Jedro

Pojem nujnega preživljanja je pravni standard, zato je bilo potrebno določiti njegovo vsebino. V tem smislu tožena stranka sama ugotavlja, da je glavni kriterij za omenjeni pravni standard ta, da dohodki na družinskega člana ne prisegajo bruto zajamčene plače zaposlenega v Republiki Sloveniji. Sodišče se tudi strinja, da so poleg omenjenega kriterija pravno upoštevni še drugi, kot na primer premoženjsko stanje pritožnika in njegovih družinskih članov, število družinskih članov, socialne in zdravstvene razmere tožnika in njegovih družinskih članov, uveljavljanje posebnih olajšav med letom in podobno. Vsi ti kriteriji, čeprav našteti, pa v odločbi prvostopenjskega organa niso bili raziskani, tožena stranka pa slednjega ni ugotovila in ustrezno ukrepala.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 31. 1. 2001, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B z dne 26. 9. 1996. Z omenjeno odločbo vlogi tožnika za odpis davčnega dolga po stanju na dan 26. 9. 1996 na kontu 2021 - davek iz dejavnosti in prispevki za zavezanca s pripadajočimi obrestmi v višini 9.081.627,60 SIT in na kontu 2031 - davek in prispevki za zaposlene delavce v nadaljnjem znesku 2.774.937,50 SIT, prvostopenjski organ ni ugodil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, 2/74, 7/95 in 44/96) v tedaj veljavnem 118. členu določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga za čas do šestih mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih ali odloči, da se zavezancu dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Tožena stranka nadalje poudarja, da zakon ne določa kriterijev, po katerih bi bilo mogoče oceniti, kdaj bo izterjava davčnega dolga spravila v nevarnost nujno preživljanje zavezanca oziroma njegovih družinskih članov. Meni pa, da je dikcija zakona restriktivna in omejuje možnost le na primere, ko bi bilo z izterjavo dejansko ogroženo osnovno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Navaja, da je prvostopni organ pri odločanju upošteval premoženjsko in finančno stanje pritožnika in njegovih družinskih članov v času reševanja njegove vloge za odpis davčnih obveznosti. Iz podatkov v spisu je bilo ugotovljeno, da prejemata pritožnik in njegova žena v podjetju AAA, d.o.o., B, katerega lastnik je pritožnik, minimalno plačo. Po navedbah pritožnika je žiro račun tega podjetja blokiran zaradi neplačanih obveznosti do dobaviteljev. Vendar pa tožena stranka meni, da je pri odločanju o izpolnjevanju pogojev za odpis davčnega dolga potrebno upoštevati tudi pritožnikovo premoženjsko stanje. Ugotavlja, da ima tožnik v lasti 1/2 nepremičnega premoženja kmetijska in gozdna zemljišča ter stavbišča s poslovno - stanovanjsko stavbo v B, katerih prometna vrednost izračunana na podlagi razpoložljivih podatkov znaša 31.230.102,00 SIT. Na omenjenih nepremičninah je že vknjižena zastavna pravica za terjatve v znesku 8.393.749,00 SIT na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v B z dne 22. 5. 1995 v korist davčnega organa. Tožena stranka še ugotavlja, da je iz priloženih najemnih pogodb razvidno, da so nepremičnine, katerih lastnik je pritožnik, oddane v najem in da je lahko tudi to vir pritožnikovega dohodka in ne dohodka tožnikovega podjetja. Ugotavlja še, da je iz pritožbenih navedb razbrati, da je za nakup poslovnega prostora tožnik najel kredit, vendar hkrati tožnik tudi navaja, da obveznosti po kreditni pogodbi poravnava. Ob koncu tožena stranka še ugotavlja, da se strinja s pritožnikom, da njegov davčni dolg in neplačane obveznosti predstavljajo za družino hudo finančno breme, ki ga bo na podlagi obstoječega poslovanja zelo težko rešiti. Meni pa, da obstoječi zakonski okvir davčnemu organu ne daje pravne podlage, da bi glede na dejansko premoženjsko stanje pritožnika, lahko uporabil zakonsko možnost odpisa davčnega dolga.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, ker se z odločbo tožene stranke ne strinja. Navaja, da tožena stranka v svoji odločbi ni sledila dokazom in utemeljitvam tožeče stranke iz pritožbe, da bi davčni dolg in neplačane obveznosti za tožnika in njegovo družino predstavljale takšno obremenitev, da bi resno ogrozila preživljanje tožnika in njegovih družinskih članov. Tožnik ponovno poudarja, da je edini dohodek družine plača tožnika in njegove žene pri družbi AAA, pri kateri oba prejemata minimalno plačo. Družba je že več let v težavah. Tožnik je res solastnik nepremičnega premoženja, vendar pa je obremenjeno s približno 150.000,00 EUR kreditov, ki jih tožnik zelo težko in z zamudo skuša poravnavati. Tožnik tudi nima prihodkov iz svojega nepremičnega premoženja. Ni sklenil nikakršne najemne pogodbe in iz naslova najema tudi nima prihodkov. Zmotna je tudi ugotovitev tožene stranke, da tožnik kredite poravnava.

Ker meni, da so vsi podatki, ki so bili predloženi toženi stranki takšni, da bi bila tožena stranka tožniku upravičena odpisati davčni dolg, predlaga, naj sodišče odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se sklicuje na obrazložitvene razloge iz svoje odločbe z dne 31. 1. 2001. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Materialno pravni predpis, ki je relevanten za odločanje v tem postopku, je 118. člen Zakona o dohodnini, ki daje podlago za to, da se zavezancu - tožniku dolg v celoti ali deloma lahko odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Pojem nujnega preživljanja je pravni standard, zato je bilo potrebno določiti njegovo vsebino. V tem smislu tožena stranka sama ugotavlja, da je glavni kriterij za omenjeni pravni standard ta, da dohodki na družinskega člana ne prisegajo bruto zajamčene plače zaposlenega v Republiki Sloveniji. Sodišče se tudi strinja, da so poleg omenjenega kriterija pravno upoštevni še drugi, kot na primer premoženjsko stanje pritožnika in njegovih družinskih članov, število družinskih članov, socialne in zdravstvene razmere tožnika in njegovih družinskih članov, uveljavljanje posebnih olajšav med letom in podobno. Vsi ti kriteriji, čeprav našteti, pa v odločbi prvostopenjskega organa niso bili raziskani, tožena stranka pa slednjega ni ugotovila in ustrezno ukrepala.

Zgolj ugotovitev, da je tožnik lastnik polovice nepremičnega premoženja v skupni vrednosti 31.230.102,00 SIT, je za odločitev premalo. Trditev, da so nepremičnine, katerih lastnik je pritožnik, lahko vir pritožnikovega dohodka in ne dohodka podjetja ter da obveznosti po kreditni pogodbi poravnava, pa nima podlage v podatkih upravnih spisov. Podatki v spisu dajejo podlago za to, da bi se dejstvo dejanske ogroženosti osnovnega preživljanja tožnika in njegove družine dalo dovolj zanesljivo ugotoviti. Iz podatkov upravnega spisa tako na primer izhaja, da predstavlja poleg tožnika družinske člane še njegova žena in trije mladoletni otroci. V času izdaje prvostopne odločbe v letu 1996 so bili stari 12 oziroma 6 let. V tem letu jim je bila na podlagi Zakona o družinskih prejemkih izdana odločba, na podlagi katere so bili otroci upravičeni do otroškega dodatka v višini 7.291,00 SIT za posameznega otroka. Center za socialno delo je namreč v svoji odločbi ugotovil, da povprečni mesečni dohodek na družinskega člana v koledarskem letu pred vložitvijo zahtevka znaša 22.472,00 SIT, kar predstavlja le 20,065 % povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v preteklem letu. Upoštevan ni tudi podatek, da je bila tožnikova žena v bolniškem staležu od 22. 3. 1995 do 31. 7. 1996 zaradi težav z živci, v posledici česar je prejemala tudi ustrezne nižje dohodke. Iz upravnega spisa nadalje tudi izhaja, da znaša vrednost premoženja nepremičnine, ki odpade na tožnika 15.615.051,00 SIT. Pri tem pa ni upoštevano, da je znašal davčni dolg tožnika z obrestmi po stanju na dan 26. 9. 1996 skoraj 12.000.000,00 SIT, da je poleg knjižene zastavne pravice na omenjeni nepremičnini v znesku 8.393.749,00 SIT v korist takratne RUJP, Izpostave B, na omenjenih nepremičninah kot prva vpisana zastavna pravica za posojilne terjatve na podlagi sporazuma v korist banke BBB, d.d. za znesek 2.782.668,00 SIT in kot druga v korist banke BBB, d.d. v nadaljnjem znesku 8.000.000,00 SIT. Ugotovljeno tudi ni, koliko znaša preostanek dolga tožnika za poravnavo kreditov pri nakupu omenjene nepremičnine in ali obroke dejansko plačuje ter v kakšni višini. Ni jasno, ali tožnik oziroma njegova žena poleg plače prejemata še kakšne druge dohodke, ali je tožnikova firma AAA res v blokadi in kaj to dejstvo za premoženje tožnika pomeni.

Utemeljitev tožene stranke, ki sloni predvsem na tem, da je tožnik lastnik nepremičnine, ostalih kriterijev, za katere toženka sama pove, da so pomembni, pa ne ugotovi in oceni, je v omenjenem primeru za razjasnitev vprašanja, ali tožnik izpolnjuje pogoje za odpis dolga po 118. členu Zakona o dohodnini ali ne, premalo.

Sodišče je zato na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi tožnika ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

V nadaljevanju naj tožena stranka nevarnost nujnega preživljanja zavezanca njegovih družinskih članov ugotovi in ustrezno ovrednoti upoštevaje zgoraj navedena relevanta dejstva. Šele nato bo lahko odločila, ali je tožniku na podlagi zakona davčni dolg možno odpisati.