Jedro

V ugotovljenih okoliščinah psa tožene stranke ni mogoče šteti za nevarno stvar v smislu 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravna podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti je v tem primeru pravilo par. 1320 ODZ, s čimer soglaša tudi tožeča stranka. Ugotovljeno pa je, da do škode ni prišlo zaradi zanemarjanja nadzora nad psom, ampak zato, ker je tožnik psa dražil. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik sam v celoti odgovoren za škodo, ki mu je nastala pri tem.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 26.400,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da trpita pravdni stranki vsaka svoje stroške. Ugotovilo je, da je tožnika ugriznil pes tožene stranke v levo dlan. Tožnik sam je sokriv, ker je psa dražil. Ker je pes nevarna stvar, odgovarjata toženca kot lastnika po 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Odgovornost je razmejilo tako, da je tožnikov delež 60 odstotkov, delež tožene stranke pa 40 odstotkov. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno, ugodilo pa je pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik psa prijel in ga drgnil po smrčku, da je pes zacvilil, se tožniku iztrgal in ga šele nato rahlo ugriznil v dlan, je štelo, da je tožnik sam zakrivil ugriz. Pes je sicer miren in prijazen. Za ugotavljanje odgovornosti tožene stranke ni podlaga 174.čl. zakona o obligacijskih razmerjih, temveč pravno pravilo par. 1320 ODZ.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo. Izpodbija dokazno oceno in se sklicuje na prvotno pričevanje B. C. ter zavrača stališče, da je šlo za krivo pričanje. Meni, da se odgovornost lastnika psa domneva. Tožena stranka je zanemarila nadzor nad psom. Ne bi ga smela imeti v gostinskem lokalu.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Če žival koga poškoduje, je lastnik odgovoren za škodo, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Sicer pa je za škodo odgovoren tisti, ki žival draži ali opusti nadzorstvo nad njo (pravno pravilo par. 1320 ODZ). V obravnavanem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi izvedenih dokazov, da se je pes tožene stranke prosto gibal v njenem gostinskem lokalu. Pes je bil sicer krotek in prijazen, navajen na ljudi in med gosti priljubljen. Pes je prišel k tožniku, ko ga je ta poklical, nakar ga je prijel in drgnil po smrčku. Tega se je pes rešil tako, da je zacvilil, se izmaknil in ugriznil tožnika v dlan. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik sam izpodbodel psa k temu, da ga je poškodoval. Zato je sam odgovoren za škodo, ki mu je nastala s tem.

Tožnik izpodbija ugotovitve o dejanskih okoliščinah, zlasti s tem, da se zavzema za drugačno oceno dokazov. V tem delu ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, ker revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Revizijsko sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Po teh ugotovitvah pa je tožnik sam poklical psa k sebi in nato ravnal z njim tako, da pes tega ni mogel mirno prenašati. Za tako ravnanje tožnik ni navedel nobenega pojasnila. Očitno je računal z dejstvom, da je pes krotek in miroljuben, ko mu je brez vsakega razumnega razloga z drgnjenjem smrčka prizadejal neprijetnost. V takih okoliščinah, ki jih je povzročil tožnik, je bila reakcija psa dejansko v skladu z njegovo krotko naravo. Tožnik kot razsodna oseba bi moral računati s hujšo reakcijo, saj žival na bolečino in utesnjenost reagira spontano in neodmerjeno. Zato bi bile lahko posledice za tožnika hujše, kot so bile. Bistveno za ugotovitev odgovornosti vsake od strank je, da pes ni ogrožal tožnika, da se mu je približal šele na njegovo vabljenje in da je nato tožnik ravnal tako, kot je bilo že navedeno. Torej ni pes ogrožal tožnika, pač pa ga je tožnik brez potrebe in brez razumnega razloga dražil in s tem povzročil reakcijo. Odgovornost za škodo je v celoti na njegovi strani. Toženi stranki v danih okoliščinah ni mogoče očitati, da je zanemarila varstvo ali nadzorstvo nad psom. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil pes prijazen in miroljuben, da ni bil nikomur nevaren, da se ga nihče ni bal in da je bil med gosti priljubljen, opustitev strožjega varstva ni bila vzrok za tožnikovo škodo. Če tožnik sam psa ne bi dražil, do ugriza in do poškodbe ne bi prišlo. Čeprav je sicer utemeljeno tožnikovo stališče, da pes iz higienskih razlogov ne sodi v gostinski lokal, pa to ni v pravno upoštevani vzročni zvezi s tožnikovo škodo.

Pravno pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da v ugotovljenih okoliščinah psa tožene stranke ni mogoče šteti za nevarno stvar v smislu 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravna podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti je v tem primeru pravilo par. 1320 ODZ, s čimer soglaša tudi tožeča stranka. Ugotovljeno pa je, da do škode ni prišlo zaradi zanemarjanja nadzora nad psom, ampak zato, ker je tožnik psa dražil. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik sam v celoti odgovoren za škodo, ki mu je nastala pri tem. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Tožeča stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V zvezi s tem navaja, da odločitev drugostopnega sodišča nasprotuje razlogom sodbe. Tega očitka ne konkretizira, zato njegove utemeljenosti ni mogoče preveriti. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, po uradni dolžnosti pazi samo na kršitev iz 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP (386. čl. ZPP). Te kršitve ni, kakšna druga kršitev pa ni obrazložena. Zato tudi ta revizijski razlog ni utemeljen.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393.čl. ZPP.