Jedro

Rok za izdajo odločbe, ki ga določa CZ v točki c 1. odstavka 154. člena, je instrukcijski rok in prekoračitev tega roka ne pomeni, da upravni organ po prekoračitvi tega roka ne more izdati upravne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, opr. št. U 79/99-12 z dne 25.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3.3.1999. Tožena stranka je s to odločbo zavrnila njeno pritožbo proti odločbi Carinarnice C. z dne 8.12.1998, s katero ji je bilo naloženo plačilo zneska 69.427,00 SIT. Ta obveznost temelji na ugotovitvah naknadnega preverjanja carinskih deklaracij, ki so pokazale, da je pri uvozu margarine napačno deklarirala vrednost blaga po nižji ceni, kot je bila njena realna vrednost. Zato je bila s to odločbo obračunana razlika v carinskem dolgu, ki je nastala zaradi prenizko deklarirane vrednosti blaga.

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka izpodbija zakonitost odločitve tožene stranke in tudi prvostopnega organa zato, ker odločba, s katero je bil naknadno odmerjen carinski dolg, ni bila izdana v zakonitem 10-dnevnem roku, kot to določa točka c), 1.odstavka 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95 - CZ). Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da navedeni rok ni prekluzivni rok, kot zatrjuje tožeča stranka, ampak gre za instrukcijski rok ter zato organ prve stopnje s pretekom tega roka ni izgubil pravice za izdajo sporne odločbe tudi po tem, ko je ta rok že pretekel. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ponavlja tožbene trditve in izpostavlja sporno vprašanje narave 10-dnevnega roka, ki ga določa točka c), 1. odstavka 154. člena CZ. V obravnavanem primeru je bil prekoračen rok za izdajo odločbe, saj so bile ugotovitve o nepravilni carinski osnovi zapisniško ugotovljene 14.10.1998, prvostopna odločba pa ji je bila vročena šele po šestih mesecih. Citirana zakonska določba nalaga carinskemu organu, da "najkasneje" v 10 dneh po ugotovitvi nastanka obveznosti izda ustrezno odločbo. To besedo je mogoče razlagati le v povezavi s prekluzivnim rokom, sicer bi bila ta beseda v navedenem členu povsem brez smisla. Beseda "najkasneje" pomeni, da če se nekaj ne stori, opravi, naredi ali pa opusti najkasneje v postavljenem roku, tega po njegovem preteku ni več mogoče storiti. Stališče sodišča prve stopnje, da je samo rok, katerega prekoračitev bi za carinski organ pomenila izgubo pravice do izdaje odločbe, tisti, ki ga določa v 4. odstavek 154. člena CZ. Le - ta določa, da se naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko c), 1. odstavka 154. člena (če je obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot je določeno s tem zakonom), lahko opravi v enem letu po nastanku carinskega dolga. To pa pokaže, da sta obe dikciji carinskega zakona praktično identični, še več, da dikcija iz točke c), 1. odstavka tega člena veliko bolj napotuje na prekluzivni rok in zato tudi iz tega razloga ne more držati razlaga, da gre v obravnavanem primeru za instrukcijski rok. Zato predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Številni procesni predpisi določajo rok, v katerem mora organ izdati odločbo. Nekateri predpisujejo posledice, če odločba ni izdana pravočasno (Zakon o splošnem upravnem postopku - molk organa), nekateri pa ne določajo nobenih pravnih posledic zaradi prekoračitve tega roka (npr.ZPP). Noben od teh rokov v procesnih predpisih ni določen kot prekluzivni rok. Po prvem odstavku 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št.80/99-ZUP) je za izdajo odločbe v postopku, ki je bil začet po uradni dolžnosti, določen enomesečni rok. Tudi v tem primeru je tekel upravni postopek po uradni dolžnosti, zato ne more biti pomisleka o tem, da gre za instrukcijski rok. Zaradi prekoračitve tega roka pa po ZUP ni določena sankcija s prepovedjo izdaje odločbe po njegovi prekoračitvi. Enako mora torej veljati za rok, ki je določen v točki c) 1. odstavka 154. člena CZ. Gre za posebno procesno določbo v materialnem predpisu, ki določa krajši rok za izdajo odločbe kot je določen v prvem odstavku 222.člena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ta rok ni prekluzivni rok, ampak je zgolj instrukcijski in beseda "najpozneje" v zakonskem, besedilu lahko pomeni, da jo lahko izda organ tudi prej vendar, pa zaradi prekoračitve tega roka, tako kot v navedeni določbi ZUP tudi CZ, ni odrejena sankcija s prekluzijo in s tem posrednim prenehanjem pravice do izterjave ugotovljenega carinskega dolga. Krajši rok kot je določen v splošnem procesnem predpisu ne more spreminjati njegove vsebine in učinka, ne da bi bilo to posebej določeno v predpisu, ki ta rok določa. Procesni predpis, ki določa rok za izdajo odločbe, pa že po svoji vsebini in umestitvi v pravni red, ne zasleduje možnosti onemogočanja izterjave dolga, ampak je njegov namen uresničevanje načela ekonomičnosti postopka. Pomeni instrukcijo-napotilo upravnim orgamnom, da kar v največji možni meri v upravnem postopku uresničujejo to načelo. Prav v četrtem odstavku 154. CZ pa je zagotovljeno, da možnost naknadnega obračuna carine zaradi poteka časa (enoletni rok) preneha. Ta rok pa je prekluziven, vendar njegovih učinkov ni mogoče z razlago raztegniti tudi na rok iz točke c), 1. odstavka tega člena, kot meni pritožnik.

Pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožeča stranka ni utemeljila. Zato je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo uradno upoštevnih kršitev, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo 73. člen ZUS).