Jedro

Tožeča stranka pravilno uveljavlja, da bi ji tožena stranka morala obračunati oziroma pomnožiti 250 točk z vrednostjo 0,60 EUR, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe in je podlaga za plačilo storitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 0613-36/2020-10 z dne 18. 11. 2020 se spremeni v 2. točki izreka, tako da glasi: „Zahtevi družbe A., d. o. o., za povrnitev stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep Inšpektorata za okolje in prostor, območna enota Maribor, št. 06182-1650/2020-15 z dne 8. 9. 2020 se delno ugodi in se družbi A., d. o. o. delno priznajo stroški pravnega zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06182-1650/2020-15 z dne 8. 9. 2020 v znesku 93,33 EUR, ki ga je dolžan plačati Inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Maribor, v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje“.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 149,32 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju ministrstvo) pritožbi tožeče stranke zoper sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06182-1650/2020-15 z dne 8. 9. 2020, delno ugodilo (1. točka izreka). Zahtevi tožeče stranke, ki jo zastopa odvetniška pisarna B., d. o. o., za povrnitev stroškov za sestavo pritožbe zoper sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06182-1650/2020-15 z dne 8. 9. 2020, je ministrstvo delno ugodilo in priznalo stroške pravnega zastopanja v znesku 71,40 EUR, ki jih je dolžan plačati Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je v konkretnem primeru na podlagi določbe drugega odstavka 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožnici treba priznati stroške za pritožbo vloženo zoper sklep o dovolitvi izvršbe in sicer, ker je pritožnica s pritožbo delno uspela, ½ zahtevanih pritožbenih stroškov. Ministrstvo nadalje navaja, da je glede na določbe drugega odstavka 12. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. V skladu s prvim odstavkom 13. člena OT je vrednost točke v času odmere 0,459 EUR. Pritožnici pripada plačilo stroškov po 5. točki tar. št. 28 v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 28 OT. Navedeno pomeni, da pritožnici iz naslova nagrade za zastopanje v pritožbenem postopku pripada 139,995 EUR (250 točk x 0,459 EUR + 22 % DDV). Iz naslova administrativnih stroškov pa pritožnici pripada po tretjem odstavku 11. člena OT 2,7999 EUR (139,995 EUR x 2 %). Skupaj tako pritožnici, ker je delno uspela s pritožbo, pripada 71,40 EUR pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka se z odločitvijo ne strinja, zato pred upravnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno, saj bi ji moralo ministrstvo priznati vrednost točke v višini 0,60 EUR in ne 0,459 EUR. Na dan odločanja o stroških je namreč veljala vrednost točke določena s Sklepom o spremembi vrednosti točke št. 2807/2015 v višini 0,60 EUR. Glede na navedeno nasprotuje 2. točki izreka izpodbijane odločbe, saj meni, da izračun stroškov ni pravilen. Poudarja, da je skladno z 12. členom OT stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. V konkretnem primeru se torej stroški obračunajo glede na veljavno tarifo v času odločanja organa, to je v času izdaje izpodbijane odločbe dne 18. 11. 2020, ko je vrednost točke znašala 0,60 EUR in ne 0,459 EUR.

4. Glede na navedeno tožeči stranki pripada plačilo stroškov po 5. točki tar. št. 28 v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 28 OT. Za zastopanje tožeči stranki tako pripada 250 točk, pomnoženo z vrednostjo točke 0,60 EUR, povečano za 22 % DDV in za 2 % za materialne stroške, kar skupno znaša 186,66 EUR. Glede na 113. člen ZUP tožeči stranki zaradi delnega uspeha pripada polovica zahtevanih pritožbenih stroškov, natančneje 93,33 EUR. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v tem delu (v 2. točki izreka) odpravi in samo odloči o stroških pritožbenega postopka, tako, da tožeči stranki prizna stroške zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06182-1650/2020-15 z dne 8. 9. 2020 v znesku 93,33 EUR. Priglaša tudi stroške postopka.

5. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis, odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. Med strankama je sporna uporaba materialnega prava oziroma vrednosti točke za opravljeno storitev v pritožbenem postopku. Ni pa sporno, da se tožeči stranki iz naslova nagrade za zastopanje v pritožbenem postopku prizna 250 točk. 8. OT1 sprejeta na podlagi 19. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) in 10. člena Statuta odvetniške zbornice2 v prvem odstavku 12. člena določa ceno storitve z vsoto točk za vsako posamezno storitev, pomnoženo z vrednostjo točke. Stranka je dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji (drugi odstavek 12. člena OT).

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da pritožnici pripada plačilo stroškov po 5. točki tar. št. 28 v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 28 OT, kar pomeni 250 točk pomnoženih z vrednostjo točke 0,459 EUR ter k temu znesku prištet 22 % DDV ter 2 % iz naslova administrativnih stroškov (114,75 EUR + 25,245 EUR + 2,7999 EUR). Ker je pritožnica s pritožbo delno uspela, ji je pritožbeni organ priznal ½ pritožbenih stroškov v višini 71,40 EUR.

10. V obravnavanem primeru je odvetnik tožeče stranke dne 21. 9. 2020 vložil pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06182-1650/2020-15 z dne 8. 9. 2020. O stroških zastopanja v zvezi s pritožbo zoper naveden sklep je bilo odločeno z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0613-36/2020-10 z dne 18. 11. 2020. Nova, višja vrednost odvetniške točke (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) je začela veljati 6. 4. 2019, torej pred izdajo izpodbijane odločbe. Zato tožeča stranka pravilno uveljavlja, da bi ji tožena stranka morala obračunati oziroma pomnožiti 250 točk z vrednostjo 0,60 EUR, ki je veljala v času izdaje izpodbijane odločbe in je podlaga za plačilo storitve.3 Tožeči stranki tako pripada nagrada 250 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 150,00 EUR, povečano za 22 % DDV (33,00 EUR) ter za 2% iz naslova materialnih stroškov (3,66 EUR), kar skupaj znaša 186,66 EUR. Zaradi delnega uspeha s pritožbo, pripada tožeči stranki polovica zahtevanih pritožbenih stroškov, torej 93,33 EUR. Ker je tožena stranka tožeči stranki že priznala 71,40 EUR pritožbenih stroškov, plačilo katerih je izvedel Inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Maribor, dne 1. 12. 2020, pomeni, da je Inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Maribor, tožeči stranki dolžan povrniti še razliko v znesku 21,93 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi v roku 15 dni od vročitve drugostopenjske odločbe.

11. Na podlagi navedenega je sodišče skladno s prvim odstavkom 7. člena4 Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v povezavi s prvim odstavkom 65. člena5 ZUS-1 s sodbo odločilo o pravici tožeče stranke do povrnitve stroškov, ki je bila zajeta v tožbenem zahtevku na odpravo izpodbijane odločbe, ker je takšna odločitev potrebna zaradi narave same pravice, in ker dajejo podatki iz upravnega spisa zanesljivo podlago za odločitev. Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1.6

12. Tožeča stranka je sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo odpravi v 2. točki izreka in samo odloči o stroških pritožbenega postopka, tako, da tožeči stranki prizna stroške zastopanja v zvezi s pritožbo zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06182-1650/2020-15 z dne 8. 9. 2020 v znesku 93,33 EUR. Sodišče je zato izpodbijano odločbo presojalo le v izpodbijanem delu, v katerem je tako tožeča stranka uspela. Sodišče je v zadevi meritorno odločilo v sporu polne jurisdikcije, v skladu z načelom ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, po katerem si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški7. 13. Ker je sodišče v obravnavanem upravnem sporu odločilo v sporu polne jurisdikcije, odločitev o stroških tega upravnega spora temelji na prvem odstavku 25. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče je tožeči stranki, ki jo je zastopal odvetnik, priznalo stroške v skladu z OT. Potrebni stroški tožeče stranke obsegajo nagrado za tožbo (prva alineja 1. točke tar. št. 32 OT) v višini 200 točk, kar znaša 120,00 EUR, povečano za 22 % DDV (26,40 EUR) in za 2,92 EUR za materialne stroške (11. člen OT), kar skupaj znaša 149,32 EUR. Stroške je tožena stranka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

14. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožniku prisodilo od dneva zamude, toženka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

15. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah – ZST-1).

1 Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18, 22/19, 70/22. 2 Ur. l. RS, št. 15/19, 10/95, 55/96, 45/99 – odl. US, 4/00, 48/01 – odl. US, 13/02, 90/03, 131/04, 103/04, 103/11, 86/13, 41/14, 47/19, 58/21. 3 Tako tudi sodna praksa: II Cp 1345/2019 z dne 21. 8. 2019, II Cp 1793/2019 z dne 23. 12. 2019, II Cp 701/2021 z dne 10. 5. 2021, I Cp 339/2021 z dne 17. 3. 2021. 4 ZUS-1 v prvem odstavku 7. člena določa, da sodišče v upravnem sporu v mejah tožbenega zahtevka odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe, če zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno. 5 V skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1 sme sodišče o upravni zadevi samo odločiti, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. 6 Enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1784/2017-9 z dne 6. 2. 2018. 7 Enako tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1858/2015 z dne 16. 11. 2016 in v sodbi I U 1784/2017-9 z dne 6. 2. 2018.