Jedro

Niso podani pogoji za ugotovitveno tožbo po določbi 187. člena ZPP-77, če je v njej tožnik, ki ni bil v delovnem razmerju, zahteval, da sodišče ugotovi, da predlog pogodbe o zaposlitvi ni v skladu z zakonom in Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti. Posebni predpisi s področja delovnih razmerij ne določajo, da je v takšnih primerih ugotovitvena tožba dovoljena. Tožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa za takšno tožbo, kar izhaja iz načela svobode sklepanja delovnih razmerij (49. in 74. člen Ustave Republike Slovenije, določbe ZDR, 6. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah). Sodišče lahko ugotovitveno tožbo zavrže ves čas od pripravljalnega naroka dalje, torej tudi na glavni obravnavi (drugi odstavek 288. člena in drugi odstavek 335. člena v zvezi s 347. členom ZPP-77).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnika, s katero je zahteval, naj sodišče ugotovi, da predložena pogodba o zaposlitvi, št. 123-4452/95 z dne 11.8.1995, ni v skladu z zakonom in Kolektivno pogodbo za negospodarske dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/91 do 15/95, v nadaljevanju: KPNGD). Zato bi naj bila tožena stranka dolžna pogodbo popraviti in jo ponuditi v podpis tožniku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da določbe četrtega odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR) ne veljajo za tiste delavce oziroma kandidate, ki sklepajo novo delovno razmerje. Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, v nadaljevanju: ZO) v 88. členu napotuje na uporabo določb zakonov, ki ureja položaj delavcev v državnih organih (Zakon o delavcih v državnih organih, Uradni list RS, št. 15/90 do 41/94, v nadaljevanju: ZDDS), kar pomeni, da je treba tudi v tem primeru uporabiti določbe zakonov, ki urejajo delovna razmerja. Ker tožnik v času, ko mu je bila predložena pogodba o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, ne izkazuje pravne koristi (interesa) za odločanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je poseben postopek za preizkus PZ po določbah 135. člena ZDR predviden le za že zaposlene delavce, ugotovitvena tožba pa ni predvidena za nove zaposlitve. Tožnik nima pravnega interesa za vnaprejšnje ugotavljanje skladnosti PZ. Delovno razmerje je dvostransko prostovoljno pravno razmerje. Tožnik PZ ni podpisal, zato se ni odločil za sklenitev delovnega razmerja. Zaradi prostovoljnosti sklenitve delovnega razmerja, tožnik ni mogel vnaprej pričakovati posredovanja sodišča pri urejanju bodočega razmerja med njim in toženo stranko.

Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče oba sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da lahko predsednik senata zavrže tožbo le na pripravljalnem naroku. Pripravljalni narok ni bil razpisan. Sodišče prve stopnje je prekinilo postopek, čeprav za to ni bilo razlogov. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na določbo 135. člena ZDR, čeprav je v 22. členu KPNGD določeno, da je pred podpisom pogodbe treba delavca seznaniti z vsebino kolektivnih pogodb, ki določajo njegove pravice in obveznosti. Tožnik je odklonil podpis pogodbe, ker je bil prepričan, da so bile nekatere njene določbe protiustavne. Tožnik je bil več kot pol leta v tako imenovanem faktičnem delovnem razmerju, torej ni šlo za sklenitev novega delovnega razmerja. Tožena stranka mu je dodelila delovno mesto in mu izplačevala plačo. Zato je bil prepričan, da je v delovnem razmerju. Tožnik zato ima pravni interes za ugotovitveno tožbo. Iz vsebine odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-101/95 z dne 8.1.1998 izhaja, da je tožnik utemeljeno odklonil podpis PZ.

Dne 30.3.2001 je tožnik vložil dopolnitev revizije (brez datuma), dne 19. in 26.10.2001 urgenci (brez datuma), z dopisom z dne 13.12.2001, ki ga je to sodišče prejelo dne 19.12.2001, pa je vložil dokazne listine. Vseh navedenih vlog revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker so bile vložene po izteku tridesetdnevnega roka, ki ga za vložitev revizije določa prvi odstavek 382. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77).

Revizija je bila po določbi 390. člena ZPP-77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje, zato jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 izrecno določeni.

Revizijsko sodišče preizkusi izpobijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Tožnik je v vlogi z dne 15.6.1998 (list. št. 32 spisa) oblikoval ugotovitveni zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v izrek sklepa, sodišče druge stopnje pa je sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Gre torej za ugotovitveno tožbo, ki jo je presojati po določbi 187. člena ZPP-77, sodbo, ki je ugotovitvena, pa je presojati z razlago prvega odstavka 325. člena ZPP-77. Ugotovitvena tožba se po določbi drugega odstavka 187. člena lahko vloži samo, če tako določa poseben predpis in če ima tožnik pravno korist od tega, da sodišče ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. Če navedena pogoja nista podana, sodišče zavrže tožbo (drugi odstavek 288. člena v zvezi s 187. členom ZPP-77).

Predpisi delovnega prava, predvsem ZDR, ki ga je v tem primeru uporabiti tudi za delavce v državnih organih (1. člen ZDDO), ne določajo, da je tudi v primeru sklenitve delovnega razmerja z ugotovitveno tožbo dovoljeno izpodbijati PZ, ki jo je delodajalec ponudil v podpis delavcu. Ugotovitveno tožbo je lahko v izjemno določenih primerih iz 135. člena ZDR vložil le delavec, ki je že bil v delovnem razmerju pri delodajalcu, ker je bistvo vsebine navedene določbe ZDR varstvo že zaposlenih delavcev. Prvi pogoj za ugotovitveno tožbo torej ni bil podan. Tožnik tudi ne izkazuje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Iz določb 49. člena Ustave Republike Slovenije (svoboda dela) in 74. člena (podjetništvo, svobodna gospodarska pobuda) izhaja, da se stranke v delovnih razmerjih svobodno dogovarjajo in sklepajo delovna razmerja. To načelo izhaja tudi iz tistih določb ZDR, ki urejajo razpisni postopek in sklepanje delovnega razmerja (PZ). Načelo svobodnega sklepanja delovnih razmerij izhaja tudi iz določbe 6. člena Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 9/92, mednarodne pogodbe). Ta med drugim določa, da pravica do dela obsega vsakomur dano pravico do možnosti zaslužka s prosto izbranim ali sprejetim delom. Načelo svobode sklepanja delovnih razmerij pomeni, da stranki lahko odklonita podpis PZ in da ne moreta izsiliti določene vsebine pogodbe, če se nasprotna stranka z določenim njenim delom ne strinja. Tožnik se je za odklonitev podpisa PZ odločil samostojno, takšno pravico pa ima tudi tožena stranka. Dana bi bila kršitev navedenih ustavnih in zakonskih načel, če bi sodišče lahko prisililo določeno stranko, da sklene PZ z vsebino, ki jo brez njenega soglasja narekuje druga stranka. Pravni interes tožnika torej ni podan.

Iz določbe 187. člena ZPP-77 izhaja, da mora sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti, ali ima tožnik pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ves čas postopka mora paziti, ali je tak interes podan. To pomeni, da (lahko) sodišče vse od pripravljalnega naroka dalje (drugi odstavek 288. člena ZPP-77) zavrže tožbo, če ugotovi, da tožnik nima pravnega interesa. V drugem odstavku 335. člena ZPP-77 je določeno, da po koncu glavne obravnave sodišče izda sodbo, ki jo razglasi predsednik senata. Navedena določba na podlagi 347. člena ZPP-77 velja tudi za sklepe, kar pomeni, da sodišče lahko izda sklep o zavrženju tožbe tudi ob koncu glavne obravnave, kot je storilo v tem sporu. Navedbe v reviziji, da bi sodišče prve stopnje smelo zavreči tožbo le na pripravljalnem naroku, torej niso sprejemljive.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 10.2.1999 (list. št. 51 spisa), ni navajal, da je bil s toženo stranko v faktičnem delovnem razmerju. To je novo dejstvo, ki se ne nanaša na okoliščine, ki jih navaja 387. člen ZPP-77 in ki izjemoma (le v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka) na revizijski stopnji dovoljujejo navajanje novih dejstev. Navedenih trditev v reviziji zato revizijsko sodišče ni smelo upoštevati. Tudi sicer trditev tožnika, da bi naj bil v faktičnem delovnem razmerju, na odločitev ne morejo vplivati. Da takšno dejansko delovno razmerje postane pravno razmerje, mora delovno sodišče po vloženi tožbi, v kateri tožnik - delavec trdi, da je sklenil delovno razmerje, ugotoviti bistvene elemente delovnega razmerja. Med takšne elemente sodi tudi prostovoljnost sklenitve delovnega razmerja. Tožnik tožbe s takšnim zahtevkom ni vložil. Druge navedbe v reviziji - o prekinitvi postopka, o dodeljenem delovnem mestu in o plači - za odločitev niso pomembne ali pa pomenijo uveljavljanje revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP-77).

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je kot neutemeljeno zavrnilo.

Določbe ZPP-77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).