Jedro

V predmetni zadevi gre za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je po svoji vsebini identična s tožbenim zahtevkom, zato je možna zgolj v primeru verjetno izkazane in še posebno utemeljene težko nadomestljive škode ter preprečitve nasilja.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepoveduje vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnika na parc. št. 899 k.o. V., še posebej pa gradnjo zidu ali kakršnegakoli drugega gradbenega objekta na razdalji manj kot 0,5 m od vzhodne meje tožnikove parcele, za primer, če se toženec po taki začasni odredbi ne bi ravnal, pa naj sodišče tožencu določi tudi denarno kazen. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožnik sicer izkazal verjeten obstoj svoje terjatve, ni pa izkazal drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, ki mora biti podan kumulativno, in sicer bodisi obstoja težko nadomestljive škode, bodisi nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev terjatve znatno otežena, bodisi da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših posledic, kot bi jih utrpel tožnik brez izdaje take odredbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnikovemu predlogu ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V zvezi z oteženostjo uveljavljanja terjatve se pritožba ne strinja z ugotovitvami sodišča in meni, da je tožnikov končni cilj odstranitev nedovoljene gradnje, zaradi tega pa tudi njena ustavitev, preden bo dosegla takšne razsežnosti, da jo bo težko odstraniti. Tožnik bo brez začasne odredbe moral počakati na pravnomočen zaključek pravde, nato pa še prisilno izvršitev, odstranitev pa bo tem težja, čimbolj se bo gradnja nadaljevala. Brez začasne odredbe tožnik tudi ne bo mogel uresničiti svojega namena, da bi obdeloval svoje zemljišče, s čemer je verjetno izkazana tako nevarnost oteženega uveljavljanja terjatve kot nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik svojega zemljišča ne bo mogel obdelovati v celoti, težave pa bo imel tudi z dostopom do svoje parcele zaradi zožene dostopne poti, kar otežuje in tudi onemogoča prehod za obdelavo potrebne kmetijske mehanizacije. Po drugi stranki pa po mnenju pritožbe tožencu ne nastaja škoda, saj zid med obema nepremičninama ni neobhodno potreben, saj ga do sedaj toženec očitno ni potreboval. Pritožba nadalje navaja, da bi nenazadnje prvostopenjsko sodišče lahko, če je dvomilo v zatrjevane okoliščine, pred odločanjem o začasni odredbi razpisalo narok, v dokaz svojim trditvam pa tožnik pritožbi prilaga tudi fotografije spornega mejnega območja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da je tožnik izkazal verjeten obstoj svoje terjatve, saj je navedel pravno relevantna dejstva o obstoju zahtevka ter podal tudi ustrezne dokazne predloge, obenem pa ni izkazal drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki mora biti podan kumulativno. Pritožba se s takim stališčem prvostopenjskega sodišče ne strinja in utemeljuje iste tri predpostavke po 272. členu ZIZ kot jih je tožnik navajal že v predlogu za izdajo začasne odredbe. V slednjem se je tožnik skliceval tako na nevarnost, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev njegove terjatve znatno otežena, na dejstvo, da mu bo nastala težko nadomestljiva škoda ter tudi na dejstvo, da toženec z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših posledic kot tožnik v primeru, če začasna odredba ne bi bila izdana. V zvezi s prvim razlogom je tožnik navajal, da bo v primeru, da bo toženec z gradbenimi posegi nadaljeval, stanje vedno težje sanirati, torej odstraniti nedovoljeno gradnjo. Tožnik želi v kratkem pričeti z obdelavo svoje nepremičnine, vendar ga dela v zvezi z gradnjo zidu in tam nanešeni gradbeni in odpadni material pri tem ovirajo, s čemer trpi težko nadomestljivo škodo. Po navedbah tožnika toženec brez dvoma ne bo utrpel hujših posledic, saj zid glede na namembnost obeh zemljišč (obe sta njivi), ni nujno potreben, poleg tega pa razmejevanje kmetijskih zemljišč z visokim zidom ni običajno.

V predmetni zadevi gre za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki je po svoji vsebini identična s tožbenim zahtevkom, zato je možna zgolj v primeru verjetno izkazane in še posebno utemeljene težko nadomestljive škode ter preprečitve nasilja. Zaradi tega je neupoštevna pritožbena navedba, da bo odstranitev zidu tem težja, čim bolj se bo gradnja nadaljevala, zaradi česar bo otežena uveljavitev tožnikove terjatve, pa tudi sicer gre pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da teh svojih navedb tožnik z ničemer ni konkretiziral in tudi ugotovitvi, da bo toženec tisti, ki bo moral v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku zgrajeni zid porušiti na lastne stroške. Glede težko nadomestljive škode je prav tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da navedbe tožnika, da želi pričeti z obdelavo njive, pri čemer pa je zaradi gradbenih del in materiala oviran, ne predstavljajo škode, ki bi bila težko nadomestljiva, in to še posebej ob dejstvu, da tožnik ni navedel, kakšen del njegove nepremičnine naj bi bil zaseden. Pritožbeno sodišče temu še dodaja, da iz fotografij, ki jih je tožnik priložil pritožbi (kar je tudi sicer prepozen dokaz), nikakor ne izhaja, da bi bil del tožnikove nepremičnine ob spornem zidu obdelano kmetijsko zemljišče, prav tako pa iz njih tudi ni razvidno, zakaj tožnik svoje nepremičnine ne bi mogel v celoti obdelovati, kakor navaja v pritožbi. Pritožbene trditve, da ima tožnik zaradi zidu težave z dostopom do svoje parcele zaradi zožanja dostopne javne poti, s predmetno pravdo nimajo nikakršne zveze. Neutemeljena je po oceni pritožbenega sodišča pritožba tudi v delu, ko navaja, da tožencu z začasno odredbo ne nastaja škoda, ker zid ni neobhodno potreben, saj so te navedbe preveč pavšalne, pritrditi pa gre tudi zaključku prvostopenjskega sodišča, da zgolj namembnost obeh zemljišč še ne pomeni, da gradnja zidu ni potrebna. Prav tako ne gre pritrditi pritožbi v delu, kjer navaja, da bi sodišče prve stopnje lahko pred odločanjem o začasni odredbi razpisalo narok, če je dvomilo v okoliščine, kot jih je navajal tožnik v svojem predlogu. Sodišče prve stopnje namreč pri svojem odločanju ni imelo nobenega dvoma, pač pa je zgolj ocenjevalo tožnikove navedbe v predlogu za izdajo začasne odredbe in na njihovi podlagi pravilno ocenilo, da tožnik ni verjetno izkazal vseh pogojev, ki so potrebni za izdajo take začasne odredbe, kot je bila predlagana.

Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopka po 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ni zasledilo, je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.