Jedro

Republika Slovenija je prevzela izpolnitev obveznosti banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti.

Upnica se z dokončnim in pravnomočnim informativnim izračunom odpoveduje le tistim zahtevkom iz naslova neizplačanih deviznih vlog, ki so predmet informativnega izračuna. Informativni izračun se na (višjo) s pravnomočno sodno odločbo priznano terjatev ne nanaša, zato se upravičenec (upnica) tem zahtevkom ne odpove. Še posebej ne zato, ker dolžnik (Ljubljanska banka d.d.) na podlagi prevzema izpolnitve ni (bil) razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do upravičencev (upnice) in lahko upravičenci (upnica) kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja samo dolžnika.

V primeru, ko je bil do uveljavitve ZNISESČP že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo (upničino) korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo. To je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru brez utemeljitve retroaktivno poseženo v že pridobljene pravice upravičencev (upnice) do poplačila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za nadaljnjo odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje štelo, da je upnica umaknila predlog za izvršbo in izvršilni postopek ustavilo. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnica glede na to, da je pravnomočnost odločbe o zahtevi za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge nastopila dne 18. 10. 2016, predlog za nadaljevanje prekinjenega postopka pa je bil vložen dne 21. 3. 2017, kar je izven časovnega okvirja po tretjem odstavku 20. člena ZNISESČP, nastopila pravna domneva umika predloga za izvršbo ter ustavitve izvršilnega postopka.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo upnica po svojem pooblaščencu in navaja, da je bilo v konkretni zadevi o dolgu dolžnika že dokončno odločeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1093/2000 z dne 12. 4. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3397/2011 in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1093/2000 z dne 28. 6. 2011 ter tudi s pravnomočnim sklepom o izvršbi v konkretni izvršilni zadevi. Pravna podlaga, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje pa tudi ne more biti tista pravna podlaga, ki omogoča sprejetje odločitve, saj je bilo o zadevi že odločeno v pravdnem in izvršilnem postopku. Zato o že pravnomočno sprejetih odločitvah ni mogoče odločati na način, kot je to storilo sodišče, ko se sklicuje na 20. člen ZNISESČP. Zato predlaga, da se sklep razveljavi in se omogoči upnici, da na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa o izvršbi pride do poplačila svoje terjatve.

3. Dolžnik je podal odgovor na pritožbo in predlagal zavrnitev upničine pritožbe. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Z razsodbo velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi številka 60642/08 Ališić in ostali proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in nekdanji jugoslovanski Republiki Makedoniji z dne 16. 7. 2014 je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da mora v enem letu in pod nadzorom odbora ministrov sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Enina Ališić, Aziz Sadžak in drugi, ki so v enakem položaju kakor ona dva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Navedeno obveznost je Republika Slovenija izpolnila s sprejemom Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP). Ta je začel veljati 4. 7. 2015. Na podlagi prvega odstavka 20. člena ZNISESČP je sodišče s sklepom z dne 12. 11. 2015 prekinilo postopek z dnem 4. 7. 2015, saj gre za terjatev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog, konkretni izvršilni postopek pa se je za izplačilo neizplačanih starih deviznih vlog začel že pred uveljavitvijo zakona, torej pred 4. 7. 2015. 7. ESČP je v navedeni odločbi 60642/08 v 148. točki obrazložitve navedlo, da morajo vsi upniki izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, državi pa je dopustilo, da omeji uveljavljanje pravic z zakonom, s katerim predpiše vrsto in način izpeljave postopka. ZNISESČP je zato za vse varčevalce in za vse neizplačane stare devizne vloge določil poseben verifikacijski postopek po prvem odstavku 7. člena, za odločanje v katerem je pristojen Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju Sklad). S tem, ko je zakon določil splošno prekinitev vseh postopkov, ki so že v teku in hkratno napotitev upravičencev v verifikacijski mehanizem, je sledil napotkom ESČP. 8. V drugem odstavku 20. člena ZNISESČP je predvideno, da lahko v vseh sodnih postopkih, ki so bili prekinjeni, upravičenec, ki ne vloži ugovora zoper informativni izračun, v roku 60. dni umakne tožbo ali drugi pravni akt brez privolitve nasprotne stranke in v tem primeru ni dolžan povrniti stroškov nasprotni stranki, v tretjem odstavku pa je še določeno, da če upravičenec v roku 60. dni od pravnomočnosti odločbe o zahtevi za verifikacijo1 oziroma v primeru, če zahteve za verifikacijo ne vloži, pa v roku 60. dni od poteka roka iz prvega odstavka 11. člena tega zakona, ne predlaga nadaljevanje sodnega postopka, ki je bil prekinjen, se šteje, da je tožbo umaknil oziroma je umaknil drugo pravno sredstvo. Iz navedenih določb torej izhaja, da je bil verifikacijski postopek določen zato, da lahko v tem postopku upravičenec hitreje in predvsem učinkovito pride do poplačila terjatve. Vendar, ker zakon omogoča tudi nadaljevanje prekinjenega sodnega postopka, je šteti, da s tem daje upnikom možnost, da še naprej sodno izterjujejo terjatev oziroma morebitno razliko med izplačanim zneskom s strani Sklada in zneskom, ki jim gre po pravnomočnem izvršljivem naslovu.

9. Kot je razvidno iz 5. člena ZNISESČP in obrazložitve k temu členu, je Republika Slovenija prevzela izpolnitev obveznosti banke do upravičencev iz naslova neizplačanih starih deviznih vlog in obresti v obsegu in do višine, kot je določeno v tem zakonu, pri čemer predlagana določba opredeljuje temelj izpolnitve obveznosti Ljubljanske banke d. d. Ljubljana v smislu 434. člena Obligacijskega zakonika (OZ), skladno s katerim za obveznost do varčevalcev še vedno odgovarja prvotni dolžnik (Ljubljanska banka d. d. Ljubljana). ZNISESČP se torej v 5. členu sam sklicuje na institut prevzema izpolnitve, ki ga sicer opredeljuje 434. člen OZ.

10. Ker se v postopku verifikacije po ZNISESČP med drugim ugotovita obstoj in višina posamezne neizplačane stare devizne vloge skupaj z obrestmi po tem zakonu (primerjaj tretji odstavek 7. člena ZNISESČP) je šteti, da se upnica z dokončnim in pravnomočnim informativnim izračunom odpoveduje le tistim zahtevkom iz naslova neizplačanih deviznih vlog, ki so predmet informativnega izračuna, ta izračun pa zajema le njen zahtevek, določen v 2. in 3. členu ZNISESČP na dan 31. 12. 1991 s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma. Informativni izračun se na (višje) s pravnomočno sodno odločbo priznano terjatev ne nanaša (niti v obrazložitvi Predloga k 13. členu niti v obrazložitvi k 20. členu ZNISESČP višje obresti in stroški, priznani s pravnomočno sodno odločbo, niso omenjeni), se upravičenec (upnica) tem zahtevkom ne odpove. Še posebej ne zato, ker dolžnik (Ljubljanska banka d.d.) na podlagi prevzema izpolnitve2 ni (bil) razbremenjen obveznosti izpolnitve v razmerju do upravičencev (upnice) in lahko upravičenci (upnica) kljub prevzemu izpolnitve še naprej terja samo dolžnika (glej tretji odstavek 434. člena OZ). To potrjuje tudi tretji odstavek obrazložitve k 21. členu ZNISESČP, iz katerega je razvidno, da v primeru, če je bila terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge že ugotovljena s sodno odločbo, te terjatve upravičencem ni treba ponovno dokazovati in se postopek verifikacije (brez odložitve odločanja o zahtevi za izplačilo neplačanih starih deviznih vlog) nadaljuje z določitvijo višine obveznosti, do katere Republika Slovenija prevzame izpolnitev po tem zakonu.

11. Navedena določba tretjega odstavka 21. člena ZNISESČP pa kaže tudi na to, da v primeru, ko je bil do uveljavitve tega zakona (4. 7. 2015) že pravnomočno končan sodni postopek, v katerem je bilo v upravičenčevo (upničino) korist prisojeno izplačilo neizplačane stare devizne vloge v določenem znesku, takšni pravnomočni sodni odločbi ni mogoče odreči pravne veljave, in to ne glede na morebitno kasnejšo odločbo Sklada o zahtevi za verifikacijo.3 To je tudi logično, saj bi bilo v nasprotnem primeru brez utemeljitve retroaktivno poseženo v že pridobljene pravice upravičencev (upnice) do poplačila (glej 155. člen Ustave RS - URS, o prepovedi povratne veljave pravnih aktov).

12. Upnica ima podlago za svoje terjatev v pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1093/2000-I z dne 12. 4. 2011 in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 6. 2011. Sklep o izvršbi v konkretni izvršilni zadevi z dne 22. 5. 2012 pa je tudi pravnomočen z dnem 19. 6. 2012, zato je določbe ZNISESČP potrebno uporabiti zgolj na področju in v obsegu, kot to ureja zakon. Tako terjatev upnice kljub plačilu Republike Slovenije na podlagi določb ZNISESČP v obravnavanem primeru ni prenehala v celoti. Domnevo umika po 20. členu ZNISESČP je zato potrebno šteti le v obsegu izplačanih sredstev s strani Republike Slovenije in je iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje napačno razlagalo določbe 20. člena ZNISESČP. 13. Iz navedenih razlogov je zato pritožbeno sodišče pritožbi upnice ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje po 3. točki 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V ponovnem postopku bo tako sodišče prve stopnje domnevo umika na podlagi določbe 20. člena ZNISESČP upoštevalo v obsegu izplačanih sredstev s strani Republike Slovenije.

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za nadaljnjo odločbo (165. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Enako izhaja tudi iz 12. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2014 z dne 7. 4. 2016. 2 Prevzemnik izpolnitve se zavezuje dolžniku, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku (prvi odstavek 434. člena OZ). Prevzemnik odgovarja dolžniku, če ne izpolni pravočasno obveznosti upniku in ta zahteva izpolnitev od dolžnika (drugi odstavek 434. člena OZ), vendar pa prevzemnik ne prevzema dolga in tudi ne pristopa k dolgu (primerjaj 432. člen OZ), zato upnik nasproti njemu nima nobene pravice (tretji odstavek 434. člena OZ). 3 Z zakonsko ureditvijo enotnega verifikacijskega postopka po ZNISESČP je zakonodajalec poskrbel za enako obravnavo vseh upravičencev (upnikov), zlasti pa jim je (sploh) zagotovil možnost poplačila obveznosti od nekoga, ki ni stranka izvršilnega naslova. S tem torej ni prišlo do nobenega posega v pridobljene pravice oziroma v same terjatve, ki jih imajo upniki na podlagi izvršilnih naslovov, temveč je bil urejen le verifikacijski postopek, v katerem lahko upniki hitreje, predvsem pa učinkovito, pridejo do poplačila svojih terjatev (glej VSL sklep II Ip 2350/2018 z dne 26. 9. 2018).