Jedro

Obdolženčeva pravica do obrambe in s tem pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist je kršena, kadar sodišče zavrne dokaz, ki ga predlagata obdolženec ali njegov zagovornik in ki bi ga moralo izvesti, ker je izkazana verjetnost, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bila obsojena S.L. spoznana za krivo kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče prve stopnje ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Na podlagi določbe četrtega odstavka 196. člena KZ ji je odvzelo zaseženo konopljo v teži 13,73 grama. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obtoženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka, to je sodno takso. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

2. Zoper sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 420. členu ZKP in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. O odgovoru državnega tožilca se obsojenka in zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

7. Zagovornik določno ne opredeli, katerega izmed razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP uveljavlja. Zatrjuje, da dejanje, za katerega je bila obsojena spoznana za krivo, ni kaznivo dejanje in se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Celju Kp 305/2003 (z dne 14.11.2003), da količina 172,09 grama konoplje, ki ob zasegu ni bila pripravljena za prodajo, pač pa shranjena v posušenih listih, ob odsotnosti drugih dokazov, še ne zadostuje za sklep, da je bilo mamilo namenjeno nadaljnji prodaji. Navaja, da v obravnavani zadevi tako samo najdena količina mamila ne zadostuje za sklep, da je imela obsojenka shranjeno prepovedano drogo z nadaljnjim namenom prodaje. Zato je podana okoliščina ki izključuje kazensko odgovornost. Zatrjuje tudi, da namen prodaje lahko izkazuje samo količina mamila, ki presega količino, ki jo posameznik lahko v krajšem časovnem intervalu zaužije, če je zapakirana tako, da je očitno namenjena nadaljnji prodaji ali če so poleg mamila najdena še sredstva, ki so namenjena nadaljnji prodaji kot tehtnica ali kemične substance.

8. Zagovornik z navedbami ne uveljavlja kršitev kazenskega zakona po prvi (ali je dejanje zaradi katerega se obtoženec preganja kaznivo dejanje) in drugi (ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost) točki 372. člena ZKP, ki ju nakazuje. Sklicevanje na sklep Višjega sodišča v Celju v zvezi s presojo dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ocenilo, da količina konoplje ni odločilna za presojo, ali je bila namenjena nadaljnji prodaji, ne pomeni zatrjevanja, da dejanje, ki je opisano v sodbenem izreku, ne obsega vseh abstraktnih kazenskopravnih pojmov iz opisa kaznivega dejanja in tako ni kaznivo dejanje. Z navedbami, da količina najdene droge ne more predstavljati količine, ki bi kazala na namen prodaje in da je tako tudi izključena kazenska odgovornost, zagovornik ostaja na ravni zatrjevanja, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena in ne uveljavlja izključitvenih razlogov v zvezi s subjektivnim odnosom obsojenke do dejanja. Tudi nadaljnje navedbe, ki se nanašajo na namen prodaje in pojasnilo, kdaj je po oceni zagovornika namen prodaje lahko dokazan ter izražanje nestrinjanja z razlogi sodb sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenki dokazan zakonski znak kaznivega dejanja, da je hranila mamila z namenom prodaje, ne predstavlja uveljavljanja kršitve zakona, torej dopustnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ampak nestrinjanje s presojo dokazov, sprejeto v pravnomočni sodbi ter izražanje pomislekov, da dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona niso pravilno ugotovljena, česar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati, kar je bilo tudi že pojasnjeno.

9. Neutemeljene so tudi zagovornikove navedbe, da je bila obsojenki kršena pravica do obrambe in izvajanja dokazov v njeno korist, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog državnega tožilca, da se kot priča zasliši A.L., lastnik osebnega vozila, v katerem je bila najdena prepovedana substanca.

10. Obdolženčeva pravica do obrambe in s tem pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist je kršena, kadar sodišče zavrne dokaz, ki ga predlagata obdolženec ali njegov zagovornik ki bi ga moralo izvesti, ker je izkazana verjetnost, da bi izvedba dokaza lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Pričakovanja obrambe, da bo sodišče izvedlo dokaz, ki ga je predlagala nasprotna stran, ne predstavljajo dokaznega predloga s strani obrambe. Zagovornikovo zatrjevanje, da bi sodišče moralo izvesti dokaz, ki ga je predlagal okrožni državni tožilec, čeprav obramba izvedbe dokaza v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala, ne more pomeniti, da je bila pravica obsojenke do izvajanja dokazov v njeno korist kršena. Navedbe zagovornika, katera dejstva bi bilo mogoče ugotoviti z zaslišanjem priče L. po vsebini predstavljajo nov dokazni predlog. Ker pa zagovornik izvedbe navedenega dokaza ni predlagal v pravnomočno končanem kazenskem postopku, ne more uveljavljati v postopku z izrednim pravnim sredstvom, da je bila z neizvedbo dokaza kršena obsojenkina pravica do obrambe.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98. a členom ZKP je obsojenka dolžna plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.