Jedro

Napotitev na kontrolni zdravstveni pregled še ne pomeni, da tožnik ni sposoben upravljati z vozilom glede na svoje duševno stanje in posledično zdravljenje oziroma, da to že pomeni njegovo de facto telesno ali duševno nezmožnost za vožnjo, česar pa tudi ne trdi upravni organ. Pač pa se bo tožnikova sposobnost za upravljanje z vozilom s pregledom (ki ga bo opravila za to usposobljena oseba – zdravnik) šele lahko ugotovila. Iz 184. člena ZVCP-1 pa tudi ne izhaja, da bi moral upravni organ hkrati z izkazanim razlogom za sum o morebitni telesni ali duševni nezmožnosti za vožnjo motornega vozila tudi preveriti razumnost ravnanja napotene osebe in ali je ta oseba v tem času uporabljala motorno vozilo, temveč za napotitev na pregled zadostuje zgolj eden izmed zakonskih razlogov.

Namen določbe 184. člena ZVCP-1 je v preventivnem vplivu na odklanjanje nevarnosti v cestnem prometu, ki bi jo lahko povzročila oseba, ki predstavlja povečano tveganje za varno udeležbo v prometu, vendar pa se po presoji sodišča ta preventivni vpliv citirane določbe kaže ravno v zahtevanem izkazovanju taksativno določenih razlogov v tej določbi, ki dajejo podlago za preveritev telesne in duševne zmožnosti za vožnjo imetnika vozniškega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo, št. 218-5944/2008-6 (24100) z dne 6. 3. 2009, v 1. točki izreka tožnika - imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja kategorij B, G in H, napotil na kontrolni zdravstveni pregled v pooblaščeno zdravstveno organizacijo oziroma k pooblaščenemu zasebnemu zdravniku, v 2. točki izreka tožniku naložil, da mora zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti imetnika vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil predložiti organu najkasneje v 30 dneh po prejemu te odločbe, v 3. točki izreka odločil, da stroške kontrolnega zdravstvenega pregleda plača tožnik sam, v 4. točki izreka, da če tožnik ne gre za kontrolni zdravstveni pregled, na katerega je bil poslan ali ga ne opravi v celoti, se odvzame vozniško dovoljenje, dokler ne opravi tega pregleda oziroma ne predloži dokazila o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil, v 5. točki izreka, da stroški postopka niso nastali, ter v 6. točki izreka, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Drugostopni organ je z odločbo, št. 2180-115/2009/2 (1331-03) z dne 3. 7. 2009, pritožbo tožnika zoper citirano prvostopno odločbo zavrnil ter ugotovil, da z izdajo odločbe niso nastali posebni stroški. Prvostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je 18. 12. 2008 prejel od Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za prekrške, predlog za napotitev na kontrolni zdravstveni pregled imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja A.A. zaradi ugotovitve, da tožnik zaradi duševnih motenj ni sposoben sodelovati v postopku. Dne 9. 12. 2008 je sodišče prejelo dopis iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, iz vsebine katerega je zaključiti, da je tožnik trajno duševno zbolel, zaradi česar je sodišče postopek o prekršku ustavilo. Ker pa je podan sum, da tožnik duševno ni zmožen za vožnjo motornega vozila, tudi zato ne, ker uživa zdravila, ki sodijo med trigonike, je sodišče vložilo ta predlog. Prvostopni organ je nato povabil tožnika na zaslišanje glede napotitve na kontrolni zdravstveni pregled. Pooblaščenec tožnika je organ zaprosil za vso dokumentacijo zaradi možnosti podaje izjave, katero mu je prvostopni organ tudi posredoval dne 21. 1. 2009. Ker tožnik ni podal izjave, ga je organ z dopisom z dne 5. 2. 2009 ponovno pozval na izjavitev v roku 5 dni po prejemu dopisa. Hkrati je bil opozorjen, da če v danem roku izjave ne bo podal, bo organ odločil na podlagi dejstev in dokazov, s katerimi razpolaga. Izjave tožnik ni podal. Glede na določbe 184., 185., 186. in 187. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljnjem besedilu ZVCP-1), ki jih tudi navede, je organ zato odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe. Drugostopni organ je v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodal, da je iz določbe 1. odstavka 184. člena ZVCP-1 razvidno, da lahko pristojni organ napoti na kontrolni zdravstveni pregled imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja iz štirih razlogov, ki je vsak zase lahko podlaga za takšno odločitev. V tem primeru je prvostopni organ svojo odločitev utemeljil z razlogom, da se je pri tožniku pojavilo bolezensko stanje, okvara ali hiba, katere simptomi lahko predstavljajo nevarnost v cestnem prometu. Sodišče je tudi eden izmed upravičenih predlagateljev na napotitev, v predlogu pa morajo biti tudi podani razlogi za utemeljen sum, da imetnik vozniškega dovoljenja ni telesno ali duševno zmožen za vožnjo motornega vozila, kar pa je razvidno tudi iz obravnavanega predloga. S tem pregledom bo nato potrjena ali zavrnjena utemeljenost suma sodišča oziroma prvostopnega organa o tožnikovi zdravstveni nezmožnosti za zanesljivo vožnjo motornih vozil. Po določbi 3. člena Pravilnika o zdravstvenih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati vozniki motornih vozil, ki se v RS še uporablja, pa so kot bolezni, ki pomenijo pri kandidatih za voznike in voznikih motornih vozil kategorij A in B, ki jim vožnja motornega vozila ni glavni poklic, kontraindikacijo za varno vožnjo, navedena tudi psihološka, psihiatrična in nevrološka stanja in obolenja. Vse to pa je stvar kontrolnega pregleda in stanja tožnika, ki ga lahko strokovno oceni le zdravnik in ne sodnik oziroma upravni organ. Navedbe, da bi le dejansko ugotovljena vožnja vozila lahko predstavljala povečano tveganje za varno udeležbo v prometu in bi bila lahko razlog za napotitev, so tudi neutemeljene. Za napotitev zadostuje že sum, da se je pri osebi, ki je imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja, pojavilo bolezensko stanje, zaradi česar je treba s kontrolnim zdravstvenim pregledom ugotoviti zdravstveno sposobnost voznika in če je ugotovljena zdravstvena nezmožnost, pravico do dejanskega udeleževanja v cestnem prometu tudi odvzeti za čas, dokler oseba z zdravniškim spričevalom ne izkaže telesne in duševne zmožnosti za vožnjo.

Tožnik je v tožbi navedel, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, ker se v svoji odločbi ni opredelila do tega, da bi obstajal sum, da naj bi tožnik ne bil sposoben upravljati z motornim vozilom. V slovenski pravni teoriji in praksi se je natančno izoblikoval standard, kdaj je podan sum. Sum ni vsaka najmanjša informacija o tem, da je nekdo nekaj storil ali da ni več sposoben nečesa opravljati, temveč mora organ tako informacijo preveriti in se do nje tudi opredeliti. Zgolj podatek, da se tožnik zdravi ali jemlje določena zdravila, ni dovolj, da bi obstajal sum, da ni sposoben upravljati z vozilom. Toženka bi morala v odločbi navesti, zakaj je sum podan in ga utemeljiti. Samo dejstvo, da se nekdo ni sposoben udeleževati postopka, še ne pomeni, da je podan sum, da bi moral ponovno na pregled. Obrazložitev je tudi pomanjkljiva in nasprotuje izreku. V obrazložitvi organ navaja, da je sodišče tekom postopka ugotovilo, da storilec zaradi duševnih motenj ni sposoben sodelovati v postopku, kar je bil, ob odsotnosti sicer nujnega razumnega razloga za tak predlog, temeljni razlog, da je tožnika napotil na pregled. ZVCP-1 je zakon, ki prvenstveno ureja področje cestnega prometa in ga je treba v tem smislu tudi uporabljati. Zato je treba pridobljeno pravico do uporabe motornega vozila obravnavati kot status, ki ga je nekomu možno odvzeti samo ob točno določenih in tehtnih razlogih. Očitno temelji odločba samo na dejstvu, da vsakdo, ki je bolan, lahko prejme odločbo o ponovnem pregledu, ne da bi se organ prepričal, ali je oseba že v tem času ravnala razumno in ali je uporabljala motorno vozilo ali ne. Niti sodišče niti organ ne ugotavljata, ali je tožnik sploh upravljal z vozilom, kar izkazuje neizpodbojnost dejstva in utemeljuje, da ni podan razumen razlog, da bi se tožnika smelo pravno dopustno predlagati v napotitev na kontrolni zdravstveni pregled. Odsotnost razumnega razloga vselej pomeni materialno kršitev zakona kot tudi izvajanje diskriminacije in neenakega obravnavanja zoper tožnika. Če bi predlagatelj (sodišče) sam predhodno ugotovil, da je tožnik nedvomno upravljal z vozilom, bi bila njegova napotitev na pregled pravilna in dopustna. Namen določbe 184. člena ZVCP-1 je namreč v tem, da preventivno vpliva na odklanjanje nevarnosti v cestnem prometu, ki bi jo lahko povzročila oseba, ki dejansko predstavlja povečano tveganje za varno udeležbo. Takšen predlog pa mora biti vselej konkretiziran zoper posamezen subjekt s tem, da je tožnik dejansko izvršil neko ravnanje (v tem primeru bi to lahko bila le dejansko ugotovljena vožnja vozila), ki bi predstavljalo povečano tveganje za varno udeležbo v prometu, s čimer bi bil podan tudi razumen razlog, česar pa izpodbijana odločba ne ugotavlja na dopusten, preverljiv in pravno pravilen način. Odločba ne predstavlja le izkazanih kršitev materialnega prava, temveč tudi kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Duševna bolezen tožnika ob zgoraj izkazani odsotnosti razumnega razloga, še ne pomeni pravno dopustnega ravnanja pooblaščenih subjektov, da zgolj z uporabo določbe 184. člena ZVCP-1 opravijo napotitev na pregled. Takšno ravnanje kateregakoli predlagatelja izkazuje obliko diskriminacije in neenakopravnega obravnavanja tožnika v primerjavi z drugimi duševno bolnimi osebami, ki ob neizkazani nevarnosti za udeležbo v prometu niso poslani na kontrolni zdravstveni pregled. Prav tako je diskriminatorno ravnal tudi organ, ki ni niti preveril dejstva, ali je tožnik kakorkoli ravnal v smislu povečane nevarnosti v prometu z motornimi vozili, kar bi vsekakor moral storiti. Poudariti velja, da je večina voznikov vsaj enkrat v stanju, ko obstaja sum, da niso sposobni upravljati z motornimi vozili. Tako so ob raznih zdravljenjih nesposobni za vožnjo, vendar organ ne izdaja odločb za zdravniški pregled, prav zaradi tega, ker takrat niso upravljavci motornih vozil. Tožnik v konkretnem primeru ne predstavlja prav nobene realne in konkretne povečane nevarnosti za promet, kar dokazuje prav dejstvo, da niti predlagatelj, niti odločba ne ugotavljata njegove vožnje, s čimer bi bila potreba po napotitvi nujna. Zato je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno in drugostopno odločbo razveljavi ter zadevo vrne v odločanje toženki, ki naj ji sodišče naloži tudi povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje odločbe do plačila. Po pozivu sodišča je tožnik predlagal, da sodišče odpravi prvostopno odločbo ter zadevo vrne organu v ponovni postopek, hkrati z naložitvijo povrnitve stroškov postopka oziroma, da sodišče odpravi prvostopno in drugostopno odločbo in zadevo vrne v ponovno odločanje organu, hkrati z naložitvijo povrnitve stroškov postopka.

Drugostopni organ je sodišču posredoval spise, na tožbo pa ni odgovoril. K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o napotitvi tožnika kot imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja na kontrolni zdravstveni pregled.

Po določbi 1. odstavka 184. člena ZVCP-1 (Uradni list RS, št. 56/08) je treba na kontrolni zdravstveni pregled poslati imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja takrat, ko je bil v obdobju treh let trikrat ali večkrat kaznovan zaradi vožnje pod vplivom alkohola, mamil ali drugih psihoaktivnih snovi, ali ko se pri njem pojavi bolezensko stanje, okvara ali hiba, katere simptomi lahko predstavljajo nevarnost v cestnem prometu, ali ko se pri njem ugotovijo osebnostne lastnosti, ki se izkazujejo kot povečano tveganje ob udeležbi v prometu ali ko je v zadnjih treh letih povzročil tri ali več prometnih nesreč. Napotitev na kontrolni zdravstveni pregled lahko med drugim predlaga sodnik oziroma sodnica, v predlogu za napotitev pa mora navesti razloge za podan sum, da imetnik vozniškega dovoljenja telesno ali duševno ni zmožen za vožnjo motornega vozila (določba 2. odstavka 184. člena ZVCP-1). Pod pogoji iz prvega odstavka tega člena napoti voznika ali kandidata za voznika na kontrolni zdravstveni pregled z odločbo upravna enota, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (določba 3. odstavka 184. člena ZVCP-1).

Iz podatkov upravnih spisov in izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni organ po prejemu predloga okrajne sodnice B.B. iz Okrajnega sodišča v Ljubljani, Oddelka za prekrške z dne 18. 12. 2008 za napotitev tožnika na kontrolni zdravstveni pregled, kateremu je bil priložen dopis dr. C.C. iz Psihiatrične bolnišnice Begunje, posredovanju prejete dokumentacije pooblaščencu tožnika ter večkratnem pozivu organa tožniku za izjasnitev pred izdajo odločbe, upoštevajoč zgoraj citirano določbo ZVCP-1 odločil, da se tožnika napoti na kontrolni zdravstveni pregled. Tudi po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa – ki ji je pritrdil tudi drugostopni organ – pravilna. Iz prejetega predloga je namreč razvidno, da je sodišče med tekom postopka o prekršku ugotovilo, da tožnik zaradi duševnih motenj ni sposoben sodelovati v postopku, iz vsebine dopisa dr. C.C., ki ga je sodišče v predlogu povzelo, pa je tudi razvidno, da je tožnik trajno duševno zbolel ter da zaradi svojega duševnega stanja jemlje tam navedena zdravila, ki sodijo med trigonike, zaradi česar je po mnenju predlagateljice podan sum, da tožnik ni duševno zmožen za vožnjo motornega vozila. Glede na to, da je predlog vložila upravičena predlagateljica (okrajna sodnica) ter, da iz predloga nedvoumno izhaja razlog za podan sum (duševna bolezen tožnika in posledično jemanje zdravil – trigonikov –, torej pojav bolezenskega stanja, okvare ali hibe, ki lahko predstavljajo nevarnost v cestnem prometu), da tožnik kot imetnik vozniškega dovoljenja ni duševno zmožen za vožnjo motornega vozila, je tako bila podana pravna podlaga za izpodbijano odločitev, na kar se je prvostopni organ tudi oprl (in ne le na dejstvo, da se tožnik v postopku o prekršku ni bil sposoben udeleževati postopka). Sama napotitev na pregled namreč še ne pomeni, da tožnik ni sposoben upravljati z vozilom glede na svoje duševno stanje in posledično zdravljenje oziroma, da to že pomeni de facto telesno ali duševno nezmožnost tožnika za vožnjo, česar pa tudi ne trdi upravni organ, se bo pa njegova sposobnost za upravljanje z vozilom s pregledom (ki ga bo opravila za to usposobljena oseba – zdravnik) šele lahko ugotovila. Iz zgoraj citirane določbe ZVCP-1 pa tudi ne izhaja, da bi moral upravni organ hkrati z izkazanim razlogom za sum o morebitni telesni ali duševni nezmožnosti za vožnjo motornega vozila tudi preveriti razumnost ravnanja napotene osebe in ali je ta oseba v tem času uporabljala motorno vozilo, temveč za napotitev na pregled zadostuje zgolj eden izmed zgoraj citiranih razlogov. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je namen določbe 184. člena ZVCP-1 v preventivnem vplivu na odklanjanje nevarnosti v cestnem prometu, ki bi jo lahko povzročila oseba, ki predstavlja povečano tveganje za varno udeležbo v prometu, vendar pa se po presoji sodišča ta preventivni vpliv citirane določbe kaže ravno v zahtevanem izkazovanju taksativno določenih razlogov v tej določbi, ki dajejo podlago za preveritev telesne in duševne zmožnosti za vožnjo imetnika vozniškega dovoljenja. Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialnopravne določbe, ki veljajo za obravnavani primeru, zaradi česar pa tudi niso podane kršitve ustavno varovanih pravic tožnika in temeljnih svoboščin oziroma diskriminacija tožnika v primerjavi z drugimi duševno bolnimi osebami, pri čemer pa sodišče še pripominja, da postopanje pristojnega organa v drugih primerih (ob sicer le pavšalnih navedbah o neenakem obravnavanju tožnika) ni predmet tega upravnega spora.

Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US in 107/09 – odl. US) kot neutemeljeno zavrnilo.

K 2. točki izreka: Odločitev o stroških postopka je sodišče sprejelo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1.