Jedro

Iz druge alineje tretjega odstavka 109. člena ZMed ne izhaja, da se mora kršitev nadaljevati tudi v čas izdaje odločbe, ampak jasno določa, da se dovoljenje začasno prekliče, če se po poteku roka za odpravo kršitev te ne odpravijo. V obravnavanem primeru pa niti ni sporno, da revidentka po poteku roka za odpravo nepravilnosti (tj. dne 6. 9. 2013) svojega programa ni razširjala v skladu s programskimi zahtevami, kot izhajajo iz veljavnega dovoljenja.

Sodišče sprejme dokazni sklep na glavni obravnavi (287. člen ZPP), ki pa v tej zadevi ni bila opravljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena ZUS-1 odločilo na seji. Dokaznega postopka torej ni vodilo in dokaznih predlogov sploh ni obravnavalo (tudi ni nobenega zavrnilo), posledično zato tudi ni sprejelo dokaznega sklepa. Pomembnega pravnega vprašanja, ki bi se nanašalo na spornost odločanja brez glavne obravnave (na kateri bi se sprejel sklep o (ne)izvedbi posameznih dokazov), pa revidentka ne navede.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije, št. 0612-68/2013/14 z dne 17. 2. 2014, s katero je ta v okviru strokovnega nadzora nad izvajanjem programskih zahtev, ki jih mora izdajateljica upoštevati pri razširjanju svojega programa, ugotovila, da tožnica - izdajateljica radijskega programa A. A. Slovenija, dne 6. 9. 2013 tega ni razširjala v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, in vsebuje programske zahteve v skladu s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 106. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) (1. točka izreka). Izdajateljici radijskega programa A. A. Slovenija se začasno prekliče dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti, št. 38161-8/2011/4 z dne 31. 5. 2011, in sicer za čas od 00.00 do 01.00 ure (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju revidentka) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, podredno pa razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revidentka sklicuje, je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe, s katero je bilo v okviru strokovnega nadzora ugotovljeno, da revidentka, izdajateljica radijskega programa A. A. Slovenija, dne 6. 9. 2013 tega ni razširjala v skladu s programskimi zahtevami, ki izhajajo iz veljavnega dovoljenja za izvajanje radijske dejavnosti. V tej odločbi obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah.(1)

7. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(2) Revidentka teh zahtev ni izpolnila.

9. V reviziji revidentka kot pomembna navaja štiri vprašanja. Prvi dve vprašanji veže na revizijski razlog bistvene kršitve določb postopka, in sicer: „Ali mora sodba Upravnega sodišča vsebovati dokazni sklep“, in „Ali mora sodišče v okviru dokaznega sklepa oziroma v okviru obrazložitve sodbe pojasniti tudi razloge za zavrnitev izvedbe posameznega dokaza“. Postavljeni vprašanji po presoji Vrhovnega sodišča nista pomembni vprašanji v obravnavani zadevi. Sodišče namreč sprejme dokazni sklep na glavni obravnavi (287. člen Zakona o pravdnem postopku), ki pa v tej zadevi ni bila opravljena, saj je sodišče prve stopnje na podlagi 59. člena ZUS-1 odločilo na seji. Dokaznega postopka torej ni vodilo in dokaznih predlogov sploh ni obravnavalo (tudi ni nobenega zavrnilo), posledično zato tudi ni sprejelo dokaznega sklepa. Pomembnega pravnega vprašanja, ki bi se nanašalo na spornost odločanja brez glavne obravnave (na kateri bi se sprejel sklep o (ne)izvedbi posameznih dokazov), pa revidentka ne navede, niti ne konkretizira, glede katerih dokaznih predlogov bi se sodišče prve stopnje v sodbi moglo izreči. Da bi se izpostavljeno vprašanje obravnavalo kot pomembno pravno vprašanje v tej zadevi, bi morala revidentka morebitno kršitev določb postopka v upravnem sporu z verjetnostjo izkazati ter pojasniti, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na odločitev.

10. Revidentka v zvezi s tema vprašanjema tudi ni izkazala, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Sodne odločbe Vrhovnega sodišča, na katere se sklicuje in jih citira, za konkretno odločitev niso relevantne, ker se nanašajo na sodne postopke, kjer je bila glavna obravnava izvedena in je sodišče vodilo dokazni postopek.

11. Tretje vprašanje („Ali je za izrek sankcije iz 109. člena ZMed relevantno dejansko stanje na dan izdaje odločbe oziroma ali je sankcijo iz 109. člena ZMed dopustno izreči tudi v primeru, da na dan izdaje odločbe naložene obveznosti niso kršene?“) revidentka izpeljuje iz svoje trditve, da izpodbijana odločba ni bila izdana glede na dejansko in pravno stanje, ki je veljalo v trenutku njene izdaje. Tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je nanj mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila. V drugi alineji tretjega odstavka 109. člena takrat veljavnega ZMed je določeno, da Agencija začasno prekliče dovoljenje za izvajanje dejavnosti največ za tri mesece, če ugotovi, da po poteku roka iz prejšnje alineje(3) ugotovljene kršitve niso bile odpravljene. Iz navedene določbe ne izhaja, da se mora kršitev nadaljevati tudi v čas izdaje odločbe, ampak jasno določa, da se dovoljenje začasno prekliče, če se po poteku roka za odpravo kršitev te ne odpravijo. V obravnavanem primeru pa niti ni sporno, da revidentka po poteku roka za odpravo nepravilnosti (tj. dne 6. 9. 2013) svojega programa ni razširjala v skladu s programskimi zahtevami, kot izhajajo iz veljavnega dovoljenja. Vrhovno sodišče še dodaja, da pri navedenem vprašanju ne gre za kršitev pravil Zakona o splošnem upravnem postopku.

12. Tudi četrto vprašanje („Ali je oglaševanje varovano s svobodo izražanja?“) ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vprašanja, ki izpostavljajo ustavnopravne vidike neke ureditve so, tako kot vsa druga pravna vprašanja, pomembna pravna vprašanja, če je odločitev o teh vprašanjih pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. O tem ustavnopravnem vprašanju pa se je v svoji praksi Ustavno sodišče že izreklo (odločba U-I-141/97 z dne 22. 11. 2001),(4) zato po presoji Vrhovnega sodišča ponovna obravnava vprašanja brez pomembnih novih pravnih argumentov ne more doprinesti k prej navedenim ciljem.

13. Glede obširnega utemeljevanja revizije (II. Revizijski razlogi) pa Vrhovno sodišče dodaja, da zgolj navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča. Ni naloga Vrhovnega sodišča, da med revizijskimi razlogi in navedbami išče in nato samo kot pomembno izpostavlja pravna vprašanja, ki naj bi utemeljevala dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Ker pogoji za dovoljenost revizije niso izkazani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Glej npr. odločbe VSRS X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011. (2) Npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015. (3) Prva alineja tretjega odstavka 109. člena ZMed določa, da Agencija pisno opozori izdajatelja in odredi, da se kršitve, ki jih ugotovi, odpravijo v roku, ki ga določi in ne sme biti krajši od enega meseca in ne daljši od šestih mesecev, kadar ugotovi, da izdajatelj radijskega ali televizijskega programa krši določbe tega zakona ali podzakonskih aktov, sprejetih na njegovi podlagi, ali ratificirano mednarodno pogodbo, oziroma ne izpolnjuje programskih zahtev iz dovoljenja za izvajanje dejavnosti. Rok se lahko podaljša za največ tri mesece

(4) Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče odločilo, da je s svobodo izražanja zaščiteno tudi oglaševanje, vendar pa ta ni absolutna oziroma neomejena, kar tudi izhaja iz citirane ustavne odločbe.