Jedro

Spreminjanja pravno relevantnih navedb o dejstvih, ki se med seboj izključujejo, sodišče prve stopnje ne bi smelo kar spregledati, temveč bi ga moralo vsaj presoditi ob uporabi načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP).

Tožnik zahtevek po plačilu denarne rente utemeljuje na drugem odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika.

Toženka utemeljeno opozarja, da mora biti podana neposredna vzročna zveza med posledicami nezgode in tem, da tožnik ne more dobiti zaposlitve, tožnik mora torej dokazati, da se ni mogel ponovno zaposliti prav zaradi fizičnih omejitev, ki so podane zaradi njegove invalidnosti, in ne morebiti iz drugih razlogov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) plačati že zapadle mesečne rentne zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posamezne mesece od januarja 2009 pa vse do februarja 2013 v višini, kot za vsak mesec posebej podrobneje izhaja iz izreka prvostopne sodbe (skupaj 13.305,55 EUR), od 1. 3. 2013 dalje pa je toženka dolžna tožniku plačevati rento v mesečnem znesku 453,71 EUR do vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega rentnega obroka pa do plačila (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.830,15 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženka. Sodišču prve stopnje očita, da je z izpodbijano odločitvijo odstopilo od sodne prakse. Poudarja, da nezmožnost za delo sama zase ni podlaga za prisojo materialne škode v obliki denarne rente, temveč odraz te nezmožnosti, ki se kaže v izgubi bodočega zaslužka. Možnost priznanja rentnega zahtevka zaradi nezmožnosti zaposlitve je podana le ob obstoju normalnih gospodarskih razmer ob upoštevanju vseh okoliščin primera in izkazani večji stopnji verjetnosti ponovne zaposlitve. Prvostopno sodišče navedenih okoliščin v konkretni zadevi po mnenju pritožnice ni upoštevalo, temveč se je pri zaključku, da bi se tožnik, če ne bi utrpel nesreče, zaposlil pri družbi G. d.o.o., oprlo le na pričanje tožnika samega ter nesubstancirane priče A.T. Slednje naj ne bi imelo dokazne vrednosti, saj je pristransko in v nasprotju z listinsko dokumentacijo, ki jo je predložila toženka, predvsem z dopisom Zavoda za zaposlovanje z dne 15. 2. 2013, da je bilo od septembra do decembra 2008 razpisano eno delovno mesto prodajalca. Prvostopno sodišče je svojo odločitev podprlo z isto dokazno listino, pri tem pa očitno spregledalo, da je bilo trajanje te zaposlitve določeno za 6 mesecev brez poskusnega dela, kakor tudi datum prijave prostega delovnega mesta na Zavodu za zaposlovanje dne 28. 11. 2008 (torej šele 18 dni po tožnikovi prometni nesreči). Po mnenju toženke je bilo zato v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Poudarja, da je ves čas postopka dokazovala, da tožnik prikazuje urejanje zaposlitve pri podjetju P. d.o.o. iz M. S. in G. d.o.o. zgolj za potrebe tega pravdnega postopka. Izpostavlja spremembo tožnikove trditvene podlage med postopkom, saj je najprej zatrjeval, da si je delo uredil v podjetju P. d.o.o. kot elektrikar, ko je navedeno podjetje to zanikalo, pa je pričel dokazovati možnost verjetnejše zaposlitve v podjetju G. d.o.o. kot prodajalec ter v zvezi s tem predlagal zaslišanje direktorice tega podjetja K. I., s čimer je toženka soglašala. Ker je prvostopno sodišče na naslednjem naroku izvedlo nesubstancirani dokazni predlog z zaslišanjem predstavnice družbe G. d.o.o. A. T., naj bi s tem po mnenju toženke kršilo načelo kontradiktornosti in toženki z zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju direktorja V.K. onemogočilo pravično obravnavanje. Bistveno kršitev procesnih določb pa naj bi prvostopno sodišče zagrešilo tudi s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče D.G. niti ga ni zavrnilo. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava toženka graja prvostopni zaključek, da je podana neposredna vzročna zveza med posledicami nezgode in tem, da tožnik ne more dobiti zaposlitve. Izpostavlja odločbo invalidske komisije, po kateri je tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in je objektivno delovno zmožen zgolj z določenimi omejitvami, ta odločba pa naj ne bi bila dokončna zaradi predvidenega kontrolnega pregleda v mesecu maju 2013, glede katerega tožnik ni dokazal, da bi ga opravil. Tožnik po mnenju pritožnice tudi ni dokazal, da se ni mogel ponovno zaposliti prav zaradi fizičnih omejitev, ki so podane zaradi njegove invalidnosti, prvostopno sodišče pa njegove delovne nezmožnosti sploh ni ugotavljalo, s čimer naj bi zaradi neobrazloženosti sodbe in posledične nezmožnosti preizkusa v tem delu sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev procesnih določb. Pri odločanju o višini rente je prvostopno sodišče po presoji pritožnice odstopalo od ustaljene sodne prakse in zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnica primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da so v izpodbijani sodbi podana nasprotja o odločilnih dejstvih, nekateri prvostopni dejanski zaključki so v nasprotju s pridobljenimi dokazi, za odločitev pravno relevantno dejansko stanje pa tudi ni dovolj temeljito raziskano. Nejasnosti in nasprotja v trditveni podlagi pravdnih strank v postopku na prvi stopnji niso bila dovolj razčiščena, prvostopno sodišče pa o njih tudi ni zavzelo nobenega stališča. 6. V obravnavani zadevi je tožnik od toženke, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče z dne 10. 11. 2008 zavarovano svojo odgovornost, terjal plačilo denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka, ker se zaradi nesposobnosti za delo v času zdravljenja posledic prometne nesreče ni mogel zaposliti oz. nastopiti dela v podjetju P. d.o.o., kjer naj bi v skladu s tožbenimi navedbami tožnik delo nastopil 1. 12. 2008. Ker navedeno podjetje tožnikovih trditev o gotovosti njegove zaposlitve ni potrdilo, je tožnik svojo trditveno podlago prilagodil in pričel zatrjevati, da bi se zaposlil pri podjetju G. d.o.o. na delovnem mestu prodajalec. Kljub stališču toženke, da tožnik v času prometne nesreče pri navedenih dveh podjetjih še ni imel zaposlitve, ki bi jo lahko danes dokazal z veliko verjetnostjo, kakor tudi njenemu opozorilu na spremenjeno trditveno podlago tožnika, prvostopno sodišče navedenih okoliščin ni razčistilo, kar bi moralo storiti že v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP). Takega spreminjanja pravno relevantnih navedb o dejstvih, ki se med seboj izključujejo, sodišče prve stopnje ne bi smelo kar spregledati, temveč bi ga moralo vsaj presoditi ob uporabi načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Prvostopno sodišče pa je nasprotno tožniku v korist nekritično sprejelo spremembo trditev glede podjetja, pri katerem naj bi tožnik dobil zaposlitev (na kar smiselno opozarja tudi pritožba), ter postopek vodilo v smeri dokazovanja tožnikove zaposlitve pri drugo zatrjevanem podjetju G. d.o.o. na delovnem mestu prodajalec, kar naj bi mu prometna nesreča preprečila.

7. Izpodbijano odločitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na izpovedbo v družbi G. zaposlene priče A.T.. Svojih ugovorov, da zaslišana priča ni pooblaščena in kompetentna za pričanje v tej zadevi, zato naj se zasliši zakoniti zastopnik družbe G. d.o.o., toženka ni pravočasno izpostavila že ob samem zaslišanju navedene priče na glavni obravnavani, temveč šele kasneje v pripravljalni vlogi. Poleg tega ni mogoče spregledati, da toženka ob podaji dokaznega predloga v tej smeri ni zahtevala zaslišanja direktorja podjetja G. d.o.o., temveč le njegove „pristojne osebe“. Da to zaslišana priča ni, bi morala toženka zatrjevati neposredno ob njenem zaslišanju na glavni obravnavi, ki ji je toženka tudi prisostvovala. Z utemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga po zaslišanju direktorja podjetja G. d.o.o. tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene bistvene kršitve procesnih določb, enako pa velja za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju priče D.G., kar vse je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo obrazložilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 3).

8. Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje spregledalo pomembna nasprotja v izpovedbi priče A.T. in listinskem dokazu (objavi prostega delovnega mesta Zavoda za zaposlovanje z dne 28. 11. 2008), čeprav je na teh dveh dokazih v pretežni meri utemeljilo svoj zaključek glede (velike) verjetnosti tožnikove zaposlitve v družbi G. d.o.o. in posledično izpodbijano odločitev v celoti. Ta nasprotja se nanašajo na čas trajanja nameravane zaposlitve tožnika (ki je po izpovedbi zaslišane priče enkrat daljši, kot bi to izhajalo iz objave prostega delovnega mesta na Zavodu za zaposlovanje), kakor tudi na datum objave prostega delovnega mesta. Prvostopno sodišče je na podlagi navedenega listinskega dokaza zaključilo, da je družba G. d.o.o. objavila prosto delovno mesto prodajalec za polni delovni čas brez zahtevanih delovnih izkušenj dne 28. 11. 2008, torej šele 18 dni po tožnikovi prometni nesreči dne 10. 11. 2008, kot v svoji pritožbi utemeljeno izpostavlja toženka, zato se tožnik ne bi mogel prijaviti na razpisano delovno mesto in priti na razgovor. Sicer pa je bil po prvotnih trditvah tožnik že izbran za zaposlitev v družbi P. d.o.o., kjer bi moral začeti z delom 1. 12. 2008, zato ni jasno, zakaj bi se prijavljal na razpis G. d.o.o. z dne 28. 11. 2008. Opisane nejasnosti in nasprotja o odločilnih dejstvih, ki jih sodišče druge stopnje glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), vzbujajo dvom v pravilnost izpodbijane prvostopne odločitve in narekujejo njeno razveljavitev. V novem sojenju bo potrebno najprej razjasniti trditveno podlago pravdnih strank, predvsem tožnika, razčistiti razloge za njeno spremembo med postopkom ter presoditi prepričljivost le-teh, nato pa pojasniti izpostavljena nasprotja v zgoraj navedenih ključnih dokazih v zvezi z verjetnostjo tožnikove zaposlitve, v kolikor se bodo le-ti tudi v novem sojenju pokazali kot odločilni oz. vsaj pravno relevantni. Posamezne dokaze in vse dokaze skupaj bo treba oceniti ter obrazložiti, v kaj in zakaj sodišče prepričajo.

9. V novem sojenju naj bo sodišče prve stopnje pozorno tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Tožnik zahtevek po plačilu denarne rente utemeljuje na drugem odstavku 174. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v skladu s katerim v primeru, če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane ali pa možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Toženka utemeljeno opozarja, da mora biti podana neposredna vzročna zveza med posledicami nezgode in tem, da tožnik ne more dobiti zaposlitve, tožnik mora torej dokazati, da se ni mogel ponovno zaposliti prav zaradi fizičnih omejitev, ki so podane zaradi njegove invalidnosti, in ne morebiti iz drugih razlogov. Tožnik ni navedel, kje je po poškodbi že iskal zaposlitev in kje so ga zavrnili zaradi zdravstvenega stanja. Ob tem je opozoriti na pravilno prvostopno ugotovitev, da je tožnik spoznan za invalida III. kategorije in je v skladu z odločbo ZPIZ še vedno sposoben opravljati svoj poklic elektrotehnika (s polnim delovnim časom) z omejitvami, da ni sposoben dolgotrajne hoje in stoje ter prenašanja bremen, težjih od 10 kg. Sodišče druge stopnje le še pripominja, da drugega odstavka 174. člena OZ ne bi bilo mogoče uporabiti, če bi poškodovani zaradi začasne popolne ali delne nezmožnosti za delo med zdravljenjem zgolj izgubil „priložnost za delo“, čeprav se slednja iz objektivnih razlogov (npr. zaradi stanja na trgu dela) po končanem zdravljenju ne bi ponovila. Take okoliščine pa bi utegnile utemeljevati pravico do povrnitve zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem po prvem odstavku 174. člena OZ. V novem sojenju bo mogoče upoštevati tudi morebitne ugotovitve tožnikovega kontrolnega pregleda pri invalidski komisiji, ki je bil predviden v mesecu maju 2013, v kolikor jih stranke do konca postopka na prvi stopnji iz opravičljivih razlogov sodišču prve stopnje niso mogle predložiti.

10. Zaradi razveljavitve izpodbijane odločitve se sodišče druge stopnje s pritožbeno grajo višine tožniku prisojene rente ni ukvarjalo.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.