Jedro

Ker organ v izpodbijanem upravnem aktu ni navedel višine tožničinih mesečnih dohodkov, ki jih je pri odločitvi upošteval in na podlagi katerih je zaključil, da ni prišlo do spremembe dejanskega stanja, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2528/2014 z dne 12. 1. 2015 (I. točka izreka) se odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim upravnim aktom zavrgel prošnjo tožnice za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 13. 10. 2014 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v gospodarskem sporu, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII Pg 862/2012 zaradi plačila 330.000 EUR (I. točka izreka) ter zavrnil njeno prošnjo za dodelitev nujne in izjemne BPP z dne 13. 10. 2014 za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v istem gospodarskem sporu, kot navedeno pod točko I. (II. točka izreka). V obrazložitvi v zvezi z odločitvijo pod točko I spornega upravnega akta, ki jo tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, navaja, da je vpogledal v odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 779/2012 z dne 2. 7. 2012, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnice za dodelitev redne BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v tem gospodarskem sporu. Citira določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ugotavlja, da gre za zahtevek, v katerem je bilo že odločeno, tožnici pa je bila izdana zavrnilna odločba. Razlog zavrnitve je bila neutemeljenost prošnje zaradi neizpolnjevanja finančnega kriterija, saj je bilo skladno s 13. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v povezavi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) in prvim odstavkom 4. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12) ugotovljeno, da mesečni dohodek tožnice presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, torej 520 EUR, kar je izključevalo pravico do BPP. Tožnica pa z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev BPP tudi v trenutku odločanja o ponovni prošnji za BPP, ko dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka po zadnjih uskladitvah znaša 538,40 EUR. Izpostavlja, da tožnica v tem postopku za dodelitev BPP ni niti zatrjevala drugačnega finančnega položaja v smeri, da bi bila slabšega premoženjskega stanja oziroma da pri ZPIZ ne bi bila več prejemnik pokojnine. Prav tako se ni spremenila pravna podlaga zahtevka, saj gre v obeh primerih za postopek dodelitve BPP po določbah ZBPP. Tako organ zaključuje, da je njena prošnja za dodelitev redne BPP nedovoljena in jo je v skladu s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Tožnica v tožbi navaja, da je organ za BPP spregledal, da njeni prihodki oziroma invalidska pokojnina znaša 451,70 EUR, zato izpolnjuje vse pogoje za dodelitev redne BPP, kar potrjuje priloženi obrazec ZPIZ. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje.

Tožba je utemeljena.

Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je glede na to, da tožnica v tožbi po vsebini izpodbija zgolj I. točko izreka izpodbijanega upravnega akta (to je sklep o zavrženju njene prošnje za dodelitev redne BPP), štelo, da izpodbija sporni upravni akt le v točki I izreka, čeprav je v tožbenem predlogu predlagala odpravo odločbe Bpp 2528/2014. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP ravnal pravilno, ko je tožničino prošnjo za dodelitev redne BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v gospodarskem sporu, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani VII Pg 862/2012 zaradi plačila 330.000 EUR, zavrgel. Svojo odločitev je oprl na določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in na dejstvo, da tožničini mesečni dohodki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po zadnjih uskladitvah znaša 538,40 EUR, na podlagi česar je zaključil, da se dejansko stanje, na katero se opira zahtevek tožnice, ni spremenilo v primerjavi s pravnomočno odločbo istega organa Bpp 779/2012 z dne 2. 7. 2012, s katero je bilo odločeno o isti upravni zadevi.

Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti; enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

Sodišče ugotavlja, da organ v izpodbijani odločbi sploh ni navedel, koliko znaša tožničin mesečni dohodek, ki ga je pri odločitvi upošteval. Skliceval se je zgolj na to, da tožnica v tem postopku ni niti zatrjevala drugačnega finančnega položaja v smeri, da bi bila slabšega premoženjskega stanja oziroma da ne bi bila več prejemnik pokojnine ter navedel, da z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev BPP, ki znaša 538,40 EUR.

Tožnica v tožbi ugovarja, da izpolnjuje pogoje za dodelitev redne BPP, saj njeni prihodki oziroma mesečna invalidska pokojnina znaša 451,70 EUR. Tožnica torej v tožbi ugovarja, da je pri njej prišlo do spremenjenega dejanskega stanja (nižji dohodki) glede na dejansko stanje (dohodke), ki je bilo ugotovljeno v pravnomočni odločbi Bpp 779/2012. Ker organ v izpodbijanem upravnem aktu, kot že navedeno, ni navedel višine tožničinih mesečnih dohodkov, ki jih je pri odločitvi upošteval in na podlagi katerih je zaključil, da ni prišlo do spremembe dejanskega stanja, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Zato je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijani sklep (I. točka izreka spornega upravnega akta) odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti, po potrebi dati tožnici možnost, da se o ugotovitvah, pomembnih za odločitev, izjavi ter o zadevi ponovno odločiti.