Jedro

Tožnica je, dva tedna preden je obvestila delodajalca o svoji nosečnosti, prejela potrdilo o svoji nepričakovani, tretji nosečnosti, vendar je potrebovala določen čas, da sta z možem razjasnila razloge za morebitno prekinitev nosečnosti. Zato je potrebno šteti, da je bilo obvestilo pravočasno in je tožnica toženo stranko kot svojega delodajalca o nosečnosti obvestila takoj, ko je bilo to mogoče, to pa je bilo še pred iztekom odpovednega roka. Glede na navedeno je bila tožnica kot noseča delavka upravičena do posebnega varstva pred odpovedjo po 1. odstavku 115. člena ZDR, zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 2. 2013 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na isto delovno mesto, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, ter ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ji obračunati nadomestilo plače, kakor da bi delala, ter od njih odvesti vse obvezne davščine in prispevke za socialno varstvo, razliko v neto znesku pa izplačati tožnici, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vsakomesečne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka v višini 834,50 EUR v 15 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbijane odpovedi ni realizirala, zato je odločitev sodišča pod II. točko izreka neprimerna. Tožnica je po izdaji odpovedi ves čas v bolniškem staležu in prejema nadomestilo za bolniško, zato je odločitev o pozivu nazaj na delo neizvršljiva, odločitev o plačilu plače, kot če bi bila tožnica na delu, pa materialno pravno nesprejemljiva. Po mnenju pritožbe ni mogoče govoriti o času nezakonitega prenehanja in bi zato moralo sodišče tožnico pozvati, naj zahtevek prilagodi dejanskim okoliščinam, izrek pa je zato v tem delu nerazumljiv in v nasprotju z obrazložitvijo. Zahtevek pod točko II bi bilo potrebno v celoti zavrniti. Med strankama je bilo sporno, kakšno varstvo gre tožnici glede na to, da delodajalca pred izdajo odpovedi ni obvestila da je noseča. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je odpoved nezakonita, in da je tožnica toženo stranko o nosečnosti obvestila takoj, ko je bilo možno. Tožnica je za nosečnost vedela že 1. 2. 2013, a je to zamolčala delodajalcu in ga o tem obvestila šele 20. 2. 2013. Zato bi bilo potrebno zavrniti tudi zahtevek pod točko I. Sodba nima razlogov o tem, na kakšni podlagi je sodišče zavzelo stališče, da je bilo tako obvestilo primerno hitro in da je bilo šele takrat to mogoče storiti. Odločitev sodišča je tudi materialno pravno zmotna. Izpodbijana odpoved ni nezakonita, ker delodajalec ni vedel za delavkino nosečnost, delavka pa mu je to dejstvo zamolčala.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, katere uveljavlja pritožba. V izpodbijani sodbi ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi glede zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je bilo tožničino obvestilo delodajalcu o nosečnosti primerno hitro. Tudi izrek je jasen, razumljiv ter skladen z razlogi sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 1. 2. 2013. Tožnica je na ta dan za svojo nosečnost že vedela, toženo stranko pa je tem obvestila dne 20. 2. 2013. Med strankama je sporno, ali je tožnica toženo stranko o svoji nosečnosti obvestila pravočasno ter ali je tožnica posledično upravičena do varstva pred odpovedjo iz 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe - ZDR). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnica toženo stranko o svoji nosečnosti obvestila primerno hitro, zato ji pripada varstvo po 115. členu ZDR. Ugodilo je celotnemu tožbenemu zahtevku tožnice. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Nepravilna je pritožbena navedba, da je tožnica svojo nosečnost toženi stranki zamolčala in je bilo njeno obvestilo delodajalcu o tem prepozno. Tožnica je namreč toženo stranko o svoji nosečnosti obvestila dne 20. 2. 2013. Pojasnila je, da je potrdilo o svoji (nepričakovani, tretji) nosečnosti prejela 4. 2. 2013, vendar je potrebovala določen čas, da sta z možem razjasnila razloge za morebitno prekinitev nosečnosti, z odvetnikom pa se je posvetovala o pravicah iz delovnega razmerja. Tožnica je bila sicer ves čas od 1. 2. 2013 dalje v bolniškem staležu, torej izven delovnega procesa. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je obvestilo z dne 20. 2. 2013 pravočasno in da je tožnica toženo stranko kot svojega delodajalca o nosečnosti obvestila takoj, ko je bilo to mogoče. Skladno s 1. in 2. odstavkom 115. členom ZDR v času nosečnosti delodajalec delavki ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa delavki v tem času ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Tretji odstavek 115. člena ZDR določa, da velja to posebno pravno varstvo pred odpovedjo tudi, če delodajalec ob izreku odpovedi oziroma v času odpovednega roka ne ve za nosečnost delavke, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po prenehanju teh, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožnica kot noseča delavka upravičena do posebnega varstva pred odpovedjo po 1. odstavku 115. člena ZDR, zaradi česar je izpodbijana odpoved nezakonita.

Pogodba o zaposlitvi skladno s 75. členom ZDR preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s smrtjo delavca ali delodajalca - fizične osebe, s sporazumom, z redno ali izredno odpovedjo, s sodbo sodišča, po samem zakonu, v primerih, ki jih določa ta zakon, in v drugih primerih, ki jih določa zakon. V primeru redne odpovedi pogodba o zaposlitvi (in s tem tudi delovno razmerje) preneha veljati z iztekom odpovednega roka. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka izpodbijane nezakonite odpovedi ni preklicala, kar pomeni, da je delovno razmerje na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 2. 2012 za delovno mesto vodja hotela nezakonito prenehalo z zadnjim dnem odpovednega roka. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožena stranka odpovedi ni realizirala. Dejstvo, da tožena stranka tožnice po izteku odpovednega roka ni odjavila iz socialnih zavarovanj in da ji tudi po tem datumu izplačuje nadomestila plače (o čemer pa tožena stranka sicer ni predložila nikakršnega dokaza), pa ne vpliva na to, da je bila tožnici podana nezakonita odpoved, na podlagi katere ji je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto vodja hotela ter da tožnici za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pripadajo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi. V kolikor pa je tožena stranka del teh pravic tožnici že priznala oziroma izpolnila, bo to lahko kot ugovor uveljavljala v izvršilnem postopku.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.