Jedro

Bistveno je, da so merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje, jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva, sicer je treba pridržanje razglasiti za nezakonito, zaradi česar ni mogoče uporabiti drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-909/2019/6 (1312-14) z dne 17. 4. 2019, se odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju ..., državljan Afganistana, pridržala za namen predaje, na prostore in območje Centra za tujce v ... do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) (1. točka izreka) in še odločila, da se tožnika pridrži od ustne naznanitve pridržanja dne 15. 4. 2019 od 11:15 ure do predaje, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je toženka navedla, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Uvodoma je povzela okoliščine prihoda tožnika v Slovenijo ter razloge tožnika za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz baze EURODAC izhaja, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tožnik je temu pritrdil, hkrati še navedel, da je že tam povedal, da je njegova ciljna država Francija, da je bil prisiljen dati prstne odtise, tudi vedli so se do njega grdo. Tudi v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi ustavila policija. Toženka je nato citirala prvi in drugi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), 3. in 28. člen Uredbe Dublin III, se sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 in presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen. Kot že navedeno, je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tožnik je po mnenju toženke Hrvaško zapustil, ker je želel nadaljevati pot v Francijo in ne zaradi slabih razmer v azilnem domu. S tem, ko je zapustil Hrvaško pred koncem postopka, je izpolnil kriterij nesodelovanja po peti alineji prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Toženka tudi ne verjame tožniku, da bo počakal do konca azilnega postopka v Sloveniji, saj tukaj (po lastnih besedah) niti ne bi podal prošnje, temveč je to storil zato, da ga ne bi vrnili na Hrvaško. Prav tako je toženka prepričana, da bi tožnik pot nadaljeval proti Franciji, če mu gibanje ne bi bilo omejeno. S tem, ko je tožnik nezakonito prehajal državne meje, v Sloveniji pa nima možnosti bivanja, sta izpolnjeni tudi okoliščini iz prve in tretje alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Vse to potrjuje prepričanje toženke, da bi tožnik zapustil tudi RS in s tem onemogočil predajo Republiki Hrvaški, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Namen mednarodne zaščite je nudenje zaščite ljudem, ki so v svoji državi ogroženi in ne ilegalno sprehajanje po državah, kar tožnik počne. S tem pa onemogoča katerikoli državi vsebinsko odločanje o njegovih težavah v njegovi izvorni državi. Toženka je zaključila, da so podani pogoji za pridržanje za nadaljevanje postopka. Ocenila je še, da milejši ukrep - pridržanje na območju azilnega doma - glede na drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ne bi bil primeren. Glede na razmere v zvezi z varovanjem v azilnem domu in ob upoštevanju Zakona o zasebnem varovanju je namreč očitno, da pridržanje na območju azilnega doma ni učinkovito (tako kažejo dolgoletne izkušnje in statistika). Toženka se je oprla še na sodbo Vrhovnega sodišča RS, I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014. Izrečeni ukrep je tudi v skladu z 10. členom Recepcijske direktive.

3. Tožnik je tožbo vložil zaradi napačne uporabe materialnega prava. V njej je navedel, da ni pravne podlage za izrek ukrepa, saj je pridržanje kot ukrep odvzema prostosti po Uredbi Dublin III dopustno odrediti samo pod pogoji iz njenega 28. člena. Res je Vrhovno sodišče RS v sodbi, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, zavzelo stališče v zvezi z dopustno uporabo kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, vendar je šlo v tem primeru za pridržanje po ZMZ. Zato je pa v sodbi, I U 2368/2018 z dne 13. 3. 2019 (točno: X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019 - op. sod.), Vrhovno sodišče RS zapisalo, da je treba pridržanja presojati v luči ZMZ-1 in ne prej veljavnega ZMZ, ker je v tem pogledu ZMZ-1 sedes materiae. Zato ustrezna uporaba Uredbe Dublin III s sklicevanjem na ZTuj-2 ni več možna. Nujno je, da so objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti pobega, ki utemeljuje razlog za pridržanje na podlagi 28. člena te uredbe, in ki utemeljujejo razloge za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, določena v jasni in splošno zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in katere uporaba je predvidljiva. To pa ne more biti zgolj 31. točka 2. člena ZMZ-1, ker ta ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Zato bi moral zakonodajalec že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje po 28. členu Uredbe Dublin III. Podobno tudi SEU v zadevi Al Chodor. Ker je toženka torej odredila pridržanje v nasprotju z temi stališči, je ukrep brez pravne podlage in zato nezakonit. 4. Z izvršitvijo ukrepa je bila tožniku odvzeta osebna svoboda. To pomeni, da tožnik živi v manjši sobi inštitucije zaprtega tipa, skupaj z drugimi tujci, tudi takšnimi, ki niso zaprosili za mednarodno zaščito. Giblje se lahko v prostorsko omejenem oddelku, kamor je mogoče vstopiti samo preko zaklenjenih rešetkastih vrat, v spremstvu policistov. Prehajanje med oddelki ni možno. Prebivanje je organizirano po urniku dnevnih aktivnosti, ki se ga mora tožnik držati in ne more sam po volji razpolagati s svojim časom. Rekreacija na prostem traja eno uro dnevno, izvaja se pod nadzorom policije. Morebitni obiski lahko potekajo v samo za to namenjeni sobi, tudi pod nadzorom policistov. Ob prihodu v center mu je policija odvzela dokumente in prtljago, obdržal je lahko le določene osebne predmete. Gre za primerljiv ukrep s priporom. Tožnik se zato počuti slabo, utesnjeno. Tožnik je zato zahteval še izdajo začasne odredbe po 32. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker gre z odvzem osebne svobode, se tožniku vsak dan pridržanja povzroča nepopravljiva škoda.

5. Tožnik je glede na povedano predlagal, da sodišče tožbi ugodi, sklep odpravi, zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ugodi in do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, podredno, da tožbi ugodi, sklep odpravi in vrne zadevo toženki v ponovni postopek, zahtevi za izdajo začasne odredbe pa ugodi in do pravnomočne odločitve o sklepu stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

6. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je toženka za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III pridržala tožnika v prostorih in na območju Centra za tujce ...

9. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

10. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (peta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

11. Sodišče pritrjuje tožniku, da gre glede na opis njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti. Vrhovno sodišče je tako presodilo tudi že v primerljivih zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016 in I Up 26/2016. Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici zaradi zagotovitve učinkovite izvedbe postopka mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve)1 in čeprav je toženka ta ukrep izrekla zaradi tožnikove nevarnosti pobega, sklicujoč se na 28. člen Uredbe Dublin III, 84. člen ZMZ-1 in 68. člen ZTuj-2, pa po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni. Enako stališče je v primerljivi zadevi naslovno sodišče zavzelo že v sodbi, I U 608/2019 z dne 9. 4. 2019, ki ga sodišče tu povzema in kjer je (med drugim) navedlo:

12. ''Uredba Dublin III določa pogoje za izrek omejitve gibanja po 84. členu ZMZ-1 v drugem odstavku 28. člena, in sicer: „kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugim naj prisilnih ukrepov.“. Pojem „nevarnost pobega“ je razložen v točki (n) 2. člena navedene uredbe in „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom.“2

13. Vrhovno sodišče je v zadevi, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, že sprejelo stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi in ugotovilo, da glede na posebne okoliščine postopkov za mednarodno zaščito najmanj tretja, četrta in peta alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III (12. točka obrazložitve). Navedeno stališče je bilo sprejeto v zvezi s pridržanjem, odrejenim v času veljavnosti ZMZ, ki se je v 59. členu sicer skliceval na že takrat neveljavno Uredbo 343/2003/ES (Uredba Dublin II), česar pa Vrhovno sodišče ni štelo za bistveno.3 Pojasnilo je namreč, da je dolžno zagotavljati učinkovitost evropskega prava tudi prek ustrezne razlage nacionalnih pravnih norm (effet utile)4, zaradi česar je presodilo, da je ZTuj-2 predpis z upravnopravno sorodnega področja kot ZMZ in kot tak uporabljiv v tovrstnih zadevah.5

14. V zadevi, X Ips 1/2019 (sodba in sklep z dne 13. 3. 2019 - op. sod.), pa je bilo pridržanje odrejeno v času veljavnosti ZMZ-16, zato je Vrhovno sodišče, ne glede na njegovo prej omenjeno stališče v zadevi I Up 26/2016, pridržanje presojalo z vidika ZMZ-1 in v tej zadevi navedlo, da je ZMZ-1 opredelil pojem „nevarnosti pobega“, ki pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila (31. točka 2. člena ZMZ-1). V tem pogledu je navedeni zakon v nasprotju z ZMZ sedes materiae. Zato je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je ob upoštevanju te opredelitve jasno, da ustrezna uporaba Uredbe Dublin III s sklicevanjem na določbe 68. člena ZTuj-2 v zvezi z objektivnimi merili za pridržanje prosilcev za mednarodno zaščito ni več možna. SEU je razlago pomena točke (n) 2. člena v zvezi z 28. členom Uredbe Dublin III predstavilo v zadevi C-528/15, Al Chodor, kjer je ob upoštevanju ne samo besedila, sobesedila in namena ureditve po Uredbi Dublin III, temveč tudi 6. člena Evropske listine o temeljnih pravicah v povezavi s 5. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in stališča ESČP v zvezi z odvzemom prostosti zaključilo, da je bistveno, da so merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje, jasno opredeljena z zavezujočim aktom, katerega uporaba mora biti predvidljiva (42. točka), sicer je treba pridržanje razglasiti za nezakonito, zaradi česar ni mogoče uporabiti drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III (46. točka). Poleg tega tudi eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določeni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice ali dolžnosti pravnih subjektov. Načelo jasnosti in določnosti predpisov med drugim zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo.7 Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (3.a člen Ustave)8 in navedenega stališča Ustavnega sodišča je zato po presoji Vrhovnega sodišča nujno, da so objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti pobega, ki je razlog za pridržanje na podlagi 28. člena Uredbe Dublin III in na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in uporaba katere je predvidljiva. To pa že na podlagi enostavne jezikovne razlage ne more biti zgolj citirana 31. točka 2. člena ZMZ-1 (niti ni to določeno v nadaljnjih členih ZMZ-1), ki opredeljuje pojem „nevarnost pobega“, saj sploh ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Navedeno obenem pomeni, da je obseg uporabljene zgornje premise (in posledično okoliščine presoje) bistveno drugačen kot v zadevi I Up 26/2016, zato stališče Vrhovnega sodišča v tej zadevi ne more pomeniti odstopa od že sprejetega stališča, saj gre zaradi drugačnega zakonskega izhodišča za stališče o nečem drugem (alius). Ob takem zakonskem izhodišču bi se zakonodajalec torej moral ustrezno odzvati in že v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III, ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon.9 Vrhovno sodišče je zato zaključilo, da za pridržanje prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek po Uredbi Dublin III, v ZMZ-1 ni ustrezne zakonske podlage.''

15. Sodišče sodi, da je zadnje citirana odločba Vrhovnega sodišča nedvomno toženki znana, saj jo je prejela 26. 3. 201910, kljub temu pa je 17. 4. 2019 izdala izpodbijani sklep (pred tem pa tudi že sklep, 2142-720/2019/4 (1312-20) z dne 29. 3. 2019, odpravljen s sodbo I U 608/2019), v katerem se je poleg 84. člena ZMZ-1 in 28. člena Uredbe Dublin III sklicevala na peto alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi, I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, kot materialno podlago za pridržanje zaradi utemeljene nevarnosti, da bo prosilec - tožnik pobegnil, da bo s tem omogočena predaja tožnika odgovorni državi članici, skladno z Uredbo Dublin III. S tem je brez pravne podlage izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnik je v tožbi izrecno opozoril na citirano odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019. Toženka na tožbo ni odgovorila, niti ni na podlagi tožbe sama odpravila izpodbijanega sklepa, za kar bi imela podlago v 273. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

16. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo toženki v ponovni postopek, saj (kot že povedano) za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni pravne podlage.

17. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi tožnika odloči v treh delovnih dneh. Sodišče v konkretnem primeru tožnika ni zaslišalo, saj je iz predloga ZMZ-111 razvidno, da je smoter navedenega zaslišanja v občutnem posegu v svobodo prosilca, kar pomeni, da sodišče zaslišanje opravi v korist prosilca. Ker pa je v konkretnem primeru treba nemudoma odpraviti ukrep pridržanja tožnika, bi sodišče z razpisanim narokom zaradi zaslišanja tožnika po nepotrebnem podaljšalo čas njegovega pridržanja. Hkrati pa bi izvedba naroka kršila načelo ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), saj bi sodišče moralo zagotoviti tožnikovo prisotnost na naroku iz Centra za tujce v ..., mu postaviti tolmača in na narok povabiti njegovo svetovalko, s tem pa bi nastali nepotrebni stroški. S opisanim postopanjem sodišča pa tudi ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je bila toženki vročena tožba, v kateri se je tožnik skliceval na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu, X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019, s čimer je sodišče toženki omogočilo, da se opredeli do vseh dejstev in okoliščin ter do citirane odločbe Vrhovnega sodišča RS, vendar ta odgovora na tožbo (kot že navedeno) ni podala.

K točki II izreka:

18. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba).

19. Iz povzetih določb drugega in tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 tako med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev, po kateri lahko tožnik predlaga začasno ureditev stanja le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o tem ne bi imela nobenih učinkov. Povedano drugače: ker je sodišče s sodbo pravnomočno odpravilo izpodbijani sklep (kar pomeni takojšno izpustitev tožnika iz Centra za tujce), to pomeni, da tožnik za predlagano prenehanje izvajanja ukrepa pridržanja do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavreči (smiselno 36. člen ZUS-1).

1 Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“. 2 Odločba Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2019 z dne 13. 3. 2019. 3 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 26/2016 sprejelo stališče, da uporaba ZMZ v delih, v katerih se je skliceval na Uredbo Dublin II, ni bila onemogočena. Iz 48. člena Uredbe Dublin III je namreč razvidno, da se sklicevanja na razveljavljeno uredbo ali člene štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge II (glej 9. opombo pri 14. točki obrazložitve). 4 SEU je v zvezi z direktivami kot sekundarnim pravnim virom EU že večkrat sprejelo stališče, da mora nacionalno sodišče ob razlagi določb nacionalnega prava storiti vse, kar je glede na samo besedilo in namen direktive mogoče, da je rezultat v skladu s ciljem direktive (glej na primer zadevo C-465/07, Elgafaji, 42. točka), To je Vrhovno sodišče upoštevalo tudi v zadevi I Up 26/2016, ko je presodilo, da je tudi ZMZ treba razlagati tako, da se omogoči izvajanje ukrepa pridržanja v državi članici skladno z Uredbo Dublin III ter Recepcijsko direktivo II (19. točka obrazložitve). 5 Glej opombo št. 4. 6 Veljati je začel 24. 4. 2016 (128. člen ZMZ-1). 7 Odločba Ustavnega sodišča U-1-155/11 z dne 18. 12. 2013 (28. točka). 8 Tretji odstavek 3.a člena Ustave zavezuje nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti upoštevajo sodno prakso SEU (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Up-1056/11 z dne 21. 11. 2013, 6. točka obrazložitve). 9 Glej opombo št. 4. 10 Kot razvidno iz vročilnice toženke v zadevi Upravnega sodišča RS I U 2368/2018, v zvezi s katere odločbo z dne 27. 11. 2018 je bila izdana citirana odločba Vrhovnega sodišča z dne 13. 3. 2019. 11 Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu, glej http://imss.dz-rs.si/imis/c347f9d3b1417ff8825e.pdf.