18. 4. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Vere Vodišek, Ljubljana, ki jo zastopa Stipe Srdarev, odvetnik v Ljubljani, na seji 18. aprila 2014

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku in 8. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13) se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1706/2011 z dne 19. 5. 2011 in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 729/2007-III z dne 5. 10. 2010 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da se pritožničina (v pravdi tožnica) pritožba šteje za umaknjeno, ker ni plačala sodne takse za pritožbo. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo. Odločitev temelji na stališčih, da tretji odstavek 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kolikor določa plačilo sodne takse kot procesno predpostavko za vložitev pritožbe, ni v neskladju z Ustavo, da vročilnica z močjo javne listine dokazuje, da je bilo naslovniku pravilno vročeno sodno pisanje, navedeno na ovojnici, in da se od povprečno skrbne osebe pričakuje, da bo preverila, ali se prejeto pisanje ujema z navedbo o njeni vsebini na ovojnici, in o morebitnih napakah nemudoma obvestila sodišče.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da ni mogla slutiti, da je v kuverti poleg obeh sklepov tudi nalog za plačilo sodne takse. Meni, da je zmotno stališče Vrhovnega sodišča, da dejstvo, da sodišče potrebuje dokaz o vročitvi, pomeni tudi, da je zapis o vročilnici o tem, kaj je vsebina kuverte, sam po sebi javna listina, saj nima sestavin iz 119. člena Sodnega reda (Uradni list RS, št. 17/95, 35/98, 91/98, 22/00, 113/00, 62/01, 102/01, 15/03, 75/04, 138/04, 74/05, 5/07, 82/07, 16/08, 93/08, 110/08, 117/08, 22/10 in 48/11). Zapis na vročilnici Nal(d2) naj bi bil nejasen in v nasprotju s 142. členom Sodnega reda. Če ima tak zapis lahko dokazno moč, dokazi stranke pa ne, naj bi šlo za kršitev načela enakosti. Stališče, da bi morala nemudoma obvestiti sodišče, da v kuverti manjka pisanje, naj bi bilo arbitrarno. Vrhovno sodišče se naj ne bi opredelilo do neskladja prvega odstavka 105.a člena ZPP z Ustavo. Argumenti, ki se nanašajo na skladnost tretjega odstavka 105.a člena ZPP z Ustavo, naj ne bi vzdržali ustavne presoje. Njeno pravico do izjave pa naj bi Vrhovno sodišče kršilo s tem, ko je njene resne in dovolj obrazložene argumente opredelilo kot polemiziranje z argumenti iz odločbe Vrhovnega sodišča št. III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011.

3.Pritožnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 105.a člena ZPP in 8. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Zatrjuje njihovo neskladje s 15., 22., 23. in 25. členom Ustave ter 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Meni, da je ukrep plačila sodne takse prekomeren ukrep, saj ne vpliva na hitrost pritožbenega postopka, razlogi, ki jih navaja zakonodajalec, pa naj bi bili sporni.

B. – I.

4.Drugi odstavek 24.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) določa, kaj mora vsebovati pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona ali drugega predpisa. Med drugim je izrecno določeno, da mora pobuda vsebovati navedbo razlogov neskladnosti predpisa z Ustavo ali zakonom (drugi odstavek 24.b člena v zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 24.b člena ZUstS). Pobudnik mora torej jasno in določno navesti, v čem je protiustavnost izpodbijane zakonske ureditve. Ker pobuda glede domnevne protiustavnosti 8. člena ZST-1 sploh ne vsebuje navedb, ne zadosti navedeni zakonski zahtevi.

5.Po tretjem odstavku 25. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrže, če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 24.b člena ZUstS. Ker pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 8. člena ZST-1 ne izpolnjuje pogojev iz navedenega člena ZUstS, jo je Ustavno sodišče v tem delu zavrglo (2. točka izreka).

6.Izpodbijane določbe ZPP ne učinkujejo neposredno. Kadar izpodbijana določba ne učinkuje neposredno, je pravni interes za pobudo skladno z ustaljenim stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanih predpisov. Predpostavka za vložitev ustavne pritožbe in pobude v takšnih primerih pa ni le formalno izčrpanje pravnih sredstev, temveč tudi njihovo vsebinsko izčrpanje. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči. Zato pobudnica ni izkazala pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 105.a člena ZPP, saj v pravnih sredstvih ni uveljavljala njegove protiustavnosti. Ustavno sodišče je zato v tem delu pobudo zavrglo (2. točka izreka).

7.Z vloženo ustavno pritožbo je pobudnica izkazala pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105.a člena ZPP, saj so sodišča oprla svoje odločitve na to določbo, pobudnica pa je v reviziji uveljavljala njeno protiustavnost. Zato je Ustavno sodišče opravilo njen preizkus, pri čemer se je omejilo le na del, ki se nanaša na pritožbo.[1]

B. – II.

8.Pobudnica zatrjuje, da je plačilo sodne takse fiskalni ukrep, ki bi se moral umakniti pravici do pritožbe, saj ta uživa višje varstvo, kot ga uživa "pravica države, da zahteva plačilo za opravljene storitve." Ta pritožničin očitek je očitno neutemeljen. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da prvi odstavek 23. člena Ustave ne zahteva, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998, Uradni list RS, št. 50/98, in OdlUS VII, 133). Tudi iz pravice do pravnega sredstva, ki jo zagotavlja 25. člen Ustave, ne izhaja, da mora država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev v postopkih, v katerih se odloča o pravicah ali obveznostih (tako v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, Uradni list RS, št. 13/06, in OdlUS XV, 2). Obveznost plačila sodne takse kot delnega plačila sodnih stroškov zakonodajalec lahko predpiše, ustavnopravni temelj zanjo pa ima v prvem odstavku 146. člena Ustave. Stvar zakonodajalčeve presoje je, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi (pravdnega) postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003, Uradni list RS, št. 58/03, in OdlUS XII, 65). Prav tako je ustavno dopustno, da je rok za plačilo sodne takse prekluziven in da plačila, izvedenega po poteku tega roka, ni mogoče upoštevati. V nasprotnem primeru bi se namreč po naravi stvari izkrivila cilja (ekonomičnost postopka in procesna disciplina), ki jima z določitvijo roka za plačilo sodne takse sledi zakonodajalec (tako v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-276/09, Up-1332/09 z dne 11. 11. 2010). Zato je očitno neutemeljen tudi očitek pobudnice, da je zakonodajalec možnost vložitve pritožbe omejil s prekluzivnim rokom za plačilo sodne takse.

9.Pobudnica je prepričana, da mednarodnopravni instrumenti, zlasti pa EKČP, pravice do pritožbe ne pogojujejo s plačilom sodne takse. Ta očitek pobudnice je očitno neutemeljen. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) obveznosti plačevanja sodnih taks za tožbe ali pritožbe[2] v civilnih zadevah ne pojmuje kot takšne omejitve izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ki bi bila sama po sebi nedopustna.[3]

10.Pobudnica navaja tudi, da je Ustavno sodišče že odločilo, da je zakonske določbe, ki sodišču omogočajo, da pritožbo zavrže, ne da bi jo vsebinsko obravnavalo, mogoče šteti za poseg v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, in ugotovilo protiustavnosti tedanjega 105.a člena ZPP, ki je določal obveznost vnaprejšnjega plačila sodne takse za napoved pritožbe v gospodarskem sporu majhne vrednosti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005, Uradni list RS, št. 90/05, in OdlUS XIV, 99). Iz enakih razlogov je po mnenju pobudnice protiustavno tudi pogojevanje pritožbe s plačilom sodne takse v "rednem pravdnem postopku."

11.Iz ustavnosodne presoje ne izhaja, da vsaka zakonska določba, ki sodišču omogoča, da pravno sredstvo zavrže, pomeni poseg v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. O posegu v pravico do pravnega sredstva je namreč mogoče govoriti le, ko ureditev učinkuje na samo vsebino procesne pravice do pritožbe, torej tako, da stranka ne more več biti nosilka pravice do pravnega sredstva, ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno, ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic (tako v odločbah Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008, Uradni list RS, št. 119/08, in OdlUS XVII, 68, in št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010, Uradni list RS, št. 49/10). Ker plačilo sodne takse za vložitev pritožbe ne vpliva na samo vsebino te pravice, je očitek pobudnice, da gre za poseg v pravico do pritožbe, očitno neutemeljen. Ob tem je treba upoštevati, da v odločbi št. Up-258/03, U-I-74/05, na katero se sklicuje pobudnica, Ustavno sodišče ni sprejelo stališča, da je izpodbijana ureditev sama po sebi protiustavna, pač pa se je oprlo na ugotovitev, da zakonodajalec za to omejitev sploh ni navedel razlogov oziroma so ti bili presplošni.

12.Ob tem je treba upoštevati, da je Ustavno sodišče že sprejelo stališče, da je ureditev, ki meritorno odločanje o tožbi pogojuje s plačilom sodne takse in s predložitvijo potrdila o plačilu, ustavno dopustna (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003, Uradni list RS, št. 58/03, in OdlUS XII, 65). A fortiori tudi plačilo sodne takse za odločanje o pritožbi ni protiustavno, kar pomeni, da je očitek o protiustavnosti tretjega odstavka 105.a člena ZPP očitno neutemeljen. Čeprav se položaja pri tožbi in pritožbi razlikujeta v ustavnopravno varovani dobrini (v prvem položaju je ogrožena pravica do sodnega varstva, v drugem pa pravica do pritožbe), je treba upoštevati, da je pritožba mogoča šele po tem, ko je že sprejeta odločitev prvostopenjskega sodišča, kar pomeni, da je treba začeti postopek sodnega varstva. In če že plačilo sodne takse za vložitev tožbe kot začetka postopka sodnega varstva ni protiustavno, potem ne more biti protiustavno tudi plačilo sodne takse za odločanje o pritožbi. Pri tožbi je namreč bistveno to, da bi ob ponovni vložitvi tožbe stranka lahko dosegla meritorno odločitev le, če bi plačala sodno takso. Brez plačila sodne takse meritorne odločitve ne v prvem in ne v ponovnem poskusu ne more doseči.[4]

13.Glede na navedeno je pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105.a člena ZPP očitno neutemeljena in jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

B. – III.

14.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (3. točka izreka).

C.

15.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

Člen 105.a ZPP določa: "Ob vložitvi tožbe, nasprotne tožbe, predloga za sporazumno razvezo, tožbe, ki vsebuje predlog za izdajo plačilnega naloga, predloga za obnovo postopka, predloga za zavarovanje dokazov pred začetkom pravdnega postopka, predloga za poskus poravnave, vloge, ki vsebuje napoved pritožbe, pritožbe, predloga za dopustitev revizije in revizije mora biti plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka tega člena. Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.

Čeprav 6. člen EKČP, drugače kot 25. člen Ustave, ne zagotavlja pravice do pravnega sredstva v civilnih zadevah, pa opisani standardi dostopa do sodišča po presoji ESČP veljajo tudi za postopek s pritožbo, če država tak postopek predvidi. Glej npr. 62. točko obrazložitve sodbe v zadevi Podbielski in PPU Polpure proti Poljski z dne 26. 7. 2005 in sodbo v zadevi Cibicki proti Poljski z dne 3. 3. 2009.

Glej 64. točko obrazložitve sodbe ESČP Podbielski in PPU Polpure proti Poljski.

[4]A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 361.