Jedro

Ker popravilo tožnikovega vozila ni bilo smotrno, je tožnik upravičen do odškodnine le v višini škode, obračunane po sistemu ekonomske totalke. Potemtakem ni pomembno, kolikšne stroške je tožnik imel s popravilom vozila in kaj vse je na vozilu popravil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki, da mora tožniku plačati 5.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2007 do plačila in mu povrniti 2.726,21 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku (za 1.131,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Toženka se je pravočasno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Razlogi sodbe namreč nimajo opore v izvedenih dokazih. Če bi sodišče ocenilo vsak dokaz posebej in vse skupaj, bi moralo ugotoviti, da tožnikove trditve niso dokazane. Sodišče je verjelo tožnikovemu bratu, čeprav ima tudi on interes za izid pravde, pa je tega očitalo le priči K., ki je cenilec pri toženki. Poleg tega sta tožnik in njegov brat različno izpovedala, kdo je poklical traktorista, ki je povlekel vozilo iz vode, priča J. pa tega tudi ni znal pojasniti. Izpovedi prič o tem, kje je stalo tožnikovo vozilo na parkirišču, se ne skladajo. Sodišče tudi ni upoštevalo fotografije (B10), ki jo je predložila toženka. Na tej fotografiji je le eno vozilo, poplavljeno skoraj do višine stekla vrat. Niti tožnik niti njegov brat nista znala pojasniti, kje na tej fotografiji je tožnikovo vozilo, oziroma, zakaj ga tam ni. Sodišče je napačno sklepalo o tem, da je bilo vozilo poplavljeno. Priča K. po petnajstih dneh od poplave ni mogel zaznati posledic zamočitve, medtem ko naj bi priči C. in K., ki sta si vozilo ogledali precej pozneje, zaznali vonj po plesni. Nihče ni trdil, da je bil motor vozila pokvarjen. V zapisniku o ocenitvi škode je navedeno le, da motor ne deluje. Tožnik ni dokazal, da bi bilo vozilo poplavljeno do višine motorja. Izvedenec J. je ugotovil, da motor ni bil zalit. Če bi voda res segala preko kolen, bi bila tudi na sedežih in tožnikov brat v vozilo ne bi mogel sesti. Če pa je bilo vozilo poplavljeno petnajst centimetrov nad dnom, kot je izpovedal priča K., to ne sega do motorja niti do sedeža. Napačna je ugotovitev sodišča, da se škoda obračuna po sistemu totalne škode. Poškodba motorja ni bila nikdar ugotovljena, tožnik pa tudi ni predložil dokazov o popravilu. Odločitve o pravdnih stroških ni mogoče preveriti. Sodišče je očitno upoštevalo vse priglašene tožnikove stroške, čeprav bi jih moralo odmeriti skladno z vrednostjo spornega predmeta po delnem umiku tožbe in glede na uspeh v pravdi.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Oporeka toženkinim pritožbenim trditvam in pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji so bila pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina tožnikove terjatve. Tudi dokazna ocena, na kateri temelji izpodbijana sodba, je izčrpna, logična in prepričljiva, zato je pritožbene trditve ne morejo omajati. Izpoved toženkine priče S. K. je v dokaznem postopku ostala osamljena. Vsi drugi izvedeni dokazi namreč govorijo v prid tožniku. Med tožnikovo izpovedjo in izpovedjo tožnikovega brata, pričo M. J., ni bistvenih razlik. Sicer pa je priča M1. J., ki jima je prišel na pomoč s svojim traktorjem, povsem nedvoumno izpovedal, da sta ga poklicala oba, druga za drugim. Manjša razhajanja v izpovedih prič o tem, kje na parkirišču je stalo tožnikovo vozilo, ne morejo biti razlog za dvom o verodostojnosti njihovih izpovedi. Dejstvo, da tožnikovega vozila ni na fotografiji, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka, ni odločilno. Predvsem ni gotovo, v katerem časovnem trenutku je bila fotografija posneta, zato tudi ni uporabna kot nasproten dokaz, s katerim bi bilo mogoče ovreči preostale dokaze. Odveč je tudi pritožbeno opozorilo o sorodstveni povezanosti priče M. J. in tožnika. Bistvena je pač izpoved priče M1. J., ki je prišel s traktorjem po tožnikovo vozilo na poplavljeno parkirišče in ga je od tam tudi odpeljal. Sodišče prve stopnje je zato lahko povsem zanesljivo sklepalo, da je bilo tožnikovo vozilo v času škodnega dogodka na parkirišču, kjer je prišlo do poplave. Prav tako po presoji pritožbenega sodišča ni tehtnih razlogov za dvom o tem, da je bilo vozilo poplavljeno. Splošno je znano, da se izrazitejši vonj po plesni razvije šele sčasoma, zato ni nenavadno, da priča S. K., ki si je vozilo ogledal dva tedna po škodnem dogodku, tega vonja še ni zaznal, drugi dve priči, J. C. in V. K., ki sta si vozilo ogledali za njim, pa sta ga. Nesprejemljiv je tudi pritožbeni očitek, da priča S. K. ni zaznal posledic zamočitve v vozilu, ko pa je prav ta priča, ki je sicer cenilec pri toženki, tožniku dovolil, da vozilo očisti, preden si ga je priča ogledal. V nasprotju s pritožbeno trditvijo je sodišče prve stopnje pri svoji presoji upoštevalo tudi izvedensko mnenje izvedenca avtomobilske stroke T. J. Ta je sicer izključil možnost, da bi bil celotni pogonski motor potopljen v vodi, dopustil pa je možnost, da je bilo vozilo poplavljeno. Bistvena je ugotovitev izvedenca, da v takem primeru pride do obsežnih okvar na električnih delih in aparatih v vozilu in da njihovo popravilo ni ekonomsko upravičeno, sploh če gre sta starejše vozilo. Končno je sodišče prve stopnje o tem, da je bilo tožnikovo vozilo poplavljeno do višine motorja, lahko zanesljivo sklepalo tudi iz dejstva, da je sam toženkin cenilec v zapisniku o ocenitvi škode navedel, da motor ne deluje. Toženkini pomisleki v zvezi s tem dejstvom so torej odveč. Upoštevaje izvedensko mnenje pa je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da popravilo tožnikovega vozila ni bilo smotrno, zato je tožnik upravičen do odškodnine le v višini škode, obračunane po sistemu ekonomske totalke. Potemtakem ni pomembno, kolikšne stroške je tožnik imel s popravilom vozila in kaj vse je na vozilu popravil. 6. Po navedenem pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je ostal v pritožbi neobrazložen. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo sicer materialno pravo v postopku na prvi stopnji pravilno uporabljeno. Domnevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pritožba sicer niti opredeljeno ne uveljavlja, pa samo s pritožbenim nasprotovanjem dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče utemeljiti.

7. Končno je pravilna tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Ta je v izpodbijani sodbi dovolj izčrpno in razumljivo obrazložena, tako da jo je ob primerjavi s priglašenimi stroški vsekakor mogoče preizkusiti. Zmotno je pritožbeno sklepanje, da naj bi sodišče prve stopnje tožniku priznalo prav vse priglašene stroške. V resnici jih je odmerilo v skladu z odvetniško in taksno tarifo, tako da je pravilno upoštevalo vrednost spornega predmeta in uspeh strank v pravdi. V stroškovniku, ki ga je predložila tožnikova pooblaščenka, je pregledno označilo, katere stroške in v kakšni višini je tožniku priznalo. Podrobnejša obrazložitev ni potrebna, ker so pravdni stroški stranska terjatev, poleg tega pa je stroškovnik sestavni del spisa, ki si ga lahko toženka ogleda in odmero tudi sama preveri.

8. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala toženka, torej niso podani. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev. Sodišče druge stopnje je zato toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008) potrdilo izpodbijano sodbo.

9. Toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena, tožnik pa s svojim odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP in v zvezi s 155. členom istega zakona morata zato pravdni stranki svoje stroške pritožbenega postopka kriti sami.