Jedro

Presoja krivdne odgovornosti lovske družine ob dejstvu, da je bil prometni uznak "divjad na cesti" ob rekonstrukciji ceste umaknjen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 335.352,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.1992 dalje za avtomobilsko škodo, ki mu jo je povzročil prašič, ki je 1.8.1992 pri Čebulovici pritekel na cesto. Ta odsek ceste ni bil označen s prometnim znakom "divjad na cesti". Zato tožena stranka, katere odgovornost je krivdna, odgovarja za tožnikovo škodo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke proti tej sodbi. Zavzelo je stališče, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva in tudi pravilno zavrnilo predlog za zaslišanje novih prič o časovno oddaljenem dogodku. Priči sta bila delavca cestnega podjetja, ki je sporočilo, da ne razpolaga s podatki o postavitvi prometnih znakov leta 1992. Proti sodbi sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča je vložila tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov.

Predlaga, naj sodišče ugodi njeni tožbi (mišljena je revizija).

Sodišču očita, da ni mogla dokazati postavitve prometnega znaka, ker ni hotelo zaslišati predlaganih prič - delavcev cestnega podjetja, ki sta neodvisni priči. Sodišče je verjalo tožniku in njegovim pričam, priča F. G. pa je povedal, da je znak tam stal. Zapisnik postaje policije je nedoločen. Če cestno podjetje nima evidence postavljenih znakov, ni rečeno, da se njegova delavca ne bi spomnila te okoliščine. Tudi sicer tožena stranka ne more biti kriva za povzročeno škodo, ker ne obstajajo pogoji oziroma ni pravnega temelja za odškodninsko odgovornost po 173. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Po Zakonu o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena). Tako je nedovoljena obravnavana revizija v tistem delu, v katerem izpodbija dokazno oceno sodišča, ko polemizira s tem, ali je sodišče ravnalo prav, da je verjelo izpovedbam tožnika in njegovim pričam, o dvoumnosti policijskega poročila ipd. Povedano velja tudi za izpodbijani dokazni sklep o zavrnitvi predlaganih dokazov.

Zakon nadalje določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). To pomeni, da mora revident opredeljeno navesti, za katere procesne kršitve naj bi šlo. Revizija pa razen splošne navedbe o izpodbijanju "iz vseh razlogov, zaradi katerih je revizija dovoljena" ne pove, za kakšno procesno kršitev naj bi šlo pri sojenju na prvi in drugi stopnji.

Tako velja pri pravni presoji zadeve kot dejanska podlaga stanje, kakršno je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja.

Vprašljivo pa ostaja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede na to, da za slednje ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Nižji sodišči sta sicer pravilno opredelili pravno podlago odškodninske odgovornosti lovske organizacije za škodo, ki jo povzroči divjad ob naletu na vozilo na cesti, in sicer, da veljajo po četrtem odstavku 71. člena Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. l. SRS, št. 25/76 in 29/88 - ZVLGD) splošna pravila o odškodninski odgovornosti. Krivdna odgovornost je lahko v opustitvi ravnanja, ki ga organizaciji nalaga 5. člen ZVLGD za zagotavljanje varstva in gojitve divjadi. Po četrti alinei tretjega odstavka tega člena so med naloge lovske organizacije uvrščeni tudi ukrepi za preprečevanje in povračilo škode zaradi divjadi, med te ukrepe pa spada tudi pobuda za postavitev prometnega znaka "divjad na cesti", s čimer se lahko zmanjša nevarnost naletov divjadi.

Revizija sicer zgrešeno trdi, da ni pogojev oziroma pravnega temelja za objektivno odgovornost po 173. členu ZOR. Nižji sodišči se namreč na takšno odgovornost sploh nista sklicevali pri svoji odločitvi.

Nista pa pravilno ravnali, ko sta se osredotočili le na vprašanje, ali je bil postavljen omenjeni znak ali ne, ne pa tudi na to, ali je mogoče pripisati toženi stranki krivdo za to, da znak ni bil postavljen. Prometnih znakov lovske družine ne postavljajo, morajo pa v smislu prej omenjenega 5. člena ZVLGD zahtevati pri pristojnem organu, da znak postavi na območju, kjer divjad pogosto prehaja cesto. Ko sodišče ugotavlja, da je prometni znak na obravnavanem območju nekoč obstajal, da pa je bil odstranjen in po nezgodi vnovič postavljen, bi bilo treba najprej dognati, v katerem obdobju je potekala rekonstrukcija ceste. Nato pa odgovoriti na vprašanje, ali bi morala tožena stranka v skladu z dolžnostmi, ki jih nalaga ZVLGD, in na čas, ki je potekel od konca rekonstrukcije do obravnavane nezgode, reagirati na to, da znaka ni bilo več. Če je bila dolžna, je treba nadalje ugotoviti, ali je reagirala in ali je pri tem ravnala ustrezno. Šele po takšnih ugotovitvah bo mogoče pravilno uporabiti materialno pravo (prvi odstavek 154. člena ZOR) in odločiti, ali je tožena stranka odgovorna ali morda soodgovorna s tistim, ki je odstranil znak, ali pa sploh ne odgovarja.

Pravkar povedano je narekovalo razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP).