Jedro

Kljub temu, da obstajajo določene podobnosti med obema postopkoma, pa je postopek zavarovanja dokazov urejen v ZPP in ne v ZIZ. Zato ni podlage za sklep, da bi bilo treba stroške odmeriti po pravilih, ki veljajo za postopke po določbah ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upniku naložilo, da mora dolžnicam povrniti stroške postopka zavarovanja dokazov v znesku 527,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložil upnik pravočasno pritožbo. Uveljavljal je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog dolžnic za odmero stroškov postopka zavrže oziroma da stroške odmeri v ustrezno nižjem znesku. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Dolžnice so vložile odgovor na pritožbo. Priglasile so stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka za zavarovanje dokazov, ki je bil ustavljen po umiku predloga. Upnik je v pritožbi zoper navedeni sklep, s katerim so bili stroški dolžnic naloženi v breme upnika, navajal, da je bilo o stroških že pravnomočno odločeno s sodno poravnavo v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Zg 55/2010. Poleg tega je pritožbo vložil zato, ker naj bi sodišče stroške napačno odmerilo.

6. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je upnik v predmetni zadevi dne 26. 08. 2010 pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod opr. št. Zg 11/2010 vložil predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (v zvezi s katerim dolžnicam niso nastali nobeni stroški) ter predlog za zavarovanje dokazov, ki sta bila odstopljena v odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani in nato vodena pod opr. št. Zg 50/2010. Predlog za zavarovanje dokazov je bil dolžnicam vročen v času od 06. novembra 2010 dalje (povratnice pri list. št. 34.b).

7. Dne 12. 10. 2010 je upnik zoper (iste) dolžnice pri Okrožnem sodišču v Ljubljani (zadeva pod opr. št. Zg 55/2010) vložil predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in predlog odredbe za zavarovanje dokazov, in sicer z bistveno isto vsebino kot v zadevi Zg 50/2010. V postopku pod opr. št. Zg 55/2001 je bila nato dne 28. 10. 2010 (list. št. 43) sklenjena sodna poravnava, s katero je bilo, med drugim, tudi dogovorjeno, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

8. Iz že navedenega je razvidno, da je upnik sam sprožil dva postopka (enega pred Okrožnim sodiščem v Mariboru in drugega pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani). Po presoji pritožbenega sodišča zato upnik neutemeljeno navaja, da gre za isti postopek. Medtem ko se je postopek za zavarovanje dokazov v zadevi pod opr. št. Zg 55/2010 končal s sodno poravnavo (list. št. 44 v zadevi Zg 55/2010), pa je bil predmetni postopek pod opr. št. Zg 50/2010 zaključen s sklepom o umiku predloga (list. št. 53 v zadevi Zg 50/2010). Zato sta tudi odločitvi o stroških obeh postopkov različni. Tako tudi ne drži, da naj bi bil umik predloga za zavarovanje dokazov v zadevi pod opr. št. Zg 50/2010 nepotreben ter da naj bi bilo o stroških (tega) postopka že odločeno.

9. Poleg navedenega pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bila sodna poravnava v zadevi pod opr. št. Zg 55/2010 sklenjena dne 28. 10. 2010, torej preden je bil dolžnicam vročen predlog za zavarovanje dokazov v postopku pod opr. št. Zg 50/2010 (v času od 06. 11. 2010 dalje). Tudi zato ni mogoče šteti, da je dogovor o stroških postopka v zadevi pod opr. št. Zg 55/2010 obsegal tudi stroške dolžnic v tem postopku.

10. Nadalje je pritožbeno sodišče obravnavalo pritožbene navedbe o nepravilni odmeri stroškov. Pritožnik se pri tem sklicuje na Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/2008, nadalje: ZOdvT) in meni, da bi moralo sodišče prve stopnje dolžnicam priznati stroške po določbah, ki veljajo za postopke izvršbe in zavarovanja (Odvetniška tarifa 3. del, 4. poglavje, podpoglavje 4.6.), ne pa po določbah, ki sicer veljajo za postopek na prvi stopnji (Odvetniška tarifa 3. del, 1. poglavje).

11. Po presoji pritožbenega sodišča to ne drži, saj so dolžnicam stroški nastali zgolj v zvezi s predlogom za zavarovanje dokazov, ne pa glede predloga za izdajo začasne odredbe. Kljub temu, da obstajajo določene podobnosti med obema postopkoma, pa je postopek zavarovanja dokazov urejen v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/07 s spremembami, nadalje: ZPP) in ne v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS št. 51/2008 s spremembami, nadalje: ZIZ). Zato ni podlage za sklep, da bi bilo treba stroške odmeriti po pravilih, ki veljajo za postopke po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (ZIZ).

12. Nazadnje je pritožbeno sodišče obravnavalo še pritožbeni očitek v zvezi z izdatki, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo dolžnicam. Ne glede na to, da Odvetniška tarifa v 6. delu uporablja izraz „izdatki“, ne pa več „materialni stroški“, ni dvoma, da je sodišče prve stopnje v tem delu dolžnicam priznalo stroške po tar. št. 6002 in tar. št. 6000 Odvetniške tarife, tako kot to izhaja iz odgovora na predlog za zavarovanje dokazov, ki so ga dolžnice vložile dne 15. 11. 2010 (list. št. 47).

13. Po presoji pritožbenega sodišča torej uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

14. Upnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Ker se v postopku s pritožbo zoper sklep ne uporabljajo določbe o odgovoru na pritožbo (1. odstavek 366. člena ZPP) pa tudi dolžnice same nosijo svoje stroške za odgovor na pritožbo.