27. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., dr. B. B. B. iz Z. Z. Z., C. C. C. iz V., Č. Č. Č. iz U. U. U., D. D. D. iz T. T., E. E. E. iz Š. in F. F. F. iz S., ki jih zastopa G. G. G., odvetnica v R., na seji senata 9. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 615/2005 z dne 26. 1. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 320/2005 z dne 1. 6. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodba Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja št. SOD 1504/45 z dne 23. 8. 1945, s katero je bilo (med drugim) pravnim prednikom pritožnikov zaplenjeno premoženje, je bila leta 1995 razveljavljena in postopek zoper obdolžene ustavljen. O vrnitvi zaplenjenega premoženja so sodišča večkrat odločala. V postopku, kjer sta bili izdani tudi izpodbijani sodni odločbi, je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja tako, da je zavezancu (Republiki Sloveniji) naložilo izročitev obveznic v višini ugotovljene vrednosti zaplenjenega premoženja. Štelo je, da je bilo obsojenim premoženje podržavljeno na podlagi prej navedene kazenske sodbe, ne pa na podlagi in z dnem uveljavitve Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Odločitev o vrnitvi premoženja je sodišče prve stopnje utemeljilo z določbo 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl. – v nadaljevanju ZIKS), po kateri se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je kazen zaplembe razveljavljena.

2.Višje sodišče je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in zavrnilo predlog za vrnitev zaplenjenega premoženja. Zavrnitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da za vrnitev premoženja na podlagi ZIKS ni podlage, saj je bilo premoženje pravnim prednikom pritožnikov podržavljeno že pred kazensko sodbo. Premoženje pravnih prednikov pritožnikov naj bi v državno last prešlo že 6. 2. 1945. Iz zaplembnih odločb, ki sta bili podlaga sklepu Okrajnega sodišča v Škofji Loki o vpisu lastninske pravice v korist države, naj bi namreč izhajalo, da sta bili izdani na podlagi prve in druge točke 1. člena Odloka AVNOJ[1], to je na podlagi določb, pri katerih ni šlo za podržavljenje na podlagi sodb sodišč, pač pa za podržavljanje nemškega premoženja. Zakon o potrditvi in spremembah Odloka (Uradni list DFJ, št. 63/45, označen kot Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb – v nadaljevanju ZPSP), pa naj bi za te primere določil, da je premoženje prešlo v državno last s prej navedenim datumom. Vrhovno sodišče se je s takim stališčem strinjalo ter je zavrnilo revizijo pritožnikov.

3.Pritožniki izpodbijajo navedeni sodni odločbi in zatrjujejo kršitev drugega odstavka 14. člena ter 15., 22., 23. in 30. člena Ustave. Kršitev človekovih pravic iz drugega odstavka 14. člena ter iz 22. in 23. člena pritožniki utemeljujejo z navedbami, da so sodišča v drugih primerih, ko je bila kazenska sodba razveljavljena, ugodila predlogom za vračanje s sodbami zaplenjenega premoženja. Pri tem navajajo primere odločitev treh Okrajnih sodišč ter sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 148/2001 z dne 7. 6. 2001. Pritožniki menijo, da sodna odločitev v njihovem primeru ne bi smela upoštevati določb AVNOJ, pač pa zgolj dejstvo, da ZIKS v primeru razveljavitve (kazenske) sodbe daje pravico do vrnitve odvzetega premoženja. Človekove pravice iz 15., 23. in 30. člena Ustave naj bi sodišči kršili, ker naj bi v nasprotju z listinskimi dokazi in z neupoštevanjem dejstva, da razveljavitev kazenske sodbe pomeni tudi potrditev, da je bilo premoženje odvzeto s to sodbo, šteli, da je bilo premoženje zaplenjeno že pred tem, na podlagi določb Odloka AVNOJ. Tako stališče naj bi pomenilo tudi kršitev določbe tretje točke 1. člena ZPSP, ki je določal, da premoženje, odvzeto na podlagi sodb, preide v državno last z dnem pravnomočnosti sodbe, v primeru pritožnikovih pravnih prednikov torej 24. 8. 1945.

4.Pritožniki kot sestavni del ustavne pritožbe štejejo tudi vse dokaze in trditve, ki so jih navedli v pritožbi in reviziji.

B.

5.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-782/05 z dne 14. 4. 2006 zavrglo pritožbo ustavnih pritožnikov zoper odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, ker je bila vložena pred izčrpanjem pravnih sredstev. V novi ustavni pritožbi pritožniki očitajo kršitve človekovih pravic tako Višjemu kot Vrhovnemu sodišču, pri čemer se ti očitki med seboj prepletajo, zaradi česar jih je Ustavno sodišče obravnavalo enotno. Pri tem je upoštevalo le tiste trditve, ki so jih navedli v ustavni pritožbi, saj se za utemeljitev ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati na navedbe in utemeljitve, vsebovane v pravnih sredstvih, izčrpanih pred vložitvijo ustavne pritožbe. Ustavna pritožba je namreč posebno pravno sredstvo s posebnim obsegom izpodbijanja in presojanja. Zato je treba v ustavni pritožbi navesti argumente, ki naj bi jo utemeljili.

6.Pritožniki se pri utemeljevanju kršitev drugega odstavka 14. člena ter 22. in 23. člena Ustave sklicujejo na odločitve sodišč v drugih primerih, ko je bilo predlagateljem zaradi razveljavljene kazenske sodbe vrnjeno odvzeto premoženje. V zvezi s tem očitkom, ki dejansko pomeni očitek neutemeljenega odstopanja od sodne prakse, je treba povedati, da se le ena od navedenih sodnih odločb nanaša na odločitev Vrhovnega sodišča. Pri ostalih gre za odločitve sodišča prve stopnje (okrajna sodišča), kjer se tudi sicer ni postavljalo vprašanje, ali je do podržavljenja prišlo z zaplembnimi odločbami na podlagi Odloka AVNOJ ali pa s kazensko sodbo. Očitek Vrhovnemu sodišču, da je neutemeljeno odstopilo od sodne prakse, ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na sklep istega sodišča št. II Ips 148/2001 z dne 7. 6. 2001 in to iz dveh razlogov: prvič, ker ena sama odločitev sodišča iste stopnje ne zadostuje za utemeljitev očitka o kršitvi te človekove pravice in drugič, ker gre v primeru sklepa, na katerega se sklicujejo pritožniki, za neprimerljivo situacijo. Sklep se nanaša na primer, ko je bil postopek za vračilo premoženja začet v času, ko je bil ZIKS edina podlaga za zahtevke za vrnitev podržavljenega premoženja, pomembno pa je tudi dejstvo, da je bila v tem primeru kazenska sodba podlaga za sodno odločbo, s katero se je zaplemba izvršila. Kot je ugotovilo Vrhovno sodišče, pa je v primeru pravnih prednikov pritožnikov sodišče pri odrejanju vpisa v Zemljiško knjigo kot podlago za prehod v državno lastnino navedlo prvo in drugo točko 1. člena Odloka AVNOJ (in ne kazenske sodbe).

7.Kršitev človekovih pravic iz 15., 23. in 30. člena Ustave pritožniki utemeljujejo s stališčem Vrhovnega sodišča (pred tem pa enakim stališčem Višjega sodišča), da je bilo premoženje njihovim pravnim prednikom odvzeto na podlagi določb Odloka AVNOJ (in z njim povezanimi zaplembnimi odločbami), ne pa na podlagi kazenske sodbe. Pri tem Vrhovnemu sodišču očitajo, da ni upoštevalo listine – komisijskega zapisnika št. Iz 12/45, ki naj bi potrjeval, da je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi kazenske sodbe.

8.Pritožniki za trditev, da naj bi ravnanje sodišča, kot je navedeno v prejšnji točki tega sklepa, pomenilo kršitev 15. in 23. člena Ustave, ne navajajo nobenega argumenta. Glede kršitve pravice do rehabilitacije in odškodnine (30. člen Ustave), pa je treba povedati, da je pravica do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe, ustavna pravica tiste osebe, ki je bila prizadeta s posledicami neupravičene kazenske obsodbe (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-60/96 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 150, točka 12 in nasl.).

9.Prej navedeni očitek o kršitvi človekovih pravic iz 15., 23. in 30. člena Ustave po svoji vsebini, pa tudi glede na njegovo poimenovanje (pritožniki ga imenujejo "pravni konstrukt"), dejansko pomeni očitek o kršitvi človekove pravice iz 22. člena Ustave. Kršitev te pravice naj bi bila v tem, da je Vrhovno sodišče v nasprotju z listinskimi dokazi, in neobrazloženo v odnosu do kazenske sodbe (in njene razveljavitve), štelo, da je bilo premoženje pravnih prednikov pritožnikov zaplenjeno na podlagi določb Odloka AVNOJ. Ta očitek je neutemeljen. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je bilo premoženje odvzeto z odločbo Okrajne zaplembne komisije v Škofji Loki, kljub temu da je bila izdana po pravnomočnosti kazenske sodbe, ker je odločba temeljila na tistih določbah Odloka AVNOJ (prva in druga točka 1. člena), kjer ni šlo za odvzem premoženja s sodbami, in ker je ZPSP za take primere določil 6. 2. 1945 kot datum prehoda zaplenjenega premoženja v državno last. To svoje stališče je podprlo tudi z ugotovitvijo, da je bil v primeru pravnih prednikov pritožnikov prehod premoženja (lastninske pravice) v zemljiški knjigi izpeljan na podlagi zaplembne odločbe. Takega stališča ni mogoče označiti kot neobrazloženega in kot "pravni konstrukt".

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan

[1]Prva in druga točka 1. člena Odloka govorita o premoženju Nemškega rajha in njegovih državljanov oziroma o osebah nemške narodnosti.