišča, ki v naravi predstavljajo parkirišče, V. o.sub.o. s pogodbama o oddaji stavbnega zemljišča z dne 22. 12. 1977 in z dne 13. 9. 1984 odplačno pridobila od pravnih prednikov tožene stranke, to je Zavoda za urejanje stavbnih zemljišč ... p.o. in Občine ... Edini pravni naslednik V. o.sub.o. je bilo podjetje A. p.o., od tega pa naj bi tožeča stranka B.d.o.o. navedena zemljišča pridobila s pogodbama z dne 24. 4. 1992 in z dne 29. 6. 1992 kot funkcionalna zemljišča, pripadajoča delom stavbe ... Zavrnitev tožbenega zahtevka je posledica ugotovitve, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih parcelah ni pridobila na podlagi zatrjevanih dveh pravnih poslov iz leta 1992. Takrat je pridobila samo določene posamezne poslovno pisarniške prostore v stavbi ... na parc. št. 472/6, nobena od spornih parcel pa ne predstavlja funkcionalnega zemljišča k navedeni stavbi.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) naložilo tožeči stranki (nasprotni toženi stranki), da izroči v posest toženi stranki (nasprotni tožeči stranki) nepremičnine parcele št. 428/5, 477/11, 477/42 in 428/21 k.o. ... Toženka je lastnica spornih nepremičnin, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Te nepremičnine so v dejanski oblasti tožeče stranke, zato je utemeljen zahtevek za vrnitev teh nepremičnin toženi stranki v posest. 3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče (in hkrati nasprotno tožene) stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo (razen glede parcele št. 477/11, glede katere je prvostopenjsko sodbo razveljavilo).

4. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) je vložila predlog za dopustitev revizije glede odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe. Postavlja vprašanje materialnega prava, glede katerega trdi, da ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. V predlogu navaja, da malomarnost pri vpisu pravnih prednikov tožeče stranke kot lastnikov spornih parcel v zemljiški knjigi ne pomeni, da jih je tožena stranka pridobila nazaj oziroma da jih ni nikoli odplačno prenesla. Glede na to, da sta pravna prednika tožene stranke sporne parcele odplačno prenesla in izročila v posest družbi V. o.sub.o., tožena stranka ne more zahtevati nazaj njihovi izročitve v posest. Sodišče si drugi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) narobe razlaga. Ta določba ne pomeni, da lahko odsvojitelj od malomarnega pridobitelja nepremičnine odsvojeno nepremičnino zahteva nazaj in da zavezovalni pravni posel nima učinka, temveč se ta določba nanaša na primer iz 10. člena SPZ, ki določa, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Vrhovno sodišče bi se moralo opredeliti glede trditev tožene stranke, da vtoževane parcele v obsegu, kakršne so danes, niso bile predmet pogodb iz let 1977 oziroma 1984 in da ni jasno, kateri deli parcel so bili takrat oddani, ter da tožeča stranka ni nikoli dokazala, da bi bila po omenjenih pogodbah plačana odškodnina. Vprašanje parcel je res dejansko vprašanje, vendar bi moralo Vrhovno sodišče zavzeti stališče o vprašanju, ali je za veljavnost odplačnih odtujitev, poleg izpolnjevanja strogo formalnih pogojev, potrebno dokazovati tudi, da je bila denarna odmena za nepremičnine tudi v resnici plačana. Tožeča stranka tako predlaga, da Vrhovno sodišče zavzame stališče do vprašanja, ali lahko oseba, ki je odplačno odtujila nepremičnino, v primeru, ko se kupec ni vpisal v zemljiško knjigo, torej realiziral razpolagalnega pravnega posla, to samo na tej podlagi zahteva nazaj.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Pravno vprašanje, ki ga postavlja tožeča stranka, samo po sebi ni sporno. Glede vprašanja pridobitve lastninske pravice na nepremičninah zgolj s pogodbo in brez vpisa v zemljiško knjigo velja, da med prenositeljem in pridobiteljem lastninske pravice zadošča za pridobiteljevo varstvo proti prenositelju izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo (primerjaj Up-591/10, III Ips 106/2009 itd.). Vprašanje pomena plačila za veljavnost pisnega pravnega posla pa je nerelevantno. Vendar ne prvo in ne drugo v tej pravdni zadevi ni pravno odločilno. Bistveno je, katere nepremičnine je tožeča stranka od svojega prednika pogodbeno pridobila in katere nepremičnine je tožena stranka odsvojila. Za tožečo stranko je pravnomočno ugotovljeno in sedaj neizpodbijano, da spornih nepremičnin ni pridobila, medtem ko domneve iz 11. člena SPZ, da je tožena stranka lastnica spornih nepremičnin, ker je vpisana v zemljiško knjigo, tožeči stranki ni uspelo izpodbiti. O slednjem predlog za dopustitev revizije ne vsebuje potrebnih razlogov iz 367.a in 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP je Vrhovno sodišče zato predlog tožeče stranke v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP zavrnilo.