Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožeča stranka s predloženimi listinami (izpis prometa po kartičnem računu in izpis iz uradne knjige) dokazala obstoj in višino vtoževane terjatve. Toženec ni podal nobenih ugovorov v smeri pomanjkljivosti in nedoslednosti teh listin, zgolj s pavšalnim zanikanjem svoje obveznosti pa njihove verodostojnosti ne more omajati. Dejstvo, da sta bili listini sestavljeni enostransko s strani tožeče stranke, samo po sebi tem listinam ne odreka dokazne vrednosti. Dokazi, na katere se sklicuje pritožba (t.i. slipi), pa bi bili potrebni šele v primeru, če bi toženec konkretizirano navedel, katerih obveznosti, razvidnih iz kartice prometa, ne priznava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 153204/2013 z dne 30. 9. 2013 v 1. in 3. točki izreka ter toženi stranki naložilo plačilo 136,00 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka ustrezno identificirala vtoževano terjatev. Tožeča stranka ni obrazložila, kako naj bi nastal domnevni dolg tožene stranke. Tožeča stranka bi morala pojasniti, kje naj bi tožena stranka kupovala, kdaj, kakšno blago in v kakšni višini. Tožena stranka je namreč prepričana, da višina vtoževane terjatve ne ustreza dejanskemu stanju, na kar je opozorila tekom postopka na prvi stopnji. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, katere nakupe naj bi tožena stranka opravila in kdaj je zapadla posamezna obveznost, višine vtoževane terjatve ni mogoče preizkusiti. Sodišče je o navedenih okoliščinah sklepalo zgolj iz dokaznega gradiva, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. S stališčem, da bi morala tožena stranka podati konkretne ugovore o tem, katerega blaga po vtoževanih računih ni naročila oziroma ni prejela, je sodišče na toženo stranko nepravilno prevalilo trditveno in dokazno breme. Sodišče je arbitrarno in pravno zmotno zavrnilo kot brezpredmetne navedbe tožene stranke, da sta predloženi listini enostransko sestavljeni listini tožeče stranke. Po naravi stvari je jasno, da tožeča stranka svoje terjatve ne more dokazovati z enostransko sestavljenimi listinami, ki ne dokazujejo dejansko opravljenih nakupov tožene stranke. To bi tožeča stranka lahko npr. dokazala s t. i. slipi, ki bi dokazovali vsak posamezni nakup. Izpodbijana odločitev predstavlja odmik od ustaljene sodne prakse.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z zbiranjem procesnega gradiva v pravdnem postopku velja razpravno načelo (7. člen ZPP). Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (7. in 212. člen ZPP). Tožnik nosi trditveno (in dokazno) breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice (konstitutivna dejstva), razen če je glede katerega od teh dejstev kot izjema predpisano obrnjeno dokazno breme(1).

6. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ni utemeljen. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navedla minimum tistih dejstev, ki postavljeni zahtevek utemeljujejo. Pojasnila je, da vtoževana terjatev v višini 2.154,24 EUR predstavlja zapadle in neporavnane obveznosti toženca iz naslova poslovanja z zlato kartico MasterCard (2.089,37 EUR) ter obračunane zakonske zamudne obresti (64,87 EUR). Tožeča stranka je torej pojasnila, kaj je podlaga in vsebina vtoževane terjatve. Natančna specifikacija posameznih postavk, ki utemeljujejo vtoževani znesek, pa je razvidna iz listinskega gradiva, ki ga je predložila tožeča stranka in se nanj v svojih vlogah izrecno sklicevala. V izpisu prometa po kartičnem računu so jasno razvidne vse transakcije, ki jih je toženec opravil v vtoževanem obdobju z uporabo zlate kartice MasterCard. Iz predložene listine jasno izhaja, kdaj so bile posamezne transakcije opravljene, pri katerih ponudnikih blaga oziroma storitev in v kakšni višini. Razviden je tudi obračun zamudnih obresti. Predložena listina je povsem jasna, tako da ni potreben noben dodaten komentar. Neracionalno in pretirano strogo bi bilo zato zahtevati od tožeče stranke, da v tožbi prepiše vse podatke iz listine, saj s tem ne bi nič bolj jasno in detajlno utemeljila višine vtoževane terjatve.

7. Tožeča stranka je torej podala trditve, ki pojasnjujejo tožbeni zahtevek in predložila dokaze, ki ga utemeljujejo. Toženec je imel vse možnosti, da bi konkretizirano navedel, katerih obveznosti ne priznava. Na njem je bilo breme, da poda konkretne navedbe, s katerimi bi izpodbijal izračun tožeče stranke. Trditve toženca, da je dolg do tožeče stranke v celoti oziroma delno poravnal, pa so bile povsem pavšalne, predlagal pa tudi ni nobenih dokazov.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je tožeča stranka s predloženimi listinami (izpis prometa po kartičnem računu in izpis iz uradne knjige) dokazala obstoj in višino vtoževane terjatve. Kot je pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe, toženec ni podal nobenih ugovorov v smeri pomanjkljivosti in nedoslednosti teh listin, zgolj s pavšalnim zanikanjem svoje obveznosti pa toženec njihove verodostojnosti ne more omajati. Dejstvo, da sta bili listini sestavljeni enostransko s strani tožeče stranke, samo po sebi tem listinam še ne odreka dokazne vrednosti, kot bi šlo sklepati iz pritožbenih navedb. Dokazi, na katere se sklicuje pritožba (t.i. slipi), pa bi bili potrebni šele v primeru, če bi toženec konkretizirano navedel, katerih obveznosti, razvidnih iz kartice prometa, ne priznava. Sodišče prve stopnje je torej na podlagi zbranega procesnega gradiva in ob pravilni uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu pravilno ugotovilo dejansko stanje, odločitev sodišča pa je tudi materialnopravno pravilna (Splošni pogoji poslovanja s plačilnimi karticami za fizične osebe; določbe 1052. do 1060. člena Zakona o obligacijskih razmerjih).

9. Tudi očitek pritožbe, da je sodba arbitrarna, ni utemeljen. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Sprejeta odločitev pa tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse82).

10. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 345. (2) Odločbe, na katere se sklicuje pritožba, niso primerljive z obravnavano zadevo.