16. 4. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Antonije Torkar, Lesce, ki jo zastopa Odvetniška družba Novak, d. n. o., o. p., Radovljica, na seji 16. aprila 2009

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 9. člena in prvega odstavka 11. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01, 67/02 in 54/04) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudnica izpodbija 9. člen Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (v nadaljevanju ZSPOZ), ki določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati višine 8.345,85 EUR, in prvi odstavek 11. člena ZSPOZ, ki določa, da se odškodnina za izgubo življenja bližnjega, katerega smrt je neposredna posledica dejanja v zvezi z vojnimi in povojnimi dogodki, izplača slehernemu upravičencu za pretrpljeno negmotno škodo v znesku 834,58 EUR, razen za žrtve vojne za Slovenijo. Izpodbijani določbi naj bi bili v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in zakonsko pravico do popolne odškodnine. Pobudnici sta bila priznana status svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in status bivše politične zapornice. Navaja, da bi ji na podlagi meril iz 1. točke prve alineje prvega odstavka 10. člena ZSPOZ pripadala odškodnina v višini 32.381,39 EUR, ker pa je z 9. členom ZSPOZ višina odškodnine omejena po višini, ji je bila priznana odškodnina le v višini 8.345,05 EUR. Meni, da zakonodajalec ne bi smel predpisati zgornje meje odškodnine, ki se izplača upravičencem po ZSPOZ. Pobudnica navaja, da je trpela dalj časa trajajoče nasilje, tj. 18 let. Po izpodbijani ureditvi, ki odškodnino omejuje po višini, pa je izenačena z osebami, ki so nasilje trpeli bistveno krajši čas, in sicer manj kot 5 let. Meni, da gre za neupravičeno izenačevanje različnih dejanskih stanov. Ureditev naj bi bila nepravična, nesorazmerna. Očitek o kršitvi 14. člena Ustave pobudnica utemeljuje še z navedbo, da sta ji bila priznana dva statusa. Ker je z ZSPOZ določen največji možen skupni znesek odškodnin, naj bi ji bila dejansko priznana le odškodnina na podlagi enega statusa, saj naj bi že ta presegla znesek, določen v 9. členu ZSPOZ. Pri statusu svojca žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja in statusu bivše politične zapornice naj bi šlo za dve različni obliki škode. Zato meni, da bi zakonodajalec to moral upoštevati in za ti različni dejanski situaciji določiti primerno različni odškodnini. Pobudnica meni še, da je znesek odškodnine, določen v prvem odstavku 11. člena ZSPOZ, prenizek, le simboličen, zato ne pomeni pravične odškodnine. Veljavna sodna praksa naj bi za negmotno škodo zaradi smrti bližnjega priznavala bistveno višje odškodnine, kot grejo upravičencem po ZSPOZ.

B.

Zakon o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/05 – ur. p. b. in 92/07 – v nadaljevanju ZPKri) ureja pravico do povrnitve škode in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivšim političnim zapornikom in svojcem žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo o teh pravicah (1. člen ZPKri). Določitev višine odškodnine in postopka za uveljavljanje pravice do odškodnine je Zakon prepustil ureditvi z zakonom, ki ureja sklad za poplačilo vojne odškodnine (tretji odstavek 5. člena ZPKri). Glede na navedeno ZSPOZ v 10. členu določa zneske in merila za odmero odškodnine za telesno in duševno trpljenje, v 11. členu določa merila, višino in pravila postopka za priznanje odškodnine za izgubo življenja bližnjega, v 9. členu pa določa, da skupni znesek, ki ga prejme posamezni upravičenec po tem zakonu, ne more presegati višine 2.000.000 SIT. Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) na podlagi odločbe o upravičencu in njegovih pravicah in na podlagi meril, določenih z ZSPOZ, izračuna višino odškodnine in o tem izda odločbo (prvi odstavek 12. člena ZSPOZ). Pri izdaji odločbe o višini odškodnine upošteva skupni znesek, ki ga določa 9. člen ZSPOZ. Kolikor v postopku izdaje odločbe SOD ugotovi, da izračunana višina odškodnine presega znesek iz 9. člena tega zakona, izda odločbo, s katero upravičencu določi enak znesek, kot je določen z 9. členom tega zakona (drugi odstavek 12. člena ZSPOZ).

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 9. člena in prvega odstavka 11. člena ZSPOZ je očitno neutemeljena. Pobudnica ne navaja razlogov, na katere Ustavno sodišče ne bi že odgovorilo v prejšnjih odločitvah, ko je odločalo o pobudah za presojo ustavnosti določb ZSPOZ. V sklepu št. U-I-214/02 z dne 30. 3. 2002 (OdlUS XI, 102), s katerim je kot očitno neutemeljeno zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti ZSPOZ, je zavrnilo očitek pobudnikov, da je ZSPOZ v neskladju z Ustavo, ker vprašanja odškodnine ne ureja po vzorcu splošnega odškodninskega prava. Ustavno sodišče je še poudarilo, da (tudi) za ZSPOZ velja, da je imel zakonodajalec, ko je urejal procesna in materialnopravna vprašanja specifične delne odškodnine za prestana vojna in povojna nasilja, med drugim tudi njeno višino za posamezne primere in celoten gmotni obseg, ki ga družba lahko nameni tem oblikam posebnega socialnega varstva, široko polje prostega odločanja, zato mora biti ustavnosodna presoja zelo zadržana. Ugotovilo je še, da zakonodajalcu ni mogoče očitati, da ni imel razumnih razlogov, ko je hkrati s temeljnimi razlogi (vojno in povojno nasilje) posebej določil tudi pristojnost, postopek in materialne okvire za konkretizacijo pravice do odškodnine po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/03 – ur. p. b. – ZZVN) in ZPKri. V sklepu št. U-I-83/05 in Up-214/05 z dne 15. 6. 2006, s katerim je Ustavno sodišče kot očitno neutemeljeno zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 9. člena in 1. točke prve alineje prvega odstavka 10. člena ZSPOZ, je poudarilo še, da v primeru pravice do odškodnine, kot je urejena v ZPKri in natančneje določena v ZSPOZ, ne gre za izpeljavo pravice do povračila škode po 26. členu Ustave niti katerekoli druge ustavne določbe, ampak za zakonsko popravo krivic. Prav zato ima zakonodajalec, kot je bilo že prej navedeno, glede določitve načina, vsebine in obsega upravičenj ter glede postopka za uveljavljanje teh upravičenj zelo široko polje prostega odločanja. V tem obsegu je upravičen tudi, da določi višino odškodnine za posamezne škodne primere ter za določitev celotnega gmotnega obsega povrnjene škode. V vprašanje večje ali manjše primernosti te ureditve v celoti ali v posameznostih pa se Ustavno sodišče ne more spuščati, saj to ne sodi med njegove naloge po 160. členu Ustave. Iz enakih razlogov so zato tudi očitki v tej pobudi neutemeljeni.

Ker so se pobudničini očitki izkazali kot očitno neutemeljeni, je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo.

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Sklep je objavljen na spletni strani Ustavnega sodišča:

http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/E45891F519E91005C12571950046DB38