Jedro

Sadno drevje ne predstavlja ločenega premoženja, na podlagi katerega bi bilo mogoče prisoditi odškodnino, saj gre za sestavni del nepremičnine. Niti ZDen niti Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, kadar gre za stavbna zemljišča, ne predvidevata ločenega vrednotenja drevja, pač pa zgolj ločeno vrednotenje objektov.

V obravnavanem primeru, ko je bila upravičencema prisojena odškodnina v obliki obveznic, ki že prejeto kupnino presega, pa je kupnino potrebno upoštevati pri določitvi končne odškodnine, tako da je od prisojene odškodnine potrebno odšteti vrednost že prejete kupnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in sicer: - v 1. točki izreka tako, da R.S. ni upravičena do odškodnine za 4 sadna drevesa (hruška, jabolka, dve slivi) in se v zadnji alineji 1. točke izreka določena odškodnina v višini 3.878,56 EUR zmanjša za vrednost štirih sadnih dreves v višini 51,34 EUR ter za že prejeto kupnino v višini 27.260,00 DIN oz. 1.999,35 EUR (na 1.827,87 EUR); - v 2. točki izreka določena odškodnina v višini 13.007,91 DEM oz. 6.650,94 EUR se zniža za 616,79 EUR ter za že prejeto kupnino v višini 55.605,00 DIN oz. 4.078,27 EUR (na 1.955,88 EUR); - izpodbijana 4. in 5. točka izreka se posledično razveljavita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je pokojna R.S. upravičena do odškodnine za 44 m2 podržavljene parcele št. 838/5 k.o. x, ki je v tem obsegu ni moč vrniti v naravi, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d., v višini 602,74 EUR, ter za podržavljene premičnine in 4 sadna drevesa, prav tako v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe, d.d. v višini 3.878,00 EUR, vse z obrestmi po Zakonu o denacionalizaciji, pokojni M. S. pa je upravičen do odškodnine za podržavljen solastniški delež do 1/2 nepremičnin parc. št. 841/2 in 1144/4, k.o. x v delu, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ter za polovico na navedenih nepremičninah stoječega podržavljenega lesenega kopališča, v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v skupni višini 6.650,94 EUR, z obrestmi po Zakonu o denacionalizaciji. Sodišče je nadalje sklenilo, da je Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna v roku 3 mesecev po pravnomočnosti sklepa izdati obveznice za plačilo navedenih odškodnin ter jih izročiti skrbniku za poseben primer - predlagatelju M. S., pokojna upravičenca pa sta dolžna v roku 3 mesecev Slovenski odškodninski družbi d.d. vrniti prejeto kupnino, in sicer R.S. v višini 1.999,35 EUR, M.S. pa v višini 4.078,27 EUR. Predlog za denacionalizacijo služnostnih pravic je sodišče zavrnilo ter odločilo, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom.

Zoper sklep se pritožuje druga nasprotna udeleženka zaradi napačne uporabe materialnega prava, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev postopka ter predlaga, da drugostopno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in v zadevi samo odloči, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje pri izračunu vrednosti zemljišč, za katera je določilo odškodnino za pokojnega M. S., ni upoštevalo dejstva, da je bilo temu upravičencu v naravi že vrnjeno zemljišče v izmeri 19 m2 (parc. št. 838/14, k.o. x), zaradi česar je prisojena odškodnina previsoka. Nasprotuje tudi višini odškodnine, ki je bila prisojena pokojni R. S., in sicer za vrednost štirih sadnih dreves, saj niti Zakon o denacionalizaciji niti podzakonski akti, na podlagi katerih se ugotavlja vrednost podržavljenega premoženja, ne predvidevajo ločenega vrednotenja sadnega drevja, pač pa je vrednost le-tega obsežena v vrednosti zemljišča. Po mnenju pritožnice pa je napačna ter neizvršljiva tudi odločitev sodišča prve stopnje, da morata upravičenca že prejeto kupnino vrniti v denarju, saj sta oba upravičenca že pokojna. Sodišče bi moralo višino prejetih kupnin upoštevati pri sami določitvi odškodnin in upravičencema tako prisoditi sorazmerno nižje odškodnine v obveznicah.

Predlagatelj ter prva nasprotna udeleženka na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje upravičencu M. S. prisodilo previsoko odškodnino za podržavljeni solastniški delež na nepremičninah. Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom z dne 10.11.2006, pravnomočnim dne 3.7.2007, odločilo, da je upravičenec M. S. upravičen do denacionalizacije do 1/2 nepremičnin parc. št. 841/2 v izmeri 59 m2 in parc. št. 1144/4, k.o. x v izmeri 50 m2, z delnim sklepom z dne 17.3.2008, pravnomočnim dne 21.5.2008, pa je bila M. S. vrnjena nepremičnina parc. št. 838/14, k.o. x v izmeri 19 m2, ki v obsegu 19 m2 predstavlja del nekdanje parcele št. 841/2 k.o. x, podržavljene M. S. in A. S., vsakemu do ½. Iz navedenega izhaja, da je M. S. upravičen do odškodnine le še za 35,5 m2 (59 m2 + 50 m2 = 109 m2 : 2 = 54,5 m2, od tega že vrnjeno 19 m2) zemljišča in ne za 53,51 m2, kot je po napačnem izračunu ugotovilo sodišče prve stopnje. Slednje pri izračunu velikosti zemljišča, za katerega se določi odškodnina, očitno ni (pravilno) upoštevalo, da je bilo upravičencu 19 m2 zemljišča že vrnjeno v naravi, prav tako pa je sodišče napačno navedlo tudi, da površino nezazidanega komunalno opremljenega stavbnega zemljišča predstavlja 44 m2 nepremičnine parcele št. 838/5, namesto pravilno 62 m2 (9. stran izpodbijanega sklepa). Posledično je sodišče upravičencu prisodilo za vrednost 18 m2 zazidanega stavbnega zemljišča (oziroma za 616,79 EUR) previsoko odškodnino.

Glede na ločeno vrednotenje dela zemljišča, ki predstavlja zazidano stavbno zemljišče, ter dela, ki predstavlja nezazidano komunalno opremljeno stavbno zemljišče, je tako potrebno pri izračunu vrednosti prvega upoštevati površino 34,5 m2, pri izračunu vrednosti slednjega pa 1 m2. Upoštevaje navedene površine, znaša odškodnina za navedene podržavljene nepremičnine 2.337,60 DEM oziroma 1.195.21 EUR (34,5 m2 x 3,94 DEM/m2 x 17 = 2310,81 + nespornih 26,79 DEM za 1m2). Skupaj z nesporno vrednostjo kopališča v višini 9.464,00 DEM (4.838.94 EUR) celotna odškodnina za navedene podržavljene nepremičnine tako znaša 11.801,60 DEM oziroma 6.034,15 EUR, kar je za 616,79 EUR nižja odškodnina od tiste, ki jo je določilo sodišče prve stopnje (6.650,94 EUR).

Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da upravičenki R. S. ne gre odškodnina za 4 sadna drevesa, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v znesku 51,34 EUR (700,00 DIN). Sodišče druge stopnje soglaša z navedbami pritožnice, da sadno drevje ne predstavlja ločenega premoženja, na podlagi katerega bi bilo mogoče prisoditi odškodnino v tem postopku, saj gre za sestavni del nepremičnine. Niti Zakon o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/91 in spremembe, v nadaljevanju ZDen) niti Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, kadar gre za stavbna zemljišča, ne predvidevata ločenega vrednotenja drevja, pač pa zgolj ločeno vrednotenje objektov. Ker temelj za prisojo odškodnine v navedenih predpisih ni podan, je dejstvo, da je bilo sadno drevje izrecno navedeno v kupni pogodbi oziroma v drugih cenitvenih zapisnikih iz tistega obdobja, brez pomena.

Pritožba utemeljeno graja tudi odločitev sodišča prve stopnje, da morata upravičenca R. ter M. S. v roku 3 mesecev Slovenski odškodninski družbi d.d. vrniti prejeto kupnino, in sicer R. S. v višini 1.999,35 EUR ter M. S. v višini 4.078,27 EUR. Sodišče prve stopnje je kot podlago sicer pravilno navedlo določilo 72. člena ZDen, ki določa, da se odškodnina, dana za premoženje, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 5. členu ZDen, upošteva, če je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, vendar je določilo nepravilno uporabilo. 72. člen ZDen namreč za primer, kot je konkretni, ureja merila za vštevanje odškodnine (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 21/96). Do vrnitve kupnine pride v primeru, ko zaradi celotne ali delne vrnitve premoženja v naravi, kupnina presega prisojeno odškodnino oziroma ta sploh ni prisojena. V obravnavanem primeru, ko je bila upravičencema prisojena odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d., ki že prejeto kupnino presega, pa je kupnino potrebno upoštevati pri določitvi končne odškodnine, tako da je od prisojene odškodnine potrebno odšteti vrednost že prejete kupnine, kot pravilno opozarja pritožnica.

Glede na vse navedeno je bilo potrebno v skladu z 358. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/99, v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/86, ZNP), pritožbi ugoditi ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se odškodnina, prisojena upravičenki R.S., zmanjša za vrednost štirih sadnih dreves v višini 51,34 EUR ter za že prejeto kupnino v višini 1.999,35 EUR, odškodnina, prisojena M.S. pa zmanjša za napačno obračunanih 616,79 EUR ter za že prejeto kupnino v višini 4.078,27 EUR. Sodišče druge stopnje je temu ustrezno 1. in 2. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo, posledično pa je bilo potrebno izpodbijano 4. in 5. točko izreka razveljaviti, saj sta bila zneska kupnine upoštevana že pri sami določitvi odškodnine.