Jedro

Pri izvajanju 17. člena BRSPP sta obe državi pogodbenici omejeni na namen tožniške varščine. Ta je v tem, da se olajša toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, ki ni državljan Republike Slovenije, kadar tožnik v pravdi ne uspe. Če je z mednarodno pogodbo izključeno, da bi se lahko varščina za pravdne stroške naložila tožniku iz države pogodbenice samo zato, ker je tuj državljan in ker na njenem ozemlju nima stalnega prebivališča, potem varščine še toliko bolj ni mogoče naložiti iz kakšnih drugih okoliščin, če te v ničemer ne zmanjšujejo verjetnosti, da bo toženec na koncu postopka uspešen pri uveljavljanju zahteve za poplačilo svojih pravdnih stroškov.

Rok, v katerem mora tisti, ki pridobi stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vložiti zahtevo za vstop v pravdo namesto tožeče stranke, v zakonu ni določen. Navedeni rok ima zato značaj instrukcijskega roka, kar pomeni, da zamuda ne prepreči poznejše oprave procesnega dejanja. Zato upoštevanje zamujenega procesnega dejanja ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. VII Pg 392/2015 z dne 15. 11. 20121 zavrnilo predlog prve toženke in drugega ter tretjega toženca (v nadaljevanju: tožena stranka), da se prvi tožnici naloži založitev varščine za stroške pravdnega postopka.

2. Zoper ta sklep se je tožena stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za založitev varščine za pravdne stroške ugodi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V obeh primerih je predlagala, da prvi tožnici naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor prvi in drugi tožnici, ki pa nanjo nista odgovorili.

4. S sklepom z dne 2. 12. 2021 je prvostopenjsko sodišče sklenilo, da na mesto druge tožnice A. d. o. o. - v stečaju vstopi prevzemnik terjatve B. d. o. o. 5. Tudi zoper ta sklep je tožena stranka vložila pritožbo, v kateri je uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, naj spremeni sklep sodišče prve stopnje z dne 2. 12. 2021 tako, da predlog za vstop prevzemnika terjatve B. d. o. o. v pravdo zavrne in se pravda nadaljuje z drugo tožnico A. d. o. o. - v stečaju, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek, v vsakem primeru pa prvi in drugi tožnici naloži nerazdelno plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

6. Tudi na to pritožbo, ki je bila vročena prvi in drugi tožnici, ti nista odgovorili.

7. B. d. o. o. je 15. 4. 2022 vložila vlogo, s katero je podala umik zahteve oziroma predloga za vstop v pravdo.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

_O pritožbi zoper sklep z dne 15. 11. 2021_

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi zahteve za plačilo varščine s strani prve tožnice, ki je pravna oseba s sedežem v Republiki Srbiji, oprlo na določilo 90. člena1 in 1. točke prvega odstavka 91. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku2 (v nadaljevanju: ZMZPP) ter na 17. člen Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju: BRSPP). Ta v prvem odstavku 17. člena določa, da od državljana ene države pogodbenice, ki sodeluje v postopku pred sodiščem druge države pogodbenice kot tožnik ali intervenient, ni dovoljeno zahtevati varščine za pravdne stroške samo zato, ker je tuj državljan in na ozemlju te države nima stalnega prebivališča. V skladu s tretjim odstavkom istega člena navedeno velja tudi za pravne osebe. Pred uveljavitvijo Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah dne 10. 11. 2015 pa je enaka ureditev veljala tudi po 14. členu Konvencije o olajšanju mednarodnega pristopa k sodiščem, ki veljata tako za Republiko Slovenijo kot Republiko Srbijo. Glede preostalih okoliščin, s katerimi je tožena stranka utemeljevala predlog za tožniško varščino, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da zatrjevane okoliščine ne merijo na slabo premoženjsko stanje prve tožnice. Upoštevalo je, da je trditveno in dokazno breme glede obstoja okoliščin, ki bi oteževale morebitno plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, na strani tožene stranke, ki pa se je sklicevala le na prenos terjatve v nasprotju z zakonom in na neobstoj pasivne legitimacije drugega in tretjega toženca. Ker tožena stranka ni izkazala obstoja okoliščin, ki bi utemeljevale naložitev plačila tožniške varščine, je njeno zahtevo zavrnilo.

10. Pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljen. Po mnenju pritožnice naj bi bila ta kršitev podana zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo zakaj šteje, da s strani tožene stranke zatrjevane okoliščine niso upoštevne pri presoji utemeljenosti zahteve za tožniško varščino. Po oceni pritožbenega sodišča so razlogi sodišča prve stopnje razvidni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti zahteve za varščino pravilno izhajalo iz namena varščine, saj je kot odločilno upoštevalo oceno, ali bi zaradi zatrjevanih okoliščin ob morebitnem uspehu tožene stranke v tem pravdnem postopku bilo oteženo njeno plačilo pravdnih stroškov (glej 6. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po presoji pritožbenega sodišča je zato izpodbijani sklep sposoben preizkusa, tako da absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tiste okoliščine, na katere se je v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala tožena stranka, ne utemeljujejo njene zahteve za tožniško varščino. Sicer drži pritožbena navedba, da BRSPP v 17. členu ne določa izrecno, da se pri presoji utemeljenosti zahteve za varščino upošteva zgolj (slabo) premoženjsko stanje tožnika. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, to ne pomeni, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko je kot odločilno okoliščino za presojo utemeljenosti zahteve izpostavilo slabo premoženjsko stanje prve tožnice, zmotno uporabilo materialno pravo. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem prvostopenjsko sodišče pri svoji presoji tudi ni izhajalo iz 19. člena BRSPP, ki ureja potrdilo o premoženjskem stanju, na podlagi katerega se državljanu države pogodbenice pred sodiščem druge države pogodbenice prizna olajšava pri plačilu takse in stroškov oziroma pravica do brezplačne pravne pomoči. 12. Pri izvajanju 17. člena BRSPP sta obe državi pogodbenici omejeni na namen tožniške varščine. Zato je sodišče prve stopnji pri svoji presoji, katere okoliščine sme sodišče upoštevati pri odločanju o utemeljenosti zahteve za tožniško varščino, pravilno izhajalo iz namena tega instituta. Ta je v tem, da se olajša toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, ki ni državljan Republike Slovenije, kadar tožnik v pravdi ne uspe. Z institutom varščine namreč država varuje toženca pred rizikom neplačanih pravdnih stroškov, ki jih s sprožanjem postopkov v Sloveniji lahko povzročijo tuji državljani3. Če je z mednarodno pogodbo izključeno, da bi se lahko varščina za pravdne stroške naložila tožniku iz države pogodbenice samo zato, ker je tuj državljan in ker na njenem ozemlju nima stalnega prebivališča, potem varščine še toliko bolj ni mogoče naložiti iz kakšnih drugih okoliščin, če te v ničemer ne zmanjšujejo verjetnosti, da bo toženec na koncu postopka uspešen pri uveljavljanju zahteve za poplačilo svojih pravdnih stroškov. Prav na takšne okoliščine pa se je v svojih vlogah v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala tožena stranka. Zatrjevana dejstva – da je pri prevzemu terjatve s strani prve tožnice šlo za obid zakona in nedovoljeno razpolaganje, da po pravilih materialnega prava ni podana pasivna legitimacija drugega in tretjega toženca, zaradi česar naj bi moralo sodišče že na prvem naroku tožbeni zahtevek zoper drugega in tretjega toženca zavrniti ter tožeči stranki naložiti plačilo stroškov, da je plačilo teh stroškov tožeča stranka hotela preprečiti oziroma otežiti s prenosom terjatve na tujo pravno osebo – za odločitev o zahtevi za tožniško varščino niso pomembna. Iz nobenega od navedenih dejstev namreč ne izhaja, da bi bila tožena stranka v primeru svojega uspeha v tem pravdnem postopku otežena pri uveljavljanju svoje terjatve za povračilo pravdnih stroškov zoper prvo tožnico. Glede na navedeno pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Ker tožena stranka v predlogu za tožniško varščino drugih okoliščin ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje njeno zahtevo za varščino za pravdne stroške pravilno zavrnilo.

_**O pritožbi zoper sklep z dne 2. 12. 2021**_

13. V obravnavanem sporu je na strani tožeče stranke nastopalo več (sprva skupaj šest) tožnic in tožnikov kot sospornikov (191. člen ZPP). Iz tožbenega petita izhaja, da je vsak od njih zahteval plačilo zneska 45.000.000,00 EUR, ki naj ga nerazdelno plačajo prva toženka ter drugi in tretji toženec. Sodišče prve stopnje je s sklepi z dne 5. 12. 2019 (r. št. 83), 8. 9. 2020 (r. št. 106) in 25. 3. 2021 (r. št. 130) dovolilo vstop prve tožnice na mesto prvotne prve in četrte tožnice ter petega in šestega tožnika. V vseh primerih je prva tožnica vtoževano terjatev od tožnic in tožnikov odkupila v stečajnem postopku, ki se je začel nad njimi.

14. Družba B. d. o. o., je s pripravljalno vlogo z dne 17. 11. 2021 sodišču predlagala, da na podlagi 190. člena ZPP odloči, da namesto druge tožnice v pravdo vstopi ona, podredno pa, da na podlagi 202. člena ZPP dopusti intervencijo te družbe na strani prve tožnice (pravilno: druge tožnice – opomba pritožbenega sodišča). V tej vlogi je navedla, da je v postopku prodaje premoženja stečajnega dolžnika (druge tožnice) odkupila terjatev, ki je predmet te pravde. V nadaljevanju naj bi prenehanje druge tožnice povzročilo prekinitev postopka (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP), zato naj bi bilo skladno s prvim odstavkom 208. člena ZPP potrebno prevzemnici terjatve dopustiti, da vstopi v pravdni postopek in ga nato kot pravna naslednica druge tožnice tudi nadaljuje.

15. Sodišče prve stopnje je v vseh zgoraj navedenih sklepih (z dne 5. 12. 2019, 8. 9. 2020 in 25. 3. 2021) kot tudi v izpodbijanem svojo odločitev o dovolitvi vstopa v pravdo utemeljilo s sklicevanjem na zadevo II Ips 280/2017. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tako izhaja, da sme v pravdo o terjatvi, ki se vodi med pravno osebo v stečaju kot odstopnikom in dolžnikom, namesto odstopnika (druge tožnice – A. d. o. o. - v stečaju) vstopiti prevzemnik terjatve (B. d. o. o.), če je bila terjatev nanj prenesena zaradi namena končanja stečajnega postopka. Pojasnilo je, da je prevzemniku terjatve treba dopustiti, da prevzame pravdo, ki jo je doslej vodil njegov prednik, saj bi zaradi pravnih posledic prenehanja pravne osebe lahko bil onemogočen v uveljavljanju svojih pravic.

16. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se je tožeča stranka na naroku dne 8. 9. 2021 zavezala, da bo vložila predlog za vstop v pravdo za družbo B. d. o. o. Sodišče prve stopnje je nato na naroku dne 10. 11. 2021 sprejelo sklep, s katerim je tožeči stranki naložilo, da v roku 8 dni vloži predlog za vstop v pravdo za družbo B. d. o. o., sicer bo sodišče kot drugo tožnico upoštevalo A. d. o. o. - v stečaju. Ker je tožeča stranka predlog za vstop v pravdo vložila šele 22. 11. 2021, torej po izteku 8 dnevnega roka, sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti vstopa B. d. o. o. v pravdo namesto takratne druge tožnice. S takšnim postopanjem naj bi sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 110. člena ter prvega odstavka 112. člena ZPP.

17. Zgornje pritožbene navedbe niso utemeljene. Rok, v katerem mora tisti, ki pridobi stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vložiti zahtevo za vstop v pravdo namesto tožeče stranke, v zakonu ni določen. Navedeni rok ima zato značaj instrukcijskega roka, kar pomeni, da zamuda ne prepreči poznejše oprave procesnega dejanja4. Zato upoštevanje zamujenega procesnega dejanja ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Vstopu B. d. o. o. v pravdo namesto druge tožnice A. d. o. o. - v stečaju pa sicer tožena stranka na naroku ni oporekala. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je sodišče prve stopnje vložitev predloga za vstop v pravdo nepravilno naložilo tožeči stranki. Iz podatkov spisa namreč ne izhaja, da je tožeča stranka pooblaščenec B. d. o. o., kot je to prvostopenjsko sodišče navedlo v zapisniku o glavni obravnavi z dne 8. 9. 2021 (r. št. 141), pač pa le to, da prvo tožnico in B. d. o. o. zastopa ista odvetniška pisarna. Tudi iz tega razloga je zato jasno, da prekoračitev navedenega roka s strani B. d. o. o., ne more predstavljati bistvene kršitve pravil postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ker je sodišče prve stopnje rok za vložitev zahteve naložilo tožeči stranki (prvi tožnici in takratni drugi tožnici kot odsvojitelju terjatve – A. d. o. o.), B. d. o. o. na podlagi sklepa sodišča prve stopnje z dne 10. 11. 2021 ni bila zavezana k spoštovanju tega roka.

18. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da umik zahteve za vstop v pravdo, ki ga je B. d. o. o., podala v vlogi z dne 15. 4. 2022, na odločitev v tem pritožbenem postopku nima vpliva. Sodišče je namreč vezano na svoje sklepe, če se ti ne nanašajo na vodstvo pravde ali če ni z ZPP drugače določeno (tretji odstavek 329. člena ZPP). Sodišče je vezano na svoj sklep od razglasitve na naroku oziroma od vročitve overjenega prepisa5. Sodišče sicer lahko sklepe procesnega vodstva tudi spremeni in se odloči za drugačen potek postopka, vendar sklep, s katerim sodišče dovoli tistemu, ki pridobi stvar ali pravico, o kateri teče pravda, vstop v pravdo namesto tožeče stranke, ni sklep procesnega vodstva. Zato je sodišče nanj vezano, kar pomeni, da ga sodišče ne more več spremeniti ali razveljaviti. Prevzemnica terjatve (B. d. o. o.) zato z vlogo z dne 15. 4. 2022, ki jo je vložila na sodišče po tem, ko je že prejela sklep z dne 2. 12. 2021,6 svoje zahteve oziroma predloga za vstop v pravdo ne more več preklicati.

19. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanih sklepov po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).

20. O stroških pritožbenega sodišča je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in s 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbama ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške.

1 Kadar začne tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Toženec mora zahtevo iz prvega odstavka tega člena uveljaviti najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari, oziroma brž ko izve, da so podani pogoji, da lahko zahteva varščino (prvi in drugi odstavek 90. člena ZMZPP). 2 Ta določa, da toženec nima pravice do varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine. 3 Glej sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2050/2020 in I Cp 1630/2016. 4 Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 454. 5 Glej L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 206. 6 Ta sklep je prejela 10. 12. 2021.