Jedro

Za ugotovitev, katero premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, je skupno premoženje, je torej odločilna okoliščina dejanskega trajanja ekonomske in življenjske skupnosti.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1. v 2. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka HK je dolžan tožnici DŠ izdati zemljiškoknjižno listino z izrecno in nepreklicno izjavo, da dovoljuje, da se pri parc. št. 607/2, dvorišče, v izmeri 502 m2, stanovanjska stavba v izmeri 106 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 285 m2, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku, vl. št. 358 k.o. T., vknjiži lastninska pravica na ime DŠ, L, EMŠO: ... do 1/6, v roku 15 dni pod izvršbo, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba.“

2. v 1., 3., 4. (razen za znesek 6.259,39 EUR) točki razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem in nerazveljavljenem delu (4. točka izreka sodbe glede zneska 6.200.059,39 EUR), se pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. O pritožbenih stroških bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožnici pripada solastninska pravica do ene idealne šestine na parc. št. 602/7, dvorišče v izmeri 502 m2, stanovanjska stavba v izmeri 106 m2, gospodarsko poslopje v izmeri 285 m2, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kamniku, vl. št. 358 k.o. T (1. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da je tožnici dolžan izdati zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo v 1. točki opredeljeni nepremičnini vknjižila njena lastninska pravica do 1/6 (2. točka izreka sodbe). Tožencu je naložilo, da je dolžan iz naslova skupnega premoženja plačati tožnici 35.959,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (4. točka izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške.

2. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka proti delu, s katerim ni uspela.

3. Tožnica se je pritožila zaradi zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu sodbo spremeni tako, da ji prizna še zneske iz naslova polovice kupnine za stanovanje v K in nepremičnino v V., in da posledično odloči o pravdnih stroških, glede na uspeh pravde. V zvezi z nepremičnino parc. št. 35/5, vpisano v vl. št. 456 k.o. V, oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi ji od prejete kupnine zanjo pripadalo le 10.432,82 EUR. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tožencu verjelo, da je iz kupnine za, po prenehanju zakonske zveze prodano nepremičnino, plačal hipoteko. Iz kupoprodajne pogodbe, z dne 27.9.2004, ki jo je predložila, je razvidno, da je toženec prejel celotno kupnino v višini 25.500.000,00 SIT (ne 23.000.000,00 SIT oziroma 95.977,29 EUR), kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, hipoteka pa je bila v celoti plačana že 1.3.2004, to je pol leta pred prodajo nepremičnine, iz drugega denarja in ne iz kupnine. Soglaša, da ji pripada polovični delež na kupnini, vendar od celotne vtoževane kupnine 25.500.000,00 SIT, torej 12.750.000,00 SIT oziroma 53.204,80 EUR. Opozarja, da toženec ni izpodbijal višine terjatve iz naslova kupnine za nepremičnino v V. in tudi ni uveljavljal zmanjšanja njenega zahtevka zaradi kakršnegakoli plačila hipoteke ali drugih stroškov. Nepopolno je ugotovilo dejansko stanje tudi v zvezi s stanovanjem v K na G ulici. Oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je verjelo izpovedbi toženca in priči R. A in opozarja, da je priča drugače izpovedovala, kot je toženec trdil v trditveni podlagi. Ob dejstvu, ki ga je izpovedal toženec sam, da je posojal denar in ga obračal za obresti, je malo verjetno, da bi tej priči odpustil obresti. Dejstvo je, da je toženec za nakup navedene nepremičnine porabil skupni denar obeh strank, od prodaje stanovanja pa ni dobila ničesar. Upravičeno zato zahteva polovico plačane kupnine v višini 16.691,70 EUR, kar ji sodišče prve stopnje ni priznalo. Izraža nestrinjanje s stroškovno odločitvijo, saj ni podlage za zaključek, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške.

4. Toženec se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena ZPP (Ur. list RS, št. 73/07; UPB3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izraža nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je življenjska in ekonomska skupnost trajala do oktobra 2003. Očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe priče K.K, katere izpoved v nadaljevanju povzema. Priča je bila predlagana v dokaz trditev, da ni živel s tožnico in je k njej prihajal le, ko je bil njun otrok bolan. Potrdila je, da je z njim živela v skupnem gospodinjstvu, prispeval pa je tudi položnice. Natančno je tudi opisala, kje in kako sta živela. Če bi sodišče upoštevalo izpoved te priče, bi prav gotovo moralo, glede trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank, priti do popolnoma drugačnega zaključka. Sodišče niti ne pove, zakaj pri svoji obrazložitvi izpovedbe te priče ne upošteva, zakaj jo v popolnosti izključi. Izraža nestrinjanje, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in da mu ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih. Poudarja, da je vse nepremičnine, več stanovanj, več stanovanjskih hiš kupil in prodal in s posojanjem denarja tudi pridobil terjatve, ki jih je zavaroval s hipoteko. Tožnica s svojim dohodkom tega nikakor ne bi mogla. V zvezi s priznanjem solastninske pravice na nepremičnini T vztraja, da ni dejanski lastnik do 1/3 in se sklicuje na priče, ki so potrdile, da jim je prodal posamezne dele nepremičnin (stanovanja). Nepravilno je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, saj sodba šteje, da gre za originarno pridobitev lastninske pravice in zato zemljiškoknjižno dovolilo ni potrebno. Ugovarja pravilnosti postavljenega zahtevka, saj tožeča stranka ugotovitvenega zahtevka ni postavila in v izreku sodbe ni ugotovljeno, da so bili denar pridobljen s prodajo nepremičnine vl. št. 456 k.o. V, terjatve zavarovane s hipoteko in plačane najemnine, skupno premoženje. Niso jasni zaključki sodbe, da je iz naslova skupnega premoženja, dolžan plačati v izreku razsojen znesek. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi. Graja stroškovno odločitev. Poudarja, da je temeljno merilo, kdo nosi stroške postopka, kriterij uspeha v pravdi. Tožeča stranka je uspela le delno. Navaja, da je v tožbi označila vrednost spornega predmeta na 190.022,917 EUR. S spremembo tožbe z dne 3.3.2009 pa je znižala tožbeni zahtevek in terjala le še 105.767,57 EUR. Glede na delni umik tožbenega zahtevka bi moralo sodišče oceniti, v zvezi s katerim delom so do delnega umika nastali stroški in jih obračunati po vrednosti spornega predmeta v tej fazi postopka.

5. Stranki druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnica s tožbenimi zahtevki, ki jim je sodišče prve stopnje sledilo, zahteva plačilo denarnih zneskov, glede nepremičnine vl. št. 358 k.o. T pa priznanje 1/6 solastninskega deleža, s čimer uveljavlja že delitev skupnega premoženja. Toženec upravičeno opozarja na pravilnost postavljenega zahtevka, ker tožnica ni zahtevala, da se ugotovi, da nepremičnina, kupnine od prodanih nepremičnin oziroma skupne terjatve predstavljajo skupno premoženje, temveč zahteva že plačilo. V pravdi se presoja le obseg in delež zakoncev na skupnem premoženju, premoženje pa se razdeli v nepravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja (128. člen do 130. člen Zakona o nepravdnem postopku; 60. člen ZZZDR). Delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku je možna, če obstajajo posebne okoliščine, česar pa sodišče prve stopnje ne ugotavlja (primerjaj J. Hudej in I. Ščernjavič, Pravnik, št. 1-2/2011).

8. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze je po 2. odst. 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list RS, št. 69/904; UPB-1; s spremembami; ZZZDR) skupno premoženje. Formalni obstoj zakonske zveze ne zadošča, temveč morata zakonca delati in pridobivati premoženje v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti. Za ugotovitev, katero premoženje, ki sta ga zakonca pridobila v času sicer formalno obstoječe zakonske zveze, je skupno premoženje, je torej odločilna okoliščina dejanskega trajanja ekonomske in življenjske skupnosti.

9. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo 14.8.1997 in se razvezali 26.4.2004, da pa je do prenehanja življenjske in ekonomske skupnosti prišlo oktobra 2003, ko se je tožnica odselila. Ni sledilo toženčevi trditvi, pri kateri vztraja v pritožbi, da je ekonomska skupnost prenehala že bistveno prej (po navedbah v odgovoru na tožbo naj bi trajala le dve leti, po pritožbenih trditvah pa le osem mesecev), zaradi njegovega razmerja z drugo žensko. Dokazna ocena sodišča prve stopnje (4. stran obrazložitve), ki je kot trenutek prenehanja ekonomske skupnosti štelo tožničino izselitev, temelji (očitno) le na izpovedbi tožnice in priče H.Š (brat tožnice). Verjame tožnici, da je v času življenja pri toženčevih starših prala in likala za toženca in otroka in z njegovo mamo tudi izmenično kuhala, kasneje, ko sta bila na svojem, do odselitve, pa je tožencu kuhala in prala. Sledilo je tudi pričanju tožničinega brata, ki je ocenil, da je bil zakon pravdnih strank videti v redu, in povedal, da je bil toženec praviloma ob obiskih doma in da ni bil seznanjen s tem, da bi toženec imel drugo žensko. Sodišče prve stopnje je še poudarilo, da sta pravdni stranki, dokler njun otrok v letu 2003 ni šel v vrtec, otroka izmenično varovala.

10. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je tožničino izpovedbo štelo za prepričljivejšo od toženčeve, ki je povedal, da je kmalu po poroki s tožnico pričel živeti z drugo žensko (pričo K. K.), s katero ima tudi otroka. Sprva je še prihajal domov k ženi (ko sta živela pri njegovih starših), kasneje pa vedno redkeje, saj je ves čas preživljal z drugo žensko. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le „da je toženec očitno živel dvojno življenje“, pri čemer ni pojasnilo, ali in kako je to upoštevalo pri ugotavljanju trajanja življenjske in ekonomske skupnosti. Izpovedbe priče K. K., na katero se pritožnik v pritožbi sklicuje, ni upoštevalo in tudi ni navedlo razlogov, zakaj ne. Kot pravilno navaja pritožnik, je priča, ki jo je predlagal v dokaz svojih trditev glede trajanja ekonomske skupnosti s tožnico, potrdila, da je živela z njim od leta 1999 v življenjski in ekonomski skupnosti, pri čemer sta se večkrat selila v stanovanja, ki jih je najemal toženec. Vprašljivo je zato stališče sodišča prve stopnje, da je ekonomska skupnost med pravdnima strankama prenehala šele s tožničino izselitvijo. Zgolj dejstvo, tudi, če drži, da sta pravdni stranki izmenično varovali otroka do vstopa v vrtec v letu 2003 (sodišče meseca ne navede), ne zadošča za ugotovitev obstoja ekonomske skupnosti. Glede na izpovedbo obeh strank, da sta najprej skupaj živela s tožničninimi starši, potem pa sta se odselila na svoje, manjkajo v sodbi ugotovitve o tem, kako sta si partnerja (zlasti po odselitvi na svoje) uredila gospodinjstvo, kako sta krila gospodinjske stroške in druge življenjske stroške, kot tudi, ali sta živela skupaj in če ne, zakaj. Gre za odločilna dejstva, ki onemogočajo preizkus pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede (dejanskega) prenehanja ekonomske skupnosti.

11. Podana je uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodološkega napotka 8. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Izpovedba priče KK, glede katere sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča, se namreč nanaša na odločilno dejstvo (toženec je zaslišanje priče predlagal v dokaz trditvi o dejanskem trajanju življenjske in ekonomske skupnosti) in bi, kot trdi toženec, njeno upoštevanje lahko privedlo do drugačnega zaključka. Zaradi odsotnosti v točki 10. obrazloženih dejstev, sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

12. Ker je sporno dejansko trajanje življenjske in ekonomske skupnosti, ni mogoče odločiti o pravilnosti ocene, da so nepremičnina oziroma terjatve in kupnine za prodano skupno premoženje, skupno premoženje, kot trdi pritožnica. Tudi utemeljenost zahtevka za plačilo polovice najemnine je odvisna od vprašanja, ali je nepremičnina vl. št. 358 k.o. T (pridobljena leta 2001), za katero je toženec prejemal najemnino, skupno premoženje ali ne.

13. Po 1. odst. 59. člena ZZZDR velja domneva enakih deležev zakoncev na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka in da tožencu ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih, čemur toženec v pritožbi nasprotuje. Sodišče sicer ugotavlja, da sta skupaj skrbela za gospodinjstvo in prispevala vsak po svojih močeh, pri čemer pa ni mogoče ugotoviti, na kakšni podlagi temelji zaključek sodišča prve stopnje. Pomembna okoliščina, ki vpliva na oceno deleža, je tudi dohodek zakoncev, glede katerega je toženec trdil, da je bil višji. Sodišče prve stopnje v sodbi nima ugotovitev glede višine dohodkov pravdnih strank v obdobju od sklenitve zakonske zveze do prenehanja ekonomske skupnosti, ugotavlja le, „da sta oba imela plačo“.Glede na izpovedbo tožnice (narok 12.11.2008), da se je prvič zaposlila v letu 2000, pa je taka ugotovitev očitno tudi protispisna. Pravilnosti ocene deležev pravdnih strank na skupnem premoženju ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nepremičnina vpisana v vl. št. 358 k.o. T, pri kateri je toženec vpisan kot solastnik do 1/3, skupno premoženje, na katerem je tožničin delež (po zakonski domnevi) ena polovica. Ugodilo je tožbenemu zahtevku tožnice, da ji pripada na tej nepremičnini solastninska pravica do 1/6 in tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo ta lastninska pravica vknjižila. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s sodiščem prve stopnje, da glede na to, da je toženec še vedno vpisan v zemljiški knjigi kot solastnik do 1/3, toženec s trditvijo, da ni več dejanski lastnik, ne more uspeti. Ker je sporno dejansko trajanje življenjske in ekonomske skupnosti je vprašljivo, če predmetna nepremičnina spada v skupno premoženje. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu, moralo odločitev razveljaviti. Materialnopravno zmotno pa je, kot upravičeno trdi toženec, ugodilo zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Skupno premoženje se pridobi po samem zakonu, izvirno, zato za tak zahtevek ni zakonske podlage (vpis v zemljiško knjigo se opravi na podlagi pravnomočne sodbe o obstoju skupne lastnine). V tem delu (2. točka izreka sodbe) je zato pritožbi toženca ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izplačilo 6.259,39 EUR (prej 1.500.000,00 SIT), kar predstavlja polovico kupnine za prodan osebni avtomobil BMW 323, za katerega je tožnica trdila, da je njuno skupno premoženje. Tožnica v tem delu odločitve, ki je sicer materialnopravno pravilna, ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v tem delu (4. točka izreka sodbe glede zneska 6.259,39 EUR) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih glede na njeno naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče sâmo, na podlagi pooblastila 1. odst. 354. člena ZPP, so narekovale razveljavitev odločitve, razen v delih, v katerih je pritožbeno sodišče sodbo delno spremenilo in delno potrdilo. Na pritožbene trditve o tem, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu skupnega premoženja oziroma zaradi njegove prodaje uveljavljanega denarnega zahtevka, pritožbeno sodišče zato ne bo odgovarjalo in jih bo moralo kritično presoditi sodišče prve stopnje ob ponovnem sojenju. Pritožbeno sodišče le pripominja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj ocenjuje, da so bile nepremičnine oziroma terjatve pridobljene z delom v zakonski zvezi (2. odstavek 51. člena ZZZDR). Sodišče prve stopnje očitno šteje (7. stran obrazložitve), da je bilo premoženje pridobljeno z denarjem „pridobljenim v obliki obresti od posojenega denarja“, pri čemer pa strankama ne verjame, da sta imela pred sklenitvijo zakonske zveze prihranke. Nima ugotovitev o višini plač pravdnih strank, še manj o tem, kako je toženec lahko dajal tako visoka posojila (6.000.000,00 takratnih SIT R.V; 2.000.000,00 takratnih SIT R.A; 20.8.2003 posojilo 40.000,00 EUR …).

17. Tožba, s katero tožeča stranka zahteva priznanje solastnine na skupnem premoženju in izplačilo denarja (skupne terjatve, kupnine), je nesklepčna, saj tožeča stranka ne navaja, da obstajajo posebne okoliščine, ki opravičujejo, da se delitev opravi že v pravdi. Pred ponovnim obravnavanjem zadeve, bo moralo sodišče prve stopnje v skladu s 3. odst. 318. člena ZPP, pozvati tožečo stranko na odpravo nesklepčnosti in, odvisno od ravnanja tožeče stranke, postopek nadaljevati. Če bo tožeča stranka tožbo ustrezno popravila, bo moralo sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločati, odpraviti ugotovljene bistvene kršitve, razčistiti vsa odločilna dejstva v nakazani smeri in pri obrazložitvi sodbe upoštevati metodološki napotek 8. člena ZPP.

18. V izogib morebitnim nepravilnostim ob ponovnem odločanju, pritožbeno sodišče v zvezi z nepremičnino vl. št. 456 k.o. V (tožnica uveljavlja polovico kupnine za to nepremičnino, ker je bila prodana po razvezi zakonske zveze) pripominja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ocenilo vseh dokazov. Tožeča stranka upravičeno opozarja na kupoprodajno pogodbo z dne 27.9.2004, ki jo je predložila in iz katere je razvidno, da je bila kupnina za to nepremičnino 25.500.000,00 SIT in ne 23.000.000,00 SIT oziroma 95.977,29 EUR, kot to navaja sodišče prve stopnje. Iz omenjenega dokaza je tudi razvidno, da je bila hipoteka poplačana že 1.3.2004, to je pol leta pred prodajo navedene nepremičnine, torej ne iz kupnine za prodano nepremičnino, kot ugotavlja sodišče prve stopnje (6. stran obrazložitve sodbe). Tudi glede nepremičnine, stanovanja v K na G ulici, tožnica upravičeno opozarja na neskladje med navedbami v odgovoru na tožbo in izpovedbo toženca ter priče RA.

19. Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, o katerih bo moralo odločati sodišče prve stopnje s končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP). Pri ponovni presoji stroškov pa naj sodišče kritično upošteva pritožbene trditve in stroškovno odločitev tudi obrazloži.