Jedro

V obravnavani zadevi se izpodbija sklep, da se obnovi postopek priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja, ki ga je na zahtevo tožnika vodilo in z izdajo odločbe zaključilo pristojno ministrstvo. Gre za obnovo iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP. Prvostopenjski organ je namreč prejel anonimni dopis, da naj bi tožnik prepisal del magistrske naloge docentke dr. C.C.; tega dne je prejel tudi predlog Zakona o dohodnini. Izpodbijani sklep je obrazložena postopek obnove glede pridobljenega izvoda magistrske naloge docentke dr. C.C. Ni pa v sklepu obrazložena pravočasnost obnove postopka glede predloga Zakona o dohodnini in tega tudi toženka, ko je odločala o tožnikovi pritožbi, ni utemeljila. Sodišče je zato tožbi delno ugodilo.

Upravno sodišče je sledilo stališču Vrhovnega sodišča, da se za nov dokaz v obliki listine v smislu 1. točke 260. člena ZUP lahko šteje le pristna listina in da enomesečni rok za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti iz drugega odstavka 263. člena ZUP začne teči z dnem, ko za odločanje o obnovi postopka pristojni organ prejme takšno pristno listino.

Ne gre za kršitev postopka, če stranka v fazi dovolitve obnove ni imela možnosti, da se izjavi o dejstvih, ki so bila odločilna za izdajo sklepa o obnovi postopka. To možnost bo imela v obnovljenem postopku, ko se bo ugotavljalo, ali je zatrjevani dejanski stan obnovitvenega razloga tudi v resnici podan.

Izrek

Tožbi se delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na dovolitev obnove postopka zaradi novega dokaza – predloga Zakona o dohodnini, odpravi in se zadeva vrne v tem delu prvostopnemu organu v ponoven postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 350 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim sklepom odločil, da se postopek priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja, ki ga je na zahtevo A.A. vodilo in ga z izdajo odločbe št. 60121-1192/2005 z dne 27. 2. 2006 zaključilo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, obnovi. Odločil je, da se postopek obnovi glede odločitve o enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva/naslova slovenskemu nazivu. V obrazložitvi navaja, da je Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja dne 15. 11. 2005 izdalo odločbo, s katero je odločilo, da je naslov „doktor pravnih nauka“, ki ga A.A. dokazuje z listino o izobraževanju „Diploma o stečenom stepenu doktor nauka“ št. ... z dne 31. november 2005, ki jo je na ime A.A. podelila ustanova Univerzitet u B., Republika Srbija, enakovreden slovenskemu znanstvenemu naslovu „doktor znanosti“ po doktorskem programu Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Svojo odločitev je oprl na določbo 1. točke 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Navaja, da je dne 6. 1. 2009 po uradni poti na podlagi anonimnega pisma pridobilo izvod magistrske naloge docentke dr. C.C. iz Srbije. Iz pridobljene dokumentacije, in sicer magistrskega dela docentke dr. C.C., doktorske naloge A.A. ter predloga Zakona o dohodnini z dne 16. 12. 2003, ki je bil poslan v prvo obravnavo na 35. redno sejo Državnega zbora Republike Slovenije dne 23. 3. 2003, je razvidno, da so v skladu z 260. členom ZUP v zadevi priznavanja izobraževanja na ime A.A. po dokončnosti odločbe najdeni novi dokazi oziroma se je zvedelo za nova dejstva, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Pojasnjuje, da mora ministrstvo pred odločitvijo o enakovrednosti v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova slovenskemu strokovnemu oziroma znanstvenemu naslovu, v skladu s 7. odstavkom 11. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (v nadaljevanju ZPVI) pridobiti mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv študijski program. Upravni organ je ugotovil, da je vsebina doktorskega dela A.A. po večini enaka vsebini iz zgoraj navedene dokumentacije. Na podlagi tega bi se lahko mnenje o enakovrednosti naslovov, ki ga je v okviru postopka priznavanja izobraževanja ministrstvo pridobilo dne 17. 2. 2006 s strani Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, poleg izdane končne odločbe, spremenilo. Zato je po uradni dolžnosti odločilo, da se postopek zaradi novo ugotovljenih dejstev obnovi.

Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo, katero je Vlada Republike Slovenije z odločbo št. 60100-2/2009/6 z dne 17. 12. 2009 zavrnila. Meni, da anonimni dopis s popisanimi naslovi in s stranmi v omenjeni obliki ne zadošča za verodostojni dokaz, ki bi dokazal obstoj novih dejstev, ampak predstavlja zgolj dvom o obstoju le teh. Zato je upravni organ prve stopnje pravilno dne 14. 8. 2008 zaprosil ENIC/NARIC Center Srbije za posredovanje fotokopije doktorskega dela tožnika in magistrske naloge docentke doktor C.C. Dne 22. 8. 2008 je z dopisom pozval tudi Pravno fakulteto v Č. za posredovanje fotokopije magistrskega dela docentke doktor C.C. in Pravno fakulteto v B. za fotokopijo doktorskega dela tožnika. Fotokopije posameznih strani dokumentov, torej CD zgolj s skeniranim besedilom magistrske naloge in besedilom predloga o dohodnini ter CD s skeniranim besedilom doktorske naloge A.A. je organ prve stopnje prejel 11. 9. 2008, zopet od anonimnega pošiljatelja. Zaradi neznanega izvoda navedenih fotokopij organ prve stopnje upravičeno ni mogel šteti gradivo za verodostojen dokaz, da magistrska naloga v obliki in vsebini kot je bila na CD, dejansko obstaja. Namreč skenirani dokumenti ne omogočajo, da bi se ugotovila dovolj velika realna stopnja verjetnosti obstoja dokazov, ki bi potrjevali dejansko stanje teh dokumentov, saj je z obstoječo računalniško tehnologijo možno skenirati posamezne odseke ali strani iz različnih dokumentov. Za potrditev obstoja magistrskega dela je organ prve stopnje dne 25. 9. 2008 na Pravno fakulteto v Č. in Pravno fakulteto v B. poslal urgenco za posredovanje fotokopije originalnih del. Dne 15. 10. 2008 je od Pravne fakultete v B. prejel originalni izvod doktorske naloge tožnika. Dne 6. 1. 2009 je ENIC/NARIC Center Srbije posredoval tudi magistrsko naloge docentke doktor C.C. Zato meni, da enomesečni rok določen v 2. odstavku 263. člena ni bil zamujen. Zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožnik ni imel možnosti izjaviti se o novih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V zvezi z navedbo, da bi v sklepu o obnovi postopka morala biti navedena konkretna dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je podan zakoniti razlog za obnovo postopka, tožena stranka pojasnjuje, da je organ prve stopnje dovolj določno in jasno navedel nove dokaze in dejstva, zato zavrača pritožbeni ugovor, da so v obrazložitvi navedeni zgolj pavšalno.

Tožnik vlaga tožbo iz razlogov kršitve določb upravnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega predpisa. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Meni, da je v obravnavani zadevi upravni organ zamudil 30-dnevni subjektivni rok, zaradi česar obnova postopka po uradni dolžnosti ni dopustna. Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da je upravni organ že dne 30. 6. 2008 prejel CD s celotnim besedilom magistrske naloge dr. C.C. in besedilom predloga Zakona o dohodnini ter CD s celotnim besedilom doktorske naloge A.A., poleg tega pa je prvostopni organ dne 11. 9. 2008 prejel kopijo magistrske naloge in doktorske disertacije tudi v pisni obliki, originalni izvod doktorske disertacije A.A. pa se nahaja tudi v arhivu MVZT že od trenutka, ko je tožnik dne 15. 11. 2005 podal vlogo, ki je bila dopolnjena dne 2. 12. 2005, v postopku zaradi ugotavljanja enakovrednosti strokovnega naziva s slovenskim strokovnim nazivom. To pomeni, da je že dne 20. 6. 2008 oziroma najkasneje 11. 9. 2008 upravni organ izvedel za nova dejstva, ki bi lahko predstavljala razlog za obnovo postopka, zaradi česar je predlog glede na določbo 2. odstavka 263. člena, v zvezi s 1. odstavkom 263. člena, izdan po izteku enomesečnega subjektivnega roka. Prav tako pa je upravni organ dne 7. 10. 2008 prejel dopis D.D., zaradi česar se ne more več uspešno sklicevati na anonimnost pobudnika za obnovo postopka v tej upravni zadevi. Zato je neutemeljena ali protislovna trditev, da je organ prve stopnje prejel dne 11. 9. 2008 omenjeno dokumentacijo od anonimnega pošiljatelja. Tudi v primeru, če bi bile navedbe upravnega organa točne, da je upravni organ šele dne 6. 1. 2009 prejel magistrsko delo C.C. s strani ENIC/NARIV Centra iz Srbije, pa ne more biti dvoma v tem, da je tožena stranka že dne 20. 6. 2008 bila seznanjena s tem, da naj bi gospod A.A. prepisal tudi del predloga Zakona o dohodnini, ki je bil poslan v prvo obravnavo v Državni zbor dne 8. 1. 2004. Tožeči stranki tudi ni jasno, kako je lahko upravni organ na podlagi razpoložljive dokumentacije v tujem jeziku in tuji pisavi prišel do zaključka, da naj bi bilo razvidno, da je bila vsebina doktorskega dela tožnika po večini enaka vsebini iz pridobljene listinske dokumentacije šele iz Srbije. Izpodbijani sklep temelji tudi na novih dejstvih in okoliščinah, s katerimi tožeča stranka ni bila seznanjena, zato je bilo tudi kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja na stališča tožnika, vztraja pri razlogih za svojo odločitev in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Sodišče je že odločalo v navedeni zadevi in s sodbo ugodilo tožniku tako, da je izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 5. 12. 2009 odpravilo.

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. X Ips 16/2012 z dne 10. 7. 2013 reviziji tožene stranke ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Po vloženi reviziji sta stranki vložili pripravljalni vlogi. Tožnik je ponovno izpostavil stališče, da je bil predlog za obnovo postopka vložen prepozno, da je bil prekoračen rok iz drugega odstavka 263. člena ZUP.

K I. in II. točki izreka: V obravnavani zadevi je sporen sklep Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, s katerim je odločil, da se postopek priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja, ki ga je na zahtevo tožnika vodilo in ga z izdajo odločbe z dne 27. 2. 2009 zaključilo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, obnovi.

V zadevi ni sporno, da gre za obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, po katerem se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se izve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. Rok za obnovo postopka pa je določen v prvem odstavku 263. člena ZUP, ki določa, da stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP – od dneva, ko je mogla navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Drugi odstavek citiranega člena pa določa, da je na rok iz prejšnjega odstavka vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti; rok po primeru iz 1. točke 260. člena ZUP začne teči za organ od dneva, ko za odločanje o obnovi pristojni organ izve za nova dejstva oziroma nove dokaze.

V obravnavani zadevi je bilo ugotovljeno, da je organ prve stopnje prejel dne 30. 6. 2008 anonimni dopis z dne 20. 6. 2008, v katerem je bilo navedeno, da naj bi tožnik prepisal del magistrske naloge docentke dr. C.C. iz Srbije, prav tako je tega dne prejel predlog Zakona o dohodnini, ki je bil poslan v prvo obravnavo v Državni zbor Republike Slovenije dne 8. 1. 2004. Sodišče je v 1. točki izreka odločilo, da se tožbi delno ugodi tako, da se izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na dovolitev obnove postopka zaradi novega dokaza – predlog Zakona o dohodnini, odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Po presoji sodišča stališče tožene stranke, da organ prve stopnje ne bi mogel sprožiti obnovitvenega postopka na podlagi suma o prepisu tožnika iz predloga Zakona o dohodnini, ni pravilno. Organ prve stopnje je s sklepom v 1. točki izreka odločil, da se postopek priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja, ki ga je na zahtevo A.A. z dne 15. 11. 2005 vodilo in ga z izdajo odločbe št. 60121-1192/2005 z dne 27. 2. 2006 zaključilo Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, obnovi, v 2. točki pa, da se postopek obnovi glede zahtevka odločitve o enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva – naslova slovenskemu nazivu. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožena stranka obrazložila postopek obnove glede pridobljenega izvoda magistrske naloge docentke dr. C.C. iz Srbije, in sicer, da je ministrstvo 6. 1. 2009 po uradni dolžnosti na podlagi anonimnega pisma pridobilo izvod magistrske naloge prej navedene. V obrazložitvi prvostopni organ ni obrazložil pravočasnosti obnove postopka glede predloga Zakona o dohodnini, ni namreč navedel, kako je časovno oziroma terminsko štel, da je predlog glede obnovitvenega dokaza – predlog Zakona o dohodnini - pravočasen. Tega tudi ni utemeljila tožena stranka, ko je odločala o pritožbi tožnika. Podrobno je le obrazlagala okoliščine glede prepisa del magistrske naloge docentke dr. C.C. iz Srbije, ne pa tudi glede pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka glede novega dokaza, predloga Zakona o dohodnini. V zadevi namreč ni sporno, tožena stranka oziroma prvostopni organ temu ne oporekata, da je bil predlog Zakona o dohodnini v prvo obravnavo poslan v državni zbor že 8. 1. 2004. Poleg navedenega, glede na dopis z dne 20. 6. 2008, katerega je prvostopni organ prejel 30. 6. 2008, bi le ta lahko vpogledal v predlog Zakona o dohodnini, saj je ta dokument javno dostopen.

Sodišče je zato tožbi delno ugodilo in na podlagi tretje točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi v tem delu ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

Sodišče je v II. točki izreka tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je skladno s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v sklepu opr. št. X Ips 16/2012 z dne 10. 7. 2013, sledilo stališču vrhovnega sodišča, da se za nov dokaz v obliki listine v smislu prve točke 260. člena ZUP lahko šteje le pristna listina in da enomesečni rok za uvedbo obnove postopka po uradni dolžnosti iz drugega odstavka 263. člena ZUP začne teči z dnem, ko za odločanje o obnovi postopka pristojni organ prejme tako pristno listino. Glede na stališče vrhovnega sodišča, ki mu sodišče sledi, je prvostopni organ za nov dokaz izvedel 6. 1. 2009, ko je od pristojnega organa v Republiki Srbiji pridobil izvod magistrske naloge docentke dr. C.C. iz Srbije. Šele tega dne je torej prvostopni organ na pravno relevanten način izvedel za novo dejstvo in dokaz (izvod magistrske naloge), ki bi oziroma bi lahko, če se bi v prejšnjem postopku že nahajal, pripeljal do drugačne odločitve. Zato to dejstvo tudi po presoji sodišča lahko predstavlja obnovitveni razlog iz prve točke 260. člena ZUP.

Tožbeni ugovori niso utemeljeni.

Ni pravilno stališče tožnika, da je bilo kršeno pravilo postopka, in sicer določba 9. člena ZUP. Že Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 170/2005 izrazilo stališče, da ker gre za obnovo postopka po uradni dolžnosti, ne gre za kršitev postopka, če v fazi dovolitve obnove stranka ni imela možnosti, da se izjavi o dejstvih, ki so bila odločilna za izdajo odločbe o obnovi postopka, niti da sodeluje v postopku. Nadalje iz citirane sodbe izhaja, da bo to možnost stranka imela v obnovitvenem postopku, ko se bo ugotavljalo, ali je zatrjevani dejanski stan obnovitvenega razloga tudi v resnici podan. Takrat bo tudi imela možnost, da ponudi dokaze za obravnavo svojih pravic.

Prav tako po presoji sodišča ni utemeljen tožbeni ugovor, da prvostopni organ ne bi smel o obnovi postopka odločati na podlagi pridobljenih dokazov, ki so bila predložena v srbskem jeziku. Kako naj bi ta okoliščina vplivala na odločitev, tožnik v tožbi in v pripravljalnih vlogah ne navaja. Ne gre namreč za kršitev določbe 62. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku.

K 3. točki izreka.

Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem postopku izpodbijani akt odpravilo, tožniku glede na opravljena dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi se v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 350 EUR, povečanim za DDV.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnika (druga točka izreka) na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.