Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Na višino prejemkov prosilke ne more vplivati dejstvo, da tožničin sin živi pri njej, čeprav je po tožničini navedbi študent, saj je sin star več kot 26 let, tožnica pa ni postavila trditve, da se redno šola oziroma da ima podaljšano roditeljsko pravico.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.7.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa), pa je tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določbe 2. točke 2. odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 - UPB1) zavrnila kot neutemeljeno tožničino prošnjo za odobritev izjemne brezplačne pravne pomoči, ker je v postopku odločanja o odobritvi te pomoči ugotovila, da znaša mesečni dohodek prosilke 404.932,61 SIT, kar presega višino minimalne plače, določene s 6. členom Zakona o izvajanju dogovora o politiki plač v zasebnem sektorju v obdobju 2004-2005 (ZIDPPZS, Uradni list RS, št. 70/2004), ki znaša 117.500 SIT.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo tožničino finančno stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka in tudi dejstvo, da tožničina sinova ne sodita med vzdrževane člane. Zato po presoji sodišča prve stopnje ne obstajajo razlogi za odobritev brezplačne pravne pomoči. Zavrnilo pa je tudi tožbeni ugovor, da je bilo z odločbo tožene stranke poseženo v tožničine ustavne pravice iz 22., 23. in 50. člena Ustave RS, saj je po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje dohodkovnega pogoja za dodelitev redne oziroma izjemne brezplačne pravne pomoči, tožnica pa v postopku pred toženo stranko in sodiščem prve stopnje ni navedla dejstev in okoliščin, ki bi nasprotovale ugotovitvi tožene stranke o njenih dohodkih in socialnih pogojih.
Tožnica v pritožbi navaja, da se izpodbijana sodba sklicuje samo na njene dohodke, nič pa ne upošteva nujnih mesečnih izdatkov za njeno preživljanje in preživljanje njene družine. Po sprejeti sodni praksi je treba v takih sporih ocenjevati tudi nujno potrebne življenjske stroške, kar pomeni presojo o tem, kaj jim po vseh odbitkih ostane, česar naslovno sodišče ni storilo. Tudi do njenih tožbenih navedb se je sodišče prve stopnje opredelilo le delno. Navaja primer, v katerem je bila neki stranki odobrena brezplačna pravna pomoč, čeprav naj bi imela ta stranka dovolj denarja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in o stvari odloči tako, da ji bo zaprošena brezplačna pravna pomoč odobrena.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje in pred njim že tožene stranke, da tožničini izkazani dohodki presegajo z zakonom določeno mejo, pri kateri je možno odobriti brezplačno pravno pomoč. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se tožničina otroka ne moreta šteti kot vzdrževana družinska člana, saj se šolajoči otroci štejejo kot vzdrževani družinski člani le do dopolnjenega 26 leta starosti ob pogoju, da redno izpolnjujejo svoje študijske obveznosti. Te ugotovitve so skladne s podatki upravnih spisov, ki tudi po stališču pritožbenega sodišča izkazujejo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, pri svojem odločanju pa tudi ni storilo očitanih kršitev postopka v upravnem sporu. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ne izpolnjuje pogojev za odobritev brezplačne pravne pomoči. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene ugovore. Ne drži ugovor, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vse tožbene navedbe. Sodišče je na podlagi pooblastila iz 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo razlogom tožene stranke, in to zapisalo tudi v svoji sodbi, s tem pa je odgovorilo tudi na ugovore, ki jih v izpodbijani sodbi ni posebej navajalo. Na odločitev pritožbenega sodišča pa ne morejo vplivati nedokumentirane pritožbene navedbe o odobritvi brezplačne pravne pomoči neki drugi stranki v nekem drugem primeru, saj zatrjevana odobrena brezplačna pravna pomoč ni predmet tega postopka.
Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.