Jedro

ZFPPIPP položaj aktivnega družbenika opredeli kot pravno relevantno dejstvo, s katerim je pogojena odgovornost za obveznosti izbrisane družbe. Položaja aktivnega družbenika zakon ne opredeljuje kot samostojne pravne celote, ki je lahko predmet samostojne odločitve, torej odločitve z učinkom dokončnosti in pravnomočnosti. Za izdajo posebne ugotovitvene odločbe o položaju tožeče stranke kot aktivnega družbenika tudi ni podlage v davčni zakonodaji, izpodbijane odločbe pa po njeni vsebini tudi ni mogoče obravnavati kot delne odločbe, izdane v zadevi konkretnega davčnega inšpekcijskega nadzora. Odločba, ki je izdana brez temelja v zakonu, s katerim so upravni organi v svojem delovanju omejeni, je pravno nedopustna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, št. DT-0610-247/2009-36 (0703-17) z dne 23. 9. 2010 se odpravi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo v ponovnem postopku inšpekcijskega nadzora davka od dobička pravnih oseb za leto 2000 pri družbi A. d.o.o. ugotovil, da je tožeča stranka aktivni družbenik družbe A. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije s sklepom Okrožnega sodišča v B., opr. št. Srg 2009/12712 z dne 20. 5. 2009. Iz razlogov izpodbijane odločbe sledi, da je bil ponovni postopek davčnega nadzora pri družbi A. uveden na podlagi sklepa in sodbe Upravnega sodišča. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila družba A. dne 5. 6. 2009 izbrisana iz sodnega registra po uradni dolžnosti brez likvidacije ter da sta bila ob izbrisu njena družbenika tožeča stranka in družba C. d.d. - v likvidaciji. Ugotavlja se tudi, da je imela tožeča stranka ob izbrisu družbe A. možnost vplivanja na upravljanje in poslovanje in da se zato v skladu z določbami 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, v nadaljevanju ZFPPIPP) šteje za aktivnega družbenika.

Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-21-209/2010-4 z dne 12. 11. 2010 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotovitev položaja tožnika kot aktivnega družbenika izbrisane družbe je po presoji pritožbenega organa pravilna že na podlagi ugotovitve, da je bil direktor izbrisane družbe v času od 25. 3. 1993 do njenega izbrisa.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, bistveno kršitev določb postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je bilo še pred izdajo izpodbijane odločbe izdanih več sklepov o izvršbi zoper tožečo stranko. Sklepi so zato nezakoniti in bi jih bilo treba odpraviti sočasno s tem sklepom (pravilno: odločbo). Gre za kršitev pravil postopka, saj sklep vsebuje dejstva, o katerih še ni bilo odločeno, moralo pa bi biti odločeno z odločbo.

V zvezi z odmerno odločbo navaja, da je sodišče odpravilo del odločbe in zadevo vrnilo v nov postopek. O terjatvi oziroma njeni višini in zapadlosti torej še sploh ni mogoče govoriti. Terjatev DURS do tožeče stranke ni ugotovljena, zato ni podlage za to, da bi davčni organ ugotavljal okoliščine v zvezi z aktivnim družbeništvom. Brez ugotovljene terjatve do tožeče stranke ali do A. in ne da bi bila znana njena višina, ne more teči postopek za poplačilo.

Ker pa je očitno še vedno v teku postopek davčnega nadzora, v katerem se ugotavlja terjatev, tožeča stranka uveljavlja absolutno zastaranje takšne terjatve po določbah ZDavP.

Podani pa tudi niso pogoji in razlogi za ugotovitev statusa aktivnega družbenika po določbah ZFPPIPP.

Podlaga za ugotovitev tožnika kot aktivnega družbenika po razlogih odločbe o pritožbi, ostaja le tožnikov status poslovodje, ki je v odločbi prve stopnje le omenjen. Pritožbeni organ po mnenju tožnika razlogov odločitve ni upravičen spreminjati, saj postane dokončna in pravnomočna le prvostopna ugotovitvena odločba.

Graja tudi izvedbo postopka. Tožeči stranki je davčni organ vročil le obvestilo, ni pa ji dal možnosti, da se izjavi o dejstvih iz obvestila. Navedena dejstva je ugotavljal brez sodelovanja stranke, njene procesne pravice pa je kršil tudi z izdajo sklepov o davčni izvršbi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožeča stranka.

V upravnem postopku, ki se, kot obravnavani, začne uradoma, ima položaj stranke oseba, zoper katero je uveden postopek. O položaju stranke v procesnem smislu, to je v smislu njene procesne legitimacije, se zato posebej ne odloča. Kolikor organ uradoma ali na ugovor stranke ugotovi, da vodi postopek zoper osebo, ki ni stvarno legitimirana, postopek s sklepom ustavi. Tudi o ugovoru stvarne legitimacije posebej ne odloča, temveč se obstoj stvarne legitimacije stranke kot nosilca obveznosti ugotavlja kot eno od dejanskih okoliščin, na kateri temelji odločitev.

Če je pravna oseba ob prenehanju na podlagi 441. člena ZFPPIPP imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti (6. odstavek 442. člena ZFPPIPP). Kdo je aktivni družbenik, je določeno v sedmem odstavku istega člena. Zakon položaj aktivnega družbenika opredeli kot pravno relevantno dejstvo, s katerim je pogojena odgovornost za obveznosti izbrisane družbe. Položaja aktivnega družbenika po navedenem ZFPPIPP ne opredeljuje kot samostojno pravno celoto, ki je lahko predmet samostojne odločitve, torej odločitve z učinkom dokončnosti in pravnomočnosti.

Za izdajo posebne ugotovitvene odločbe o položaju tožeče stranke kot aktivnega družbenika tudi ni podlage v davčni zakonodaji, izpodbijane odločbe pa po njeni vsebini tudi ni mogoče obravnavati kot delne odločbe, izdane v zadevi konkretnega davčnega inšpekcijskega nadzora.

Odločba, ki je izdana brez temelja v zakonu, s katerim so upravni organi v svojem delovanju omejeni, je pravno nedopustna. Sodišče jo je zato odpravilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št, 105/06, 62/10).

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ter tožeči stranki, skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), prisodilo ustrezen pavšalni znesek povračila.

Ker okoliščine, relevantne za odločitev, niso sporne, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.