Jedro

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor in če je ta utemeljen, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, saj z zastaranjem postane obveznost neiztožljiva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik mora toženki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 373,32 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora toženka plačati znesek 11.288,56 EUR z v izreku specificiranimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tudi 4.269,57 EUR stroškov celotnega procesa. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 933,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se tožnik (pritožnik) pravočasno pritožuje. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti, v vseh 13 točkah, zaradi grobega kršenja procesnega in stvarnega prava ter pristranskega obravnavanja zadeve s strani sodnika prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče v 1. točki združilo vse zarubljene zneske v eni tabeli, kar je po mnenju tožnika strokovno nedopustno, saj sta bila izdana dva sklepa o izvršbi. Dne 15. 3. 2012 je podjetje A. d.d. pričelo z rubljenjem po prvem sklepu na črno, saj je za rubljenje v tem sklepu pooblaščeno drugo podjetje, toženka je posamezne zneske rubljenja določala na pamet, namesto po določilih sklepa, drugi sklep o izvršbi pa je po mnenju tožnika neveljaven, ker v izreku ne vsebuje več kot polovico podatkov, ki jih določa 40. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ne drži, da so v tožbah P 12/2016 in P 127/2017 očitani problemi rešeni. Če bi toženka v omenjenem postopku govorila resnico in povedala, da si je zarubljene zneske izmišljala, bi se tožba proti A. d.d. za tožnika končala drugače. Ne držijo trditve toženke, da je rubljenje izvajala neoporečno. Drži sicer, da je bil zahtevek iz omenjenega postopka pravnomočno zavrnjen s sodbo višjega sodišča, ne drži pa trditev, da je toženka sklep o izvršbi izvrševala zakonito. Izvedenec je na 12. strani dopolnitve izvedenskega mnenja zapisal, da previsoki odtegljaji delodajalca znašajo 8.906,80 EUR (dokaz - dopolnitev izvedenskega mnenja). V obrazložitvi so navedeni akti (op. dokazi), ki jih je sodnik upošteval pri izdelavi sodbe, moral pa bi po opozorilu pooblaščenca tožnika na zadnjem naroku med te akte pridati še dva najpomembnejša, navedeno dopolnitev izvedenskega mnenja ter tabelo izračuna rubljenja po sklepu o izvršbi opr. št. 1503/93 z dne 21. 2. 2001, ki ju tožnik prilaga k pritožbi. Razloge v 7. točki obrazložitve pritožnik označuje kot nekaj malega sprenevedanja, saj toženka dobro ve, za kaj gre. Navaja, da so modrovanja v 7. in 8. točki obrazložitve brez smisla v tem sporu, ker trditev tožnika, ki je ključna in sicer, da so zarubljeni zneski izmišljeni in ne izračunani, ni bila obravnavana in še do danes ni bila argumentirano zavrnjena. V 9., 10., 11. in 12. točki obrazložitve so po navedbi pritožnika opisane stvari, ki se njegove tožbe ne tičejo. Ponavlja, da se njegova tožba nanaša na nepravilno določanje mesečnih zneskov rubljenja, ki se določajo po metodi na pamet (kar je nepravilno), ne pa po metodi, zapisani v sklepu. Sodba sodišča prve stopnje v zadevi P 12/2016 je bila s sklepom 24. 8. 2017 razveljavljena, nato pa je isti senat višjega sodišča sodbo drugič potrdil, sodba pa po navedbi tožnika ni verodostojno utemeljena in temelji na izmišljenih zneskih, zato je nična, tako kot je nična tudi izpodbijana sodba, ker temelji na grobem kršenju 216. člena KZ in neupoštevanju 74. člena KZ. Tožnik višjemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, novo sojenje pa naj opravi drug sodnik.

3. V odgovoru na pritožbo toženka po pooblaščenki obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam, pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje ter se zavzema za zavrnitev pritožbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je skladno z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v pritožbeno izpodbijanih delih in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti tudi glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena (v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) in glede pravilne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. do 5. točka obrazložitve), na katero je sodišče v pravdnem postopku vezano,1 po izvedenih dokazih (6. točka obrazložitve) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta od toženke zahteval plačilo po njegovi trditvi nepravilno zarubljenih zneskov od njegove plače po izvršilnih sklepih v obdobju od marca 2012 do novembra 2016 pri takratnem delodajalcu tožnika, pri katerem je toženka opravljala obračunavanje in izvrševanje izvršilnih sklepov. Tožbeni zahtevek je ob tem, ko ni sledilo ugovoru pasivne legitimacije toženke in ko tudi ni sledilo njenemu ugovoru, da gre za nepopolno in nesklepčno tožbo, zavrnilo iz dveh nosilnih razlogov: najprej iz razloga, ker je kot utemeljenemu ugodilo ugovoru zastaranja terjatve (9. točka obrazložitve), dodatno (zgolj podredno) pa tudi zaradi neutemeljenosti zahtevka (10. točka obrazložitve).

7. Pritožba v ničemer vsebinsko ne nasprotuje razlogom sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja vtoževane terjatve, ki ga je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavila v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi z dne 1. 9. 2023. Ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni prerekal trditev toženke, da je tožnik najkasneje dne 15. 11. 2016 vedel za obseg škode (terjatev), ki jo vtožuje, kot tudi za subjekt, ki bi mu jo naj povzročil, tožbo zoper toženko pa je vložil 24. 10. 2022. Ob teh dejstvih je zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora zastaranja materialnopravno pravilen.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na splošno določbo 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti; da zastaranje nastopi, ko preteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik (v konkretnem primeru tožnik) lahko zahteval izpolnitev obveznosti; in da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Upoštevalo je 336. člen OZ o začetku teka zastaralnega roka in 337. člen OZ o nastopu zastaranja in ob upoštevanju splošnega 5-letnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ2 pravilno zaključilo, da je terjatev že pred vložitvijo tožbe zastarala. Pravilno je tudi pojasnilo, da je sicer tožnik zatrjeval, da naj bi toženka vtoževano škodo povzročila s kaznivim dejanjem, kar bi lahko nakazovalo na daljši zastaralni rok odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi iz 353. člena OZ, vendar tožnik ne izpodbija nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal (niti zatrjeval), da bi bila za očitano kaznivo dejanje toženka pravnomočno obsojena3. 8. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor in če je ta utemeljen, ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, saj z zastaranjem postane obveznost neiztožljiva. Ker je tožbeni zahtevek tožnika zoper toženko že zaradi utemeljenosti ugovora zastaranja pravilno zavrnjen, pritožnik s pritožbenimi navedbami, s katerimi ponavlja svoje trditve in smiselno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka, ne more biti uspešen.

9. Obrazložene stroškovne odločitve pritožba v ničemer vsebinsko ne izpodbija. Ta glede vsebine toženki priznanih potrebnih pravdnih stroškov pravilno temelji na določbi 155. člena ZPP in veljavni Odvetniški tarifi (OT), glede povrnitve stroškov pa na prvem odstavku 154. člena ZPP.

10. Pritožba se ob obrazloženem pokaže za neutemeljeno. Pritožnik postopkovnih kršitev konkretizirano ni uveljavil, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik v pritožbenem postopku ni bil uspešen, zato mora toženki na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti njene potrebne stroške pritožbenega postopka. Te predstavljajo odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT 500 točk, materialni stroški v višini 2 % (člen 11/3 OT), kar ob vrednosti točke 0,60 EUR s priznanim 22 % DDV (člen 2/2 OT) skupaj predstavlja znesek 373,32 EUR, ki ga mora tožnik povrniti toženki v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1 Glej prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP. 2 Enako tudi ob upoštevanju 352 člena OZ, ki v prvem odstavku določa 3-letni subjektivni in v drugem odstavku 5-letni objektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve. 3 V pritožbi ob sklicevanju na 216. in 74. člen KZ-1 tudi ne navaja, da je zoper toženko kazenski postopek v teku.