Jedro

Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo dedno pravico tožnice po pok. F. T. in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne 1.360,60 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve v novo sojenje ali pa njeno spremembo tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je sodba obremenjena s kršitvama po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča je nekritična, saj v celoti sledi izpovedbi tožeče stranke in ne navede razlogov zakaj. Opozarja na izjave tožnice v postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju P 135/2010, ki dokazujejo, da tožnica v času pred smrtjo zapustnika z njim ni prebivala. Živela je v svojem stanovanju v Kranju. Da je tožnica izpovedala, kako je potekal njen dan z zapustnikom, nič ne dokazuje: ni namreč sporno njuno druženje v letih 1991 oziroma 1992. V času po letu 2006 pa druženja v smislu zunajzakonske skupnosti ni bilo več. Tudi obnov hiše v zadnjih letih pred zapustnikovo smrtjo ni bilo. Sodba nima razlogov glede obstoja ekonomske skupnosti. Dejansko stanje je v tem delu napačno ugotovljeno. Predložen je bil izpis prometa računa zapustnika, ki kaže, da je sam plačeval vse tekoče in druge stroške. Če je tožnica zapustniku v zadnjem obdobju kaj skuhala ali kdaj delala na vrtu, to ne pomeni ekonomske skupnosti. V razlogih pod točko 11 je storjena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno povzelo vsebino izpovedbe toženke. Možu toženke ne verjame le zato, ker ima po oceni sodišča interes za izid pravde. Po drugi strani sledi priči J. H., ki je, kot izhaja iz zapisnika, v sorodstvenem razmerju s tožnico. Sodišče nima enakega odnosa do obeh strank. Sodišče ni navedlo natančnih razlogov zakaj določeni priči ni verjelo. Ni razlogov zakaj sodišče ne verjame toženki. Opozarja na določene dele njene izpovedi ter izpovedbe prič J. Š., M. B. in K. M. D. Meni, da je sodišče samovoljno zaključilo, da te priče zapustnika niso dobro poznale. Vse priče so zaznale, da je tožnica v zadnjih letih zapustnikovega življenja bistveno manj živela z zapustnikom. To občasno druženje ne po obsegu in ne kvaliteti ne predstavlja zunajzakonske skupnosti dveh oseb. Opozarja na izjavo UKC v prilogi B11. Kontaktna oseba je bila toženka. Tožnica bi za zapustnika, če bi zveza obstajala, skrbela in ne bi prišla na obisk le enkrat. Priče tožnice so njene prijateljice, z zapustnikom niso bile zaupne. Vrednost njihovega pričanja, saj gre za občasne znance, ne more biti enaka kot pričanje hčere, njenega moža in oseb, ki so dejansko imele pomembno mesto v zapustnikovem življenju. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu niso bila upoštevana. Meni, da tožnica ni z gotovostjo izkazala obstoja zunajzakonske skupnosti. Ni predložila nobenih dokaznih virov, celotno dejansko stanje se je ugotavljalo le s pričami.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da očitanih kršitev sodišče ni storilo, dejansko stanje je bilo ugotovljeno pravilno, pravilna pa je tudi odločitev. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške za vloženi odgovor.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 12. člena ZZZDR morajo biti za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost moškega in ženske, ki mora trajati dalj časa, podane pa ne smejo biti okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema, zadovoljevati mora torej čustvene, moralne in materialne potrebe partnerjev, poleg tega pa mora biti opazna navzven in zato izpolnjevati nekatere za okolico dobro vidne pogoje, kot sta skupno bivanje in skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost. Presoja navedenih pogojev je, saj gre za neformalizirano skupnost, dokaj stroga, vendar odvisna od v vsakem konkretnem primeru ugotovljenih dejanskih okoliščin.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, je med tožnico in zapustnikom takšna dalj časa trajajoča življenjska skupnost obstajala: v obdobju približno dvajsetih let sta živela skupaj na naslovu Z., v skupnem gospodinjstvu oziroma ekonomski skupnosti, bila sta čustveno in intimno povezana in sta tudi navzven delovala kot zakonski par.

Toženka v pritožbi s takšnimi ugotovitvami ne soglaša in sodišču v pogledu dokazne ocene očita kršitve postopka ter meni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče te očitke zavrača. Vse dejanske ugotovitve sprejema kot pravilne. V izogib ponavljanju se sklicuje na razloge, ki jih je glede posameznih dejstev navedlo že sodišče prve stopnje v svoji sodbi, dodaja le še odgovor na posamezne pritožbene navedbe. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, tudi postopkovnih kršitev ni bilo.

Kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre torej za napako tehnične narave, ko sodišče napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokazov. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitev sodišča, da tožnica ni s stopnjo prepričanja potrdila, da ji je oče kdaj rekel, da sta se s tožnico dokončno razšla, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz zapisnika o zaslišanju toženke, ampak gre za dokazno oceno tega dela izpovedbe(1) s katero se toženka očitno ne strinja in gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

Kršitev proste dokazne ocene lahko predstavlja kršitev postopka. Kadar gre za neupoštevanje metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, bo podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, če pa je le-ta površna in tako pomanjkljiva, da onemogoča pritožbeni preizkus odločitve, lahko pomeni tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru ni podana ne prva ne druga. Metodološki napotek iz 8. člena ZPP je bil upoštevan, saj je sodišče vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej, nato pa tudi vse skupaj, svoje zaključke pa je utemeljilo tudi v jasnih in popolnih razlogih. Očitki o nekritični in tudi neobrazloženi dokazni oceni, ki naj bi dajala poudarek predvsem izpovedbi tožnice ter izpovedbam z njene strani predlaganih prič, ni pa upoštevala ostalih izvedenih dokazov, to je izpovedbe toženke in njenega moža, izjav tožnice v pravdi P 135/2010 ter prič Š., B. in M.D., so zato neutemeljeni. Prav pritožnica z opozarjanjem zgolj na posamezne dele svoje izpovedbe in izpovedbe nekaterih prič ter posamezne listinske dokaze, počne prav to, kar očita sodišču prve stopnje: opozarja le na tisto, kar je toženki v korist, prezre pa celoto.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, zakaj je sodišče, ko je ugotavljalo odločilna dejstva, sledilo izpovedbi tožnice, ne pa izpovedbi toženke. Izpovedbo tožnice so tako v njenih bistvenih delih potrdile priče Ž., H., H. in F. Gre za priče, ki niso zgolj občasni znanci, niti zgolj prijatelji tožnice, pač pa dolgoletni prijatelji tako tožnice kot zapustnika. To velja tudi za pričo J. H. Iz zapisnika z dne 3. 12. 2012 (list. št. 60) tako izhaja, da ni v sorodstvenem razmerju s tožnico, pač pa je bila njena sošolka. Veliko let je prijateljevala ne le s tožnico, pač pa tudi z zapustnikom. Nobenega dvoma tako ne more biti, da so bile vse te priče z dejstvi, o katerih so izpovedovale, in so pomembna za presojo v tej zadevi, seznanjene. So tudi osebe, ki za izid postopka nimajo interesa, kar njihovim izpovedbam daje le še dodatno težo. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi razloge, zakaj ni poklonilo vere toženki in ostalim zaslišanim pričam. Tako že razlogi, zakaj je verjelo tožnici, logično pomenijo razloge, zakaj ni verjelo toženki. Opozorilo je tudi na določena razhajanja med trditvami slednje in njeno izpovedbo. Pri tem glede moža tožnice ni navedlo le tega, da bi lahko imel zaradi sorodstvene povezave interes za izid postopka, pač pa je presojalo tudi notranjo skladnost njegove izpovedbe in ugotovilo, da je svojo izpovedbo v določenih delih spreminjal. Vse to, v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ki so kazali drugačno dejansko stanje, je bilo za sodišče prve stopnje podlaga, da priči ni sledilo. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da gre pri ostalih pričah (Š., B. in M. D.) za osebe, ki se, za razliko od zgoraj že omenjenih, z zapustnikom in tožnico v zadnjem obdobju pred zapustnikovo smrtjo niso kaj dosti družile in ga osebno niso dobro poznale. Podlago za takšno ugotovitev predstavljajo njihove izpovedbe in zato sodišču samovoljnosti ni mogoče očitati. Tako J. Š., ki je sicer zapustnikov nečak, po letu 2006 zapustnika ni več obiskoval, tudi priča B. se z zapustnikom ni družila. Zgolj okoliščina, da gre za soseda, še ne pomeni, da pozna dejstva glede tožničinega bivanja, sploh pa dejstva glede ekonomske skupnosti. Tako zapustnika kot tožnico je lahko videval le naključno. To, da tožnice v času, ko je bil sam zunaj, ni videl, zato še ne pomeni, da ni živela z zapustnikom. Ker gre za starejšo osebo, tudi ni nič nenavadnega, če se je manj zadrževala zunaj. Enako velja za pričo M. D., ki je zapustnika videla morda dvakrat ali trikrat na leto. Ker slednja tožnice nikoli ni videla na naslovu zapustnikove hiše, torej niti v času, ko tudi toženka priznava, da je živela z očetom, že iz tega razloga temu delu njene izpovedbe ni mogoče dati posebne teže. Sodišče prve stopnje je glede na to ravnalo pravilno, ko je izpovedi teh prič presojalo tudi z upoštevanjem njihove dejanske možnosti, da so seznanjene z dejstvi glede obstoja zunajzakonske skupnosti.

Izjave tožnice, ki jih je dala v postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju P 135/2010, ne same zase, sploh pa ne v kontekstu celotne takratne tožničine izpovedbe ter upoštevaje izvedene dokaze v tem postopku, ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica vse do zapustnikove smrti živela z njim na naslovu Z.. Zakaj je ob svojem zaslišanju v postopku P 135/2010 izjavila, da moža nima, da je pokojni, je tožnica, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zadostno in življenjsko sprejemljivo obrazložila. Pritožnica v zvezi s tem v pritožbi ne ponuja razlogov, ki bi narekovali drugačno presojo. Tudi dejstvo, da je tožnica stanovanje kupila zase in je tako tudi izpovedala, ni odločilno in na tej podlagi ni mogoče delati zaključkov, ki jih ponuja pritožnica v pritožbi. Upoštevati je namreč potrebno, da tožnica z zapustnikom ni bila poročena, in da sta živela v hiši, ki ni bila skupna, ampak last zapustnika, ki je že imel hči (toženko), ki je njegova zakonita dedinja. Zato je povsem življenjsko, da si je želela za primer zapustnikove smrti ali za primer drugih razlogov, zagotoviti varnost v smislu (svojega) stanovanja. Tudi to, da je bila po nakupu večkrat v stanovanju, da je tam tudi pogrela kosilo ali kaj skuhala ter imela v stanovanju tudi perilo in posteljnino, ne dokazuje, da je tam tudi ves čas bivala. Pritožnica namreč ob tem, ko opozarja na posamezne dele tožničine izpovedbe v postopku P135/2010, spregleda ostale, ki jasno kažejo drugače: da tožnica v stanovanju ni stalno prebivala, največkrat pa je bil z njo tudi zapustnik(2). Med izjavami tožnice v postopku P. in njenimi trditvami in izpovedbo v tem postopku, tako ni nasprotij, ki bi vzbujala dvom v dokazno oceno in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Da je sodišče sledilo trditvam tožnice, da je z zapustnikom živela vse do njegove smrti, ni le posledica tega, kar je zaslišana kot stranka izpovedala (med drugim je opisala, kako sta z zapustnikom preživela dan, opisala je tudi skupna vlaganja), pač pa, kot je že bilo obrazloženo zgoraj, posledica celovite dokazne ocene vseh dokazov: tako tistih, ki so trditve in izpovedbo tožnice potrdili, kot tistih, ki so jim nasprotovali. Opozarjanje pritožnice na čas obnove hiše (80. leta) in dejstvo, da bi tožnica lahko opisala katerikoli dan pred letom 2006, zato dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne vzbuja.

Sodišče prve stopnje je razloge glede ekonomske skupnosti navedlo po točkami 18 do vključno 20 sodbe, glede ostalih ključnih elementov pa v točkah 7 do 17, 21, 22 in 23. Očitek, da razlogov ni, je zato neutemeljen.

Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, v pogledu ugotovitve, ali je obstajalo skupno gospodinjstvo oziroma ekonomska skupnost, ni pomemben le finančen prispevek, pač pa tudi delo, ki ga partnerja opravita v takšni skupnosti. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev, da je tožnica v skupnost nedvomno prispevala z delom, saj je kuhala, pospravljala in kaj postorila na vrtu. Zato tudi dokaz (izpis prometa), da je zapustnik plačeval določene stroške, nima takšne teže kot mu ga pripisuje pritožnica.

Tudi vsebina izjave UKC z dne 26. 10. 2012, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, ne more vplivati na odločitev. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, kontaktna oseba ni bila zabeležena, je pa z zdravniki in zdravstvenim osebjem res kontaktirala toženka. Glede na starost tožnice in njeno nemobilnost, ni to nič nenavadnega. Enako velja za obiskovanje zapustnika.

ZPP dokaznih pravil, razen glede javnih listin, ne pozna. Stranka lahko zato dejstva, ki jih zatrjuje, dokazuje s katerimkoli dokazom, ki ne nasprotuje pravnemu redu in osnovnim načelom postopka. Nobenemu dokazu, razen javni listini, zakon tudi ne predpisuje večje ali manjše teže. Da so se odločilna dejstva v konkretni zadevi ugotavljala v pretežni meri z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank ter prič, zato samo po sebi ne more pomeniti, da dejstva niso z gotovostjo ugotovljena.

V konkretnem primeru je, upoštevajoč vse odločilne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, tudi po mnenju pritožbenega sodišča razmerje med tožnico in pok. F. T. mogoče opredeliti kot življenjsko skupnost v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki ima učinek tudi na področju dedovanja (2. odstavek 10. člena ZD). Njuna skupnost je po notranjih in zunanjih kriterijih ustrezala tako zakonskim merilom kot tudi zahtevam, ki jih je pri napolnjevanju tega pravnega standarda določila sodna praksa. Odločitev je zato tudi materialnopravno pravilna.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožeči stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

(1) Na vprašanje, ali ji je oče kdaj rekel, da sta se s tožnico razšla, je toženka odgovorila:“Ja, da nista več toliko skupaj kot sta bila. Da je N. se preselila v svoje stanovanje v K. in da se družita pač kolikor se družita.“ Na nadaljnje vprašanje, ali ji je rekel, da ne živita več skupaj, je nato odgovorila:“ Ja, da je..tako kot sem rekla.“

(2) Tako je med drugim izpovedala tudi: „..midva s F. sva se tam skozi tuširala, ker je bila dol zelo mrzla kopalnica, ker je prizidana hiši..“ Pojasnila je tudi, da je velikokrat v stanovanju prespala, če je šla k zdravniku, saj si je tam odpočila, nato pa drugi dan šla naprej. Izpovedala je tudi, da je pri zapustniku živela okrog dvajset ali enaindvajset let. Ob upoštevanju, da se je k zapustniku preselila okrog leta 1991, kar je potrdila tudi toženka, to pomeni, da je pri njem živela do njegove smrti.