Jedro

Uporabo meničnih predpisov pri bianco menici je treba presojati glede na značilnost bianco menice, ki jo oblikujeta tako obligacijsko kot menično pravno razmerje, kar pomeni, da je menične zaveze podpisnikov menice, ki izvirajo iz bianco menice presojati drugače kot pri izdaji klasične popolne menice. Zlasti v primeru, ko je menični upnik prvi imetnik menice, je sporna vprašanja podpisnika menice presojati upoštevaje vsebino temeljnega posla in skladnost tega z menico in to ne le glede trasanta, temveč tudi glede poroka oziroma avalista. Tako ima tudi avalist ugovore glede skladnosti menice z osnovno pogodbo, poleg tega pa tudi ugovor nepoštene pridobitve menice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 17.049,37 EUR s pripadki iz naslova neporavnanih obveznosti tožene stranke, ki izvirajo iz menice.

Tožena stranka je zoper to sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo navedb tožene stranke je, da je tožena stranka na podlagi dogovora s P. H. in na podlagi dokumentacije o temeljnem poslu bila prepričana, da podpisuje (bianco) menico le kot direktor družbe C. d. o. o. in ne kot porok. Pogodba o poslovnem sodelovanju z dne 28. 9. 2011, menična izjava - pooblastilo za izpolnitev menice in vnovčenje menice z dne 27. 7. 2012 in pooblastilo za unovčenje menice, ne vsebujejo nobenega določila o osebnem poroštvu in tožena stranka ni nikjer pravno upoštevno izrazila svoje volje kot osebni porok. Sam podpis tožene stranke na licu menice ni ustvaril njegove zaveze kot avalista oziroma meničnega poroka. Potrebno je upoštevati dogovore med strankama in voljo strank, zato je presoja sodišča o menični zavezi tožene stranke napačna. Tožena stranka ne negira svojega podpisa na menici pač pa zatrjuje in dokazuje na kakšen način je do tega prišlo in da ni bil njen namen prevzeti osebnega poroštva, niti ni bilo tako predstavljeno, niti o tem ni bilo govora ob podpisu pogodbe, kar so upoštevni ugovori v skladu z meničnim pravom. Tožena stranka bi bila zavezana le, če je avalirana bianco menica naknadno izpolnjena v skladu z vsebino osnovnih pogodb. Vseh teh po toženi stranki vseskozi zatrjevanih dejstev sodišče ni upoštevalo in ni ugotavljalo. Nepravilno in kontradiktorno je zaključilo, da zadošča le dokaz, da se tožena stranka ni zavedala, da podpisuje menico, tožena stranka pa je sama izjavila, da je vedela, da podpisuje menico. Tožena stranka navaja, da izpovedbe na glavni obravnavi 18. 12. 2012 zaslišanega P. H. ne držijo, kar dokazuje z zapisnikom o njegovem poznejšem zaslišanju v drugi identični zadevi, ki jih povzame v pritožbi. Izpoved te priče (fotokopija zapisnika o zaslišanju v zadevi I Pg 1445/2012) tožena stranka vlaga v spis v skladu s 337. členom ZPP, saj brez svoje krivde tega ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka meni, da se sodišče o po toženi stranki zatrjevanih in dokazno podprtih odločilnih dejstvih ni izjavilo, nepravilno je ugotovilo dejansko stanje in zato napačno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je pritožbene navedbe tožene stranke prerekala in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja vtoževano terjatev na podlagi zatrjevane menične poroštvene zaveze tožene stranke, ki naj bi jo tožena stranka prevzela za družbo C. d. o. o. s podpisom bianco menice.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je menico podpisala kot direktor družbe C. d. o. o. in ne kot menični porok, da ni podala nobene poroštvene ali menične izjave za fizično osebo B. S. kot meničnega zavezanca - poroka, niti o tem ni bilo govora, ni bila taka niti zahteva tožeče stranke niti njenega zaposlenega P. H., s katerim se je tožena stranka dogovarjala glede poslovnega sodelovanja, niti v pogodbi o poslovnem sodelovanju, niti v menični izjavi - pooblastilu za izpolnitev menice in v pooblastilu za unovčenje menice ni bilo govora o tem, da bi tožena stranka (B. S. kot fizična oseba) jamčila za obveznosti družbe C. d. o. o. kot porok. Tovrstnega pooblastila za izpolnitev menice za toženo stranko ni, ker ni bilo takšne volje.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je tožena stranka vedela, da podpisuje menico, da gre za bianco menico ter da sta na licu menice dva podpisa tožene stranke, eden desno spodaj, kjer je tudi žig družbe C. d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil toženec, drugi pa na licu menice levo zgoraj, na talonu menice. Ob teh dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje upoštevaje določila 30. in 31. člena Zakona o menici (ZM) zaključilo, da je toženec menico podpisal tudi kot porok za družbo C. d. o. o. in da tako kot avalist odgovarja za plačilo meničnega zneska enako kot trasant, to je izdajatelj menice C. d. o. o., za katerega je dal menično poroštvo.

Sodišče prve stopnje je med razlogi zapisalo, da so pravila meničnega prava stroga, da je vsaka menična izjava na menici samostojna, neodvisna od drugih in da vsak formalno pravilen podpis na menici ustvarja samostojno menično obveznost, da zato zatrjevanja toženca, da se s podpisom ni zavezal kot fizična oseba in da mu je bilo s strani tožeče stranke rečeno, da ne gre za osebno poroštvo, ne vzdržijo resne presoje.

Takšne zaključke sodišča prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, tožena stranka utemeljeno izpodbija kot nepravilne, materialnopravno zmotne oziroma vsaj preuranjene.

Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko navaja, da so določila meničnega prava stroga, pri čemer se sklicuje na določila ZM, toda sodišče bi moralo upoštevati, da je bila v tem primeru izdana bianco menica. ZM ne vsebuje določil o bianco menici. Zgolj posredno je za to menico mogoče uporabiti drugi odstavek 16. člena ZM, ki dopušča da menica ob izdaji nima vseh sestavin in jih lahko imetnik menice vpiše v blanket na podlagi sporazuma oziroma na podlagi pooblastila za izpolnitev. Šele z izpolnitvijo v skladu s pooblastilom za izpolnitev postane bianco menica prava menica, kot to ureja ZM. Čeprav pridobi s tem status menice in ima meničnopravne učinke, ne gre prezreti, da mora biti bianco menica izpolnjena in uporabljena v skladu z dogovorom in danim pooblastilom. Sprejem bianco menice predstavlja pooblastilo poštenemu imetniku, da lahko menico izpolni kasneje, vendar v skladu s pooblastilom, ki mu je za to dano in ki izvira iz osnovnega obligacijskega razmerja imetnika menice in podpisnika.

Uporabo meničnih predpisov pri bianco menici je treba torej presojati glede na značilnost bianco menice, ki jo oblikujeta tako obligacijsko kot menično pravno razmerje, kar pomeni, da je menične zaveze podpisnikov menice, ki izvirajo iz bianco menice presojati drugače kot pri izdaji klasične popolne menice. Zlasti v primeru, ko je menični upnik prvi imetnik menice, je sporna vprašanja podpisnika menice presojati upoštevaje vsebino temeljnega posla in skladnost tega z menico in to ne le glede trasanta, temveč tudi glede poroka oziroma avalista. Tako ima tudi avalist ugovore glede skladnosti menice z osnovno pogodbo, poleg tega pa tudi ugovor nepoštene pridobitve menice iz drugega odstavka 16. člena ZM (VSL sklep Cpg 24/1994).

Prav takšne ugovore pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji vseskozi uveljavljala, a jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo zaradi zmotnega stališča, da toženi stranki kot meničnemu poroku ne gredo. Pri tem je sodišče kot dodatni argument za to svojo odločitev navedlo, da se ravnanje tožene stranke presoja strožje tudi zato, ker je bila istočasno tudi direktor družbe in pooblaščena za sklepanje poslov v imenu in za račun družbe, da je bila zato dolžna ravnati kot dober gospodarstvenik, ki je seznanjen s poslovanjem v poslovnem svetu, kar pa, kot to utemeljeno pritožbeno opozarja tožena stranka, nima nobene zveze (ali vsaj ne takšne kot jo pripisuje sodišče prve stopnje) z njenim ravnanjem kot fizične osebe.

Ni sporno, da je tožena stranka menico podpisala kot zakoniti zastopnik - direktor družbe C. d. o. o. in se tudi zavedala kaj podpisuje, sporno je ali za obveznosti iz te menice odgovarja kot menični porok ali je torej s podpisom menice prevzela obveznost, ki ni bila opredeljena niti v osnovni pogodbi, niti v pooblastilih za izpolnitev in vnovčenje menice in kot taka potrditvah tožene stranke naj ne bi bila nikoli dogovorjena, česar pa sodišče prve stopnje, kljub izvedenim dokazom, ni presojalo in ni ugotavljalo za to odločilnih dejstev.

Z izpodbijano sodbo je tako sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave RS), ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ravnati v zgoraj nakazani smeri. Vestno in skrbno bo moralo oceniti že izvedene dokaze in po potrebi izvesti še druge, pravočasno predlagane dokaze (med njimi tudi v pritožbi predlagani dokaz - zapisnik o zaslišanju P. H. v zadevi II Pg 1445/2012 z dne 4. 3. 2013) vsakega zase in vse skupaj, in na podlagi uspeha celotnega postopka ob pravilni uporabi materialnega prava, znova odločiti o tožbenem zahtevku, pri tem pa odgovoriti tudi na vse za odločitev relevantne trditve tožene stranke.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).