Jedro

Kaj v naravi predstavljajo nepremičnine in kaj na njih stoji, so dejstva. Zaradi odsotnosti odgovora na tožbo se, izhajajoč iz afirmativne litiskontistacije, štejejo vsa v tožbi navedena dejstva za neprerekana s strani tožene stranke in zato nesporna .

Zamudna sodba se ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To je logično, saj se vzpostavlja absolutna domneva, da toženec priznava tožnikove tožbene trditve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da z nepremičnin parc. št. 1/9 in 1/16 k. o. X odstrani vse objekte in druge premičnine, razen stvari, ki so last tožeče stranke, še posebej pa avtobus, v katerem opravlja gostinsko dejavnost in leseno nadstrešnico, tlorisnih dim. cca. 3 x 15 m, višine cca 2,20 m do kapne lege, krito s skodlami, ki pokriva gostinski vrt na počivališču L. na severni strani avtoceste, in leseno nadstrešnico enakih dimenzij na južni strani avtoceste, kot tudi, da se je dolžna vzdržati vseh nadaljnih nedopustnih posegov v navedeni nepremičnini tožeče stranke. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 2.025,81 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s pripadki.

2. V laični pritožbi toženec predlaga razveljavitev in odpravo prvostopenjske sodbe. Navaja, da številnih stvari ni več tam, avtobus pa ni parkiran na počivališču. Parcel, na katere se nanaša sodba, ni. Zahtevek ni sklepčen. Sodišče bi lahko preverilo javne podatke. Tožeča stranka ni lastnik parcele, s katere se nalaga odstranitev avtobusa, saj tista parcela ni zemljišče, potrebno za opravljanje spremljajočih dejavnosti. Ni dokazano do kam seže avtocestno počivališče. D. si neutemeljeno lasti več, kot mu gre. Ne more biti po zakonu lastnik zemljišča, ki ni namenjeno ustavljanju, parkiranju ali počivanju udeležencev prometu. V tožbi ni navedeno in ni dokazano, da bi stvari, na katere se sodba nanaša, stale na površinah, ki so namenjene ustavljanju, parkiranju ali počivanju, saj so te površine le tiste, ki so asfaltirane in temu primerno urejene ter segajo do robnika. To bi moralo sodišče samo razbrati iz dokazov ter trditev. Če drugega ne, je potrebno v ponovnem postopku natančno preveriti do kod sega počivališče in posledično, kaj si lahko D. lasti. Preveriti je potrebno, kje se stvari nahajajo. Zahteva povrnitev poštnih stroškov, stroškov fotokopiranja in sodnih taks.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, da jo višje sodišče zavrže, ker ne vsebuje sestavin, ki jih mora obsegati. Če bo pritožbo vsebinsko obravnavalo, pa naj jo zavrne, ker je sodišče pravilno izdalo zamudno sodbo. Ponavlja navedbe iz tožbe.

4. Nujni sestavini pritožbe zoper sodbo sta navedba sodbe, zoper katero se vlaga pritožba in podpis pritožnika. Le če pritožba ne vsebuje teh dveh sestavin, jo sodišče skladno s 343. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrže kot nepopolno. Iz pritožbe jasno izhaja, zoper katero sodbo je vložena, saj je na pritožbi navedena opravilna številka zadeve in izrek sodbe. Pritožba je podpisana. Zato jo je pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče z zamudno sodbo ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka, kateri je bila tožba pravilno vročena v odgovor, nanjo v roku tridesetih dni ne odgovori, ter ob nadaljnjih pogojih: da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati; da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi; in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (318. člen ZPP).

7. Tožba je sklepčna. V njej so navedena vsa dejstva, ki utemeljujejo vtoževani tožbeni zahtevek po prvem odstavku 99. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da lahko lastnik oziroma domnevni lastnik v primeru, če kdo tretji protipravno vznemirja njegovo lastninsko pravico, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Za uspeh mora tožeča stranka dokazati, da je lastnik oziroma domnevni lastnik in protipravno vznemirjanje lastninske pravice.

8. Pravilen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka svoje lastništvo izkazala. V tožbi je pojasnila pravno in dejansko podlago za tako presojo. Trdi, da ima toženec stvari na parcelah 1/9 in 1/16 k. o. X, ki sta počivališči ob avtocesti. Materialnopravna podlaga za presojo lastništva na navedenih parcelah (po podatkih zemljiške knjige sta v lasti Republike Slovenije), je druga alineja 14. člena Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (ZDARS-1), ki izrecno določa, da ima tožeča stranka lastninsko pravico med drugim na počivališčih avtocest. 9. Ker ima tožeča stranka na podlagi zakona lastninsko pravico na predmetnih parcelah, je upravičena zahtevati odstranitev tujih stvari z njih in prepoved nadaljnjega vznemirjanja lastninske pravice. Kdo je lastnik predmetov, ki vznemirjajo lastninsko pravico tožeče stranke, za razsojo ni relevantno. Relevantno je, kdo lastnika vznemirja. Da je to tožena stranka, je tožeča stranka v tožbi navedla. Pojasnila je, da je toženec postavil na počivališči objekte za opravljanje gostinske dejavnosti na podlagi najemne pogodbe, vendar je najemno razmerje 31.12.2011 poteklo. Dokazovala je ta dejstva s predložitvijo Pogodbe o oddaji površine za postavitev začasnega objekta za opravljanje spremljajoče dejavnosti na počivališču L. - levo in desno ob avtocesti H. - V. ter aneksi k tej Pogodbi, pozivom na odstranitev predmetov zaradi poteka najemnega razmerja in fotografijami. Priloženi dokazi potrjujejo v tožbi navedena dejstva, ki tudi niso v nasprotju z dejstvi, ki so splošno znana.

10. Kaj v naravi predstavljajo nepremičnine in kaj na njih stoji, so dejstva. Zaradi odsotnosti odgovora na tožbo se, izhajajoč iz afirmativne litiskontistacije, štejejo vsa v tožbi navedena dejstva za neprerekana s strani tožene stranke in zato nesporna (214. člen ZPP). Pritožbene navedbe o tem, kje naj bi bil parkiran avtobus, da stvari niso na počivališču, kaj predstavljajo in kje so parcele v naravi, niso upoštevne. Zamuda sodba se namreč ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). To je logično, saj se vzpostavlja absolutna domneva, da toženec priznava tožnikove tožbene trditve.

11. Ker tožena stranka, kateri je bila tožba pravilno vročena s pozivom, naj nanjo odgovori v roku tridesetih dni, tega ni storila, je sodišče potem, ko je pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji iz 318. člena ZPP, izdalo zamudno sodbo. V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi odločitev prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih pravdni stranki vsaka svoje. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k rešitvi zadeve v pritožbenem postopku, saj je le kratko je ponovila že podane trditve, njene trditve v zvezi z zavrženjem pritožbe pa so protispisne. Tak odgovor na pritožbo glede na 155. člen ZPP ne upravičuje povrnitve pritožbenih stroškov.