Jedro

Toženec je v času vložitve predloga za obnovo postopka pravni interes za to izredno pravno sredstvo imel, vendar ga je kasneje izgubil. Dosegel je namreč izdajo sklepa o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe, s tem pa je, tudi glede na razloge obnovitvenega predloga, dosegel cilj, ki ga je zasledoval. Postopek se je vrnil v fazo rednega postopka, zato odločitev obeh sodišč o predlogu za obnovo postopka ne more več izpodbijati.

Uveljavitev fikcije vročitve v primeru, ko naslovnik sodnega pisanja na označenem naslovu očitno ni prejel oziroma ni mogel prejeti, ker je sodišču znano, da ga tam ni več, ne pride v poštev.

Izrek

Revizija proti sklepu se zavrže. Reviziji proti sodbi se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o toženčevih stroških revizije proti sodbi se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je glede na datum vročitve tožbe in prehodno določbo drugega odstavka 499. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) z zamudno sodbo z dne 7.5.2003 tožencu naložilo, da mora plačati tožniku 1.200.000 SIT (sedaj 5.007,51 EUR) s pripadki. Odredilo je vročitev sodb obema pravdnima strankama. Kasneje je na sodbi potrdilo pravnomočnost z datumom 9.6.2003. Toženec je 15.7.2004 vložil predlog za obnovo postopka, v katerem je zatrjeval, da je bil nepravilno vabljen na prvi narok za glavno obravnavo in da tudi ni prejel zamudne sodbe. Na poziv sodišča, ali gre za predlog za obnovo ali za pritožbo proti zamudni sodbi ali za predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, je odgovoril, da gre za povsem jasen predlog za obnovo. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo s sklepom z dne 2.12.2004 zavrglo. Pritrdilo je sicer toženčevim trditvam, da sta mu bila vabilo in zamudna sodba nepravilno vročena, saj je pri pregledu podatkov v spisu iz ugotovitev sodnega kurirja na vročilnici z dne 23.2.2001 povzelo, da toženec že dolgo ne živi več na tem naslovu. Zato niti vabilo niti zamudna sodba ne bi smela biti vročena po pravilih o fikciji vročitve. Tako zamudna sodba ni postala pravnomočna in ker je predlog za obnovo postopka izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi, toženec pa izrecno vztraja, da gre prav za to pravno sredstvo, je štelo, da manjka osnovna predpostavka za dovoljenost obnove.

Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo prvostopenjski sklep o zavrženju predloga za obnovo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavlja procesne kršitve, opozarja, da je zamudna sodba opremljena s klavzulo pravnomočnosti in da teče tudi že izvršilni postopek, zaradi česar gre za pravnomočno sodno odločbo in je predlog za obnovo dopusten. Predlaga razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Istočasno z revizijo je toženec vložil tudi predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti zamudne sodbe, ki mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo in s sklepom z dne 20.2.2006 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti in izvršljivosti. Zamudno sodbo je vročilo toženčevemu pooblaščencu, ki je v pravočasni pritožbi proti tej sodbi zatrjeval le, da je tožba nesklepčna in da toženec ni nikoli prejel tožbe, zaradi česar ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Ugotovilo je, da je toženec po podatkih vročilnice samo tožbo prejel že 9.10.1995, pojasnilo pa je tudi, da je in zakaj je tožba sklepčna.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne in odloči o stroških postopka. Vztraja, da ni prejel tožbe. Iz podatkov spisa ne izhaja, da sta bila tožba in vabilu tožencu vročena po določbah 141. in 142. člena prejšnjega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77; Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in nadaljnji). Zato sta obe sodišči kršili določbe iz 7. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 (pravica do obravnavanja pred sodiščem). Obe sodišči tudi nista pojasnili, ali je toženec prejel ustrezno vabilo s poukom o posledicah izostanka. Zato toženec ni bil v redu povabljen.

Tudi ta revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija proti sklepu ni dovoljena.

Osnovna predpostavka vsakega pravnega sredstva je, da obstoji zanj pravno varovan interes vložnika (tretji odstavek 343. člena ZPP, drugi odstavek 374. člena ZPP). Na obstoj pravnega interesa mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. Toženec je v času vložitve predloga za obnovo postopka pravni interes za to izredno pravno sredstvo imel, vendar ga je kasneje izgubil. Dosegel je namreč izdajo sklepa o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe, s tem pa je, tudi glede na razloge obnovitvenega predloga, dosegel cilj, ki ga je zasledoval. Postopek se je vrnil v fazo rednega postopka, zato odločitev obeh sodišč o predlogu za obnovo postopka ne more več izpodbijati.

Revizija proti sodbi je utemeljena.

Glede na toženčevo navedbo zakonskih določb v drugi reviziji revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da se v tej zadevi uporabljajo le tiste določbe ZPP/77, ki so urejale pogoje za izdajo zamudne sodbe, takrat poimenovane kot sodbe zaradi izostanka, sicer pa določbe sedaj veljavnega ZPP. Tožencu je bila tožba z dne 28.8.1995 vročena na v tožbi označenem naslovu že 9.10.1995, zamudna sodba pa je bila izdana 7.5.2003, torej po uveljavitvi novega ZPP (primerjaj drugi odstavek 499. člena ZPP in 503. člen ZPP).

Toženec v reviziji neutemeljeno vztraja pri trditvi, da ni prejel niti same tožbe. Po podatkih v spisu mu je bila sodna pošiljka z drugopisom tožbe in pozivom na vložitev odgovora nanjo vročena na v tožbi označenem naslovu 9.10.1995, ko je podpisal poštno povratnico o njenem prejemu. Razlogi pritožbenega sodišča o pomenu te povratnice (vročilnice) so pravilni.

Nepravilnosti pri vročanju same zamudne sodbe so bile sanirane z izdajo sklepa o razveljavitvi klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti te sodbe, ko je sklep o tem skupaj z zamudno sodbo prvostopenjsko sodišče vročilo toženčevemu pooblaščencu. Pač pa toženec utemeljeno opozarja na nepravilnosti pri vabljenju na prvi narok za glavno obravnavo. Eden od pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka po 332. členu ZPP/77 je bil tudi, da je bil toženec v redu vabljen na pripravljalni narok oziroma na prvi narok za glavno obravnavo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi to vabljenje nepravilno. Sodišče prve stopnje je zaradi prejšnjih težav pri vročanju tožencu vabilo na narok 7.5.2003 vročalo preko sodnega kurirja, ki je najprej 9.4.2003 pustil v nabiralniku obvestilo po 142. členu ZPP, pri drugem vročanju 14.4.2003 pa obvestilo o fikciji vročitve po 141. členu ZPP. Zato je sodišče prve stopnje štelo, da je vabilo tožencu vročeno na podlagi pravil o fikciji vročitve. Taka presoja je bila nepravilna. V spisu so se nahajali podatki, pridobljeni pri enem od predhodnih poskusov vročitve. Sodni kurir je ob poskusu vročitve 23.2.2001 zapisal, da po izjavi podnajemnika toženec na tem naslovu ne živi že več let. Takrat je od vročitve tožbe poteklo že šest let, ob uporabi pravil o fikciji vročitve vabila na narok 7.5.2003 pa osem let. Toženec, ki je zaradi prejema tožbe vedel za postopek, bi moral v skladu z določbo prvega odstavka 145. člena ZPP (enako je določal prvi odstavek tudi 145. člena ZPP/77) o svoji preselitvi obvestiti sodišče, vendar je kot posledica opustitve te dolžnosti v zakonu predpisan drug način vročanja, ki pa ga sodišče ni uporabilo. Uveljavitev fikcije vročitve v primeru, ko naslovnik sodnega pisanja na označenem naslovu očitno ni prejel oziroma ni mogel prejeti, ker je sodišču znano, da ga tam ni več, ne pride v poštev. Takemu načinu vročanja bi bilo mogoče očitati tudi ogrožanje ustavne pravice do sodnega varstva oziroma do enakosti pred sodiščem iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker v obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da je bil toženec v redu vabljen na prvi narok za glavno obravnavo, ta pogoj za izdajo sodbe zaradi izostanka iz prvega odstavka 332. člena ZPP/77 ni bil izpolnjen. Izdaja take sodbe torej pomeni, da je prvostopenjsko sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (enako v 6. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77). Toženec na nepravilnost vročitve pri vabljenju na prvi narok za glavno obravnavo v pritožbi proti zamudni sodbi sicer ni opozoril, vendar gre za procesno kršitev, na katero mora po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ki pa tega ali ni storilo (v pritožbeni sodbi o uradnem preizkusu ni nobenih razlogov), ali pa je obstoj pogojev za izdajo zamudne sodbe napačno presodilo. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da so toženčeve revizijske trditve o nepravilnem vabljenju utemeljene.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP in prvega odstavka 379. člena ZPP odločilo kot v izrekih tega sklepa. Toženec revizijskih stroškov za prvo revizijo ni priglasil. Odločitev o njegovih priglašenih revizijskih stroških za drugo revizijo temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.