Jedro

Podatek, kdaj je zasebni tožilec izvedel za kaznivo dejanje in storilca ni potreben za natančno določitev kaznivega dejanja, temveč gre za procesno predpostavko, ki jo bo sodišče razčistilo na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. dr. J.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zasebni tožilec U., OE Psihiatrična klinika L., zastopan po predstojniku doc. dr. S.Z., ki ga zastopa odvetnik D.P. iz L. je dne 9.11.1995 vložil zasebno tožbo pri Okrožnem sodišču v L. zoper obd. dr. J.R. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 1. in 2. odstavku 171. člena KZ. Obdolženčev zagovornik, odvetnik D.J. iz L., je vložil ugovor, ki pa ga je senat Okrožnega sodišča v L. z uvodoma navedenim sklepom zavrnil kot neutemeljenega.

Obdolženčev zagovornik je dne 15.2.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sklep. V njej je uveljavil kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena zakona o kazenskem postopku (ZKP) in sicer določbe 1. odstavka 52. člena, 269. člena in 2. odstavka 277. člena ZKP. Predlagal je, da vrhovno sodišče ugodi ugovoru obdolženca zoper zasebno tožbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev 1. odstavka 52. člena vidi obdolženčev zagovornik v tem, da naj bi zasebni tožilec vložil zasebno tožbo prepozno, ker da je zamudil zakonski rok treh mesecev. Sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je po podatkih v spisu zasebni tožilec zvedel za dejanje in storilca po 20. avgustu 1995, zato je zasebna tožba vložena pravočasno. Zasebno tožbo je namreč po 1. odstavku 52. člena ZKP potrebno vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Kolikor obdolženec meni, da je zasebni tožilec prej dobil revijo, v kateri je bil članek z inkriminirano vsebino, bi pač moral zato ponuditi ustrezne dokaze, saj zasebni tožilec pojasnjuje, da je revijo prejel po 20.8.1995. V postopku za varstvo zakonitosti pa se vrhovno sodišče sicer sploh ne more spuščati v razčiščevanje dejanskega stanja, saj ji to prepoveduje določba 2. odstavka 420. člena ZKP.

Ob tem obdolženčev zagovornik tudi uveljavlja, da sploh ne gre za "Revijo A.", ampak za revijo "B.". Iz spisu priložene fotokopije dela revije je razvidno da je na 471. strani nad naslovom članka dr. J.R. revija res označena kot "Revija A.", na naslednji 472. strani pa je nadnaslov "B.". Kljub temu, da je v tenorju zasebne tožbe naveden le prvi naslov, je revija dovolj natančno označena, da ni dvoma, za kateri inkriminirani članek gre.

Nadaljnja kršitev je po oceni obdolženčevega zagovornika podana z neupoštevanjem 1. odstavka 269. člena ZKP, ker naj bi zasebni tožilec moral v opis dejanja v zasebni tožbi navesti tudi, kdaj je zvedel za kaznivo dejanje in storilca, ker naj bi to sodilo pod opredelitev: "druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno določi". Takšno stališče obdolženčevega zagovornika ni sprejemljivo, saj je kaznivo dejanje tudi brez omenjene navedbe dovolj natančno določeno in se ugotovitev, kdaj je zasebni tožilec zvedel za omenjena dejstva, neposredno ne nanašajo na samo kaznivo dejanje. Začetek poteka roka za vložitev zasebne tožbe je procesna predpostavka, ki jo bo glede na ugovore obdolženca lahko razčistilo sodišče na glavni obravnavi.

Poleg tega obdolženčev zagovornik meni, da zasebni tožilec ni upravičeni tožilec (2. odstavek 277. člena ZKP), kar pa iz opisa kaznivega dejanja v zasebni tožbi ne izhaja. Opis dejanja je namreč takšen, da se nanaša na konkretni primer, s tem pa je povezana konkretna klinika, ki je zato upravičena do vložitve zasebne tožbe.

Prav tako ni možno pritrditi ugovorom obdolženčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi besedilo, ki je bilo že pred tem objavljeno v letu 1992 v knjigi "D.", obdolženca izključevalo kot možnega storilca kaznivega dejanja, če bi kasneje zopet objavil članke z enako vsebino. Vsak članek je namreč potrebno samostojno ocenjevati, ali vsebuje subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja. Prav to je dolžnost sodišča na glavni obravnavi, medtem ko se vrhovno sodišče, kot je že omenjeno, v to, kolikor gre za dejanska vprašanja, ne more spuščati.

Glede na ugotovitev, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v svoji zahtevi, je vrhovno sodišče zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.