Jedro

Določba 2. odstavka 2. člena ZZVN, v zvezi z osebo, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo, ne določa, da bi morala taka oseba pobegniti na drugo okupacijsko območje, niti ne predpisuje, da bi osebi po pobegu morali groziti drugi, nadaljnji ukrepi okupatorja, kot pravno pomembnih, pa tudi ne določa življenjskih razmer te osebe v času po pobegu. Relevantna je le okoliščina, da je oseba pobegnila pred prisilno izselitvijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1912/98-6 z dne 22.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 50/97 in 65/97, nadalje ZUS) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.10.1998 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je z odločbo, izdano v revizijskem postopku, odpravila odločbo Upravne enote B. z dne 5.6.1998 in odločila, da se tožnici ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedla, da je prvostopni upravni organ v odločbi zmotno ocenil dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja. Tožena stranka je namreč, na podlagi dokazov, izvedenih pred prvostopnim upravnim organom, ugotovila, da tožnici ni mogoče priznati statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunke, saj je ves čas vojne živela na nemškem okupacijskem območju, s katerega naj bi oktobra 1941 zbežala pred prisilno izselitvijo. Po mnenju tožene stranke iz dokazne dokumentacije tudi ni mogoče sklepati, da se je pred okupatorjem skrivala oziroma živela v ilegali.

V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje se to sodišče sklicuje na določbe 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, v nadaljevanju ZZVN). Po mnenju sodišča prve stopnje je iz upravnih spisov v tej zadevi razvidno, da je v postopku, kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica v času pred pobegom živela na območju izselitvenega pasu (S.v. pri K.) ter da se je 24.10.1941, skupaj z drugimi družinskimi člani, umaknila v B., to je na območje istega (nemškega) okupatorja, vendar izven izselitvenega pasu. Iz tega bi, po mnenju sodišča prve stopnje, sledilo, da je tožnica pobegnila pred prisilno izselitvijo in ji status in iz tega izhajajoče pravice žrtve vojnega nasilja - begunke gredo. Po mnenju sodišča prve stopnje namreč 2. odstavek 2. člena ZZVN (gre za osebo, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo) za pridobitev statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca ne določa, da bi morala oseba pred prisilno izselitvijo pobegniti na drugo okupacijsko območje, niti ne predpisuje, da bi osebi po pobegu morali groziti drugi, nadaljnji ukrepi okupatorja, kot pravno pomembnih pa tudi ne določa življenjskih razmer stranke v času po pobegu, pač pa je relevantna le okoliščina, da je oseba pobegnila pred prisilno izselitvijo. Sodišče prve stopnje tako ugotavlja, da tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava svojo odločitev utemeljuje tudi z dejstvi (da je tožnica ves čas vojne živela na nemškem okupacijskem območju ter da iz predložene dokumentacije ni mogoče sklepati, da bi ji neposredno grozilo vojno nasilje in da je pred takšnim nasiljem zbežala in živela nato v begunstvu v okoliščinah in razmerah, ki so bile hujše od razmer, v katerih so v vojnem času živeli drugi prebivalci, denimo v ilegali), ki po ZZVN ne pomenijo dejanske podlage za odločanje o pravici stranke, torej, glede na določbe materialnega predpisa, s pravno nerelevantnimi dejstvi.

Tožena stranka v pritožbi proti izpodbijani sodbi ponavlja svoje navedbe iz izpodbijane odločbe z dne 28.10.1998 in še dodaja, da samo dejstvo, da je nekdo bival v izselitvenem pasu, pa je potem odšel na drugo območje, kjer izselitev prebivalstva ni bila v naprej določena, po njenem mnenju, še ni dovolj, da bi bilo mogoče nekomu priznati status po ZZVN in pravice, ki iz tega izhajajo. Meni tudi, da morajo stranke za priznanje statusa in pravic po ZZVN izpolnjevati tudi druge splošne določbe zakona in konkretno, za vsak primer posebej, dokazati neposredno grožnjo za izselitev. Zato zanje ni mogoče ugotoviti, da je edini pogoj, da so pobegnile pred prisilno izselitvijo oziroma že to, da so živele v izselitvenem pasu, pa so iz njega odšle. Pri tem se tožena stranka sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, št. U 1838/98-6 z dne 4.11.1999, da je za priznanje statusa begunca po 2. členu ZZVN pravno relevantna okoliščina, ali je prosilcu za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja - begunca tudi v času po pobegu grozil ukrep oziroma nasilje okupatorja, pred katerim je pobegnil. Tožena stranka se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je breme dokazovanja obstoja določenih dejstev, pomembnih za odločitev, na njeni strani, saj to breme v upravnem postopku praviloma nosi tisti, ki zatrjuje obstoj nekega dejstva, ne pa tisti, ki zatrjuje neobstoj tega dejstva. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči oziroma podrejeno vrne zadevo v ponovno presojo sodišču prve stopnje.

Tožnica se v odgovoru na pritožbo sklicuje na razloge svoje tožbe. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in pravilno oprlo svojo odločitev na 4. točko 1. odstavka 60. člena ZUS, kot tudi, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo in da je bilo dejansko stanje v zadevi popolno in pravilno ugotovljeno ter dokazano.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka, zaradi napačne uporabe materialnega prava (ZZVN) svojo odločitev utemeljila z nerelevantnimi dejstvi, ki po ZZVN ne pomenijo dejanske podlage za odločanje o pravici stranke. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, naj o zadevi ponovno odloča v ponovnem postopku revizije in tako ugodilo tožbi. Meni, da se navedbe tožene stranke, da je splošno znano, da okupator tudi iz izselitvenega območja ni izselil vseh prebivalcev ter je celo nekaterim dovolil, da so se vrnili na svoje domove, ne nanaša neposredno nanjo, saj ne more tožena stranka dokazati, da bi takšna izjema veljala zanjo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo pravilno obrazložilo, v zvezi z uporabo materialnega predpisa 2. odstavka 2. člena ZZVN (ko gre za osebo, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo), s čemer se pritožbeno sodišče strinja.

To pomeni, da ta določba ne določa, da bi morala oseba pred prisilno izselitvijo pobegniti na drugo okupacijsko območje, niti ne predpisuje, da bi osebi po pobegu morali groziti drugi, nadaljnji ukrepi okupatorja, kot pravno pomembnih pa tudi ne določa življenjskih razmer stranke v času po pobegu, pač pa je relevantna le okoliščina, da je oseba pobegnila pred prisilno izselitvijo. V zvezi s tako razlago je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica pobegnila pred prisilno izselitvijo in ji status in iz tega izhajajoče pravice žrtve vojnega nasilja - begunke gredo. Zato je tudi v zvezi s tem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj svojo odločitev utemeljuje tudi z dejstvi, ki po ZZVN ne pomenijo dejanske podlage za odločanje o pravici stranke, torej, glede na določbe materialnega predpisa, s pravno nerelevantinimi dejstvi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu s 73. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.