Jedro

Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ter da je storila hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da tožene stranke ni obvestila o spremembi kraja bivanja, s čimer je delodajalcu povzročila materialno škodo. Toženi stranki, ki skladno z določbo 2. odstavka 82. člena ZDR nosi dokazno breme in je dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, ni uspelo dokazati, da je tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja goljufije, navedene v izredni odpovedi, oz. hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (storjene naklepno ali iz hude malomarnosti) oziroma, da se dnevno ni vozila na delo iz A., ampak iz B. (kjer ima stalno prebivališče), ter da so ji bile zato neupravičeno izplačani previsoki potni stroški. Zato je izpodbijana izredna odpoved podana iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 11. 8. 2011 vročila tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 4. 4. 2007, jo od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi dalje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ in ji za čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela obračunati nadomestilo plače po pogodbi o zaposlitvi, odvesti davek in prispevke, nato pa tožeči stranki izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni, pod izvršbo (II. točka izreka). Odločilo je, da se postopek ustavi v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo ostalih prejemkov iz delovnega razmerja skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 1.047,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka, in podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Odločitev sodišča, da je bila izredna odpoved nezakonita, temelji na zmotnem oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede bivanja tožeče stranke na A. Sodišče v točkah 14 in 15 tudi nepravilno povzema odločilna dejstva, ki so zapisana v zapisniku naroka za glavno obravnavo z dne 24. 5. 2012 in v poročilu detektiva z dne 27. 6. 2011. Ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in vsebini zapisnika, je sodišče s tem zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V točki 14 sodbe sodišče navaja, da za dneve, ki so navedeni v poročilu, tožnice niso spremljali tudi na naslovu v A., čeprav iz zapisnika o zaslišanju priče detektivke A.A. na strani 9 izhaja, da je povedala, da teh datumov konkretno ne ve, da pa je to bilo v času, ko se je opravljalo tudi spremljanje v B. Glede na to, da je v zadnjem stavku v šestem odstavku na isti strani tega zapisnika zapisan tudi stavek, da za „dneve, ki so navedeni v poročilu, povem, da tožnice nismo spremljali tudi na naslovu …., A.“, bi sodišče moralo to nejasnost pri zapisu izpovedbe priče odstraniti, ne pa da se je nekritično odločilo za povzetje zgolj tega stavka v zapisniku in na njem nato utemeljilo zaključek, da sta si ti dve izpovedbi v nasprotju in da posledično detektiva nista znala pojasniti, kdaj je bil opravljen nadzor na A. in tudi ne, ali je bil nadzor v B. opravljen samo v jutranjih urah ali tudi popoldne. Priča A.A. je povedala, da je bila osebno na A. trikrat ali štirikrat, da je tožeči stranki skušala vabilo na zagovor vročiti na A., pa ji je gospa, ki stanuje na tem naslovu, po telefonu povedala, da tožnica na tem naslovu že dolgo časa ne živi več in ji je pisanje nato dejansko vročila na naslovu v B., da se je nadzor v jutranjih urah v B. opravljal tako zgodaj, da tožnica ni mogla priti iz A., tako kot je navajala, da njenega avta … reg. št. ..., katerega lastnica je tožnica, ni nikoli opazila in ne nazadnje, da za zbranimi informacijami in razgovori stoji s svojo licenco. Detektiva B.B. in A.A. sta opravljala poizvedbe za več delavcev tožene stranke. Detektiva nimata nobenega razmerja do tožene stranke, zato ni moč slediti zaključkom sodišča, da je bolj verodostojna izjava same tožnice, ki naj bi bila podprta s pisno izjavo njene hčerke in sina. V izpovedbah detektivov tudi ni zaznati prav nobene protislovnosti. Prav tako računi Lekarne …. v D. in trgovine E. ne izkazujejo, da se je tožeča stranka z dela odpeljala na A., tam prenočila in nato naslednje jutro odšla na delo v B.. Tudi izjavo C.C. bi moralo sodišče bolj kritično obravnavati. Razlogi o odločilnih dejstvih so si v nasprotju. Sodišče navaja, da je tožena stranka sicer dokazala, da se je tožnica v dneh 23. do 27. 5. ter 30. in 31. 5. 2011 v službo peljala z naslova ..., ni pa prepričljivo dokazala, da je bila opravljena tudi poizvedba na A. in ni zanesljivo izključila možnosti tožničinih navedb, da je bila, preden jo je v B. opazil detektiv, na A., kjer naj bi dejansko bivala. Sodišče ni upoštevalo izpovedbe detektiva B.B. glede tožničinega avta …. reg. št. ….., za katerega je povedal, da ga ni bilo nikjer na sicer enosmerni ulici, na kateri se nahaja naslov tožnice v B. Tudi s to izpovedjo detektiva je moč izključiti tožničine navedbe, da je bila, še preden jo je detektiv opazil v B., na A. Detektiv bi opazil njen avto, ali pa, da je avto nezarošen parkiran, vendar je opazil zgolj tožnico, ki je odšla z doma iz hiše v ulici …. v B, in se z avtom metalic zlate barve odpeljala na delo. Tožničine navedbe izključuje tudi njeno lastno ravnanje, ko je v postopku izredne odpovedi toženo stranko obvestila, da je povračilo stroškov za vožnjo iz A. odjavila. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Zakona o delovnih razmerjih, zlasti prvi odstavek 110. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ko je zapisalo, da je izdaja izredne odpovedi ukrep, ki ni v sorazmerju s težo očitane kršitve. Sodišče je povsem neutemeljeno oziroma pavšalno zavzelo stališče, da le sedem izkazanih dni vožnje na delo (ne pa tudi z dela) iz B., ni tako huda kršitev, zaradi katere bi bilo potrebno tožeči stranki podati izredno odpoved. Tožeča stranka je bila preverjana cca. 4 tedne in v tem času bi se nedvomno pokazalo, da tožeča stranka prihaja na delo z naslova …., B. Vendar pa v tem času niti enkrat ni prišla na delo s tega naslova, temveč je dnevno prihajala na delo z naslova ….. Glede na to, da je bil pred hišo na naslovu …. v B. zjutraj parkiran zarošen avto … metalic zlate barve, je jasno, da se je tudi z dela pripeljala s tem avtom v B. na naslov …., B. Gre za kontinuirano ravnanje tožene stranke, opustitev sporočila spremembe podatkov je trajala očitno že dalj časa, najmanj pa v času oprave poizvedb s strani detektivov. Nadalje je na primer v okviru začasnih ukrepov na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju po četrtem odstavku 170. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ izrecno določeno, da je podajanje neresničnih podatkov razlog za izredno odpoved delovnega razmerja po zakonu, ki ureja delovna razmerja. Tožeča stranka je zavestno opustila svojo dolžnost sporočiti delodajalcu spremembo bivališča, od koder prihaja na delo in se tja vrača po delu in s tem toženo stranko pustila v zmoti z namenom, da si protipravno pridobi premoženjsko korist, to je večje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kot ji sicer pripadajo. Nedvomno so podani tudi vsi znaki kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo tudi Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture in napram toženi stranki napačno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča U-I-35/04-11 z dne 11. 1. 2007. Tožena stranka opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti (in ne javne službe na področju kulture), z namenom zagotavljanja demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov Republike Slovenije. Pri Ministrstvu za ... se tožena stranka v evidenci ne vodi pod nobenim področjem kulture, temveč se (edina) vodi kot „RTV“. Pri toženi stranki ni dvostopenjskega določanja o pravicah ali obveznostih iz delovnega razmerja. Pravni pouk ni v ničemer vplival na (ne)zakonitost podane odpovedi, tožena stranka meni, da je povsem pravilno poučila tožečo stranko o njenih pravicah glede podane izredne odpovedi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Ugotovilo je, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba (bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju, v obrazložitvi pa o odločilnih dejstvih tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi, zato ni podana absolutna bistvena kršitev niti po 14. niti po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot neutemeljeno navaja pritožba. Nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča, kar je bistven vsebinski razlog za uveljavljanje obeh kršitev, pa v nobenem primeru ne predstavlja navedenih bistvenih kršitev določb postopka.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP dodaja naslednje: Pravna podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v določbi 3. odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZDR kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz 1. odstavka 111. člena ZDR, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Po teh določbah delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea) ter če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea).

Tožnici, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodje službe za promocijo in marketing v PPE ... za nedoločen čas, se v izredni odpovedi tožene stranke, ki je bila tožnici vročena 11. 8. 2011, očita, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ter da je storila hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da tožene stranke ni obvestila o spremembi kraja bivanja ….9, B., na katerem naj bi med drugim prebivala tudi 23. do 27. 5. 2011 ter 31. 5. 2011 in s tega naslova prihajala na delo ter se na ta naslov tudi vračala, s čimer je delodajalcu povzročila materialno škodo, saj je delodajalec delavki pri obračunu plače tudi za mesec maj 2011 povrnil stroške prevoza z naslova ..., A. ki ga je v izjavi delavca za povračilo stroškov za prihod na delo in odhod z dela z dne 15. 6. 2007 prijavila kot kraj bivališča. Iz odpovedi izhaja, da je dejansko bivališče delavke na naslovu …., B. in da v času poizvedb v mesecu maju 2011 na delo nikoli ni prišla z naslova …., A., temveč vedno z naslova ..., B., ter da je tožnica zavestno opustila svojo dolžnost sporočiti delodajalcu spremembo prebivališča in ga je tako pustila v zmoti z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, torej večje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, kot bi ji dejansko pripadalo, takšno ravnanje pa pomeni hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti in sicer prepovedi škodljivega ravnanja po 35. členu ZDR in obveznosti obveščanja delodajalca po 34. členu ZDR. Opisano naklepno ravnanje pa ima tudi znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 – KZ), po katerem se z zaporom do treh let kaznuje, kdor z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti.

Presoja sodišča prve stopnje, da tožnici niso dokazane očitane kršitve, ki naj bi obenem predstavljale navedeno kaznivo dejanje, je pravilna, saj jo potrjujejo izvedeni dokazi.

Potrebno je pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je glede na predložene listinske dokaze, zlasti poročila detektiva B.B. z dne 27. 6. 2011 s prilogami, izpovedi zaslišanih prič in tožnice, zaključilo, da tožena stranka, ki je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker se po njenih ugotovitvah na delo ni vozila z A., tega ni dokazala. Dokazano je sicer, da se je tožnica v dneh 23. do 27. 5. 2011 in 30. ter 31. 5. 2011 v službo pripeljala z naslova v B.(...), ni pa dokazano, da je detektiv v teh dneh v jutranjih urah opravljal tudi poizvedbe na A. Zato po pravilni oceni sodišča prve stopnje ni zanesljivo izključena možnost, da so resnične tožničine navedbe, da se je v spornih dneh zjutraj pripeljala s svojim avtomobilom do svoje hiše ..,B. se po potrebi preoblekla in uredila za službo in se nato z avtomobilom, ki ji ga je dal v uporabo C.C. (ki je imel dovolilnico za parkiranje v mestu), odpeljala v službo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je tudi prepričljivo obrazložena in logična ter soglaša z ugotovitvijo, da je izpoved tožnice bolj prepričljiva kot protislovna izpovedba detektivov C.C. in A.A., ki nista prepričljivo pojasnila, kdaj je bil opravljen nadzor na A., pa tudi v poročilu ni nobenih opažanj za območje A.. Zato ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da bi bil nadzor v spornih dneh v jutranjih urah opravljen tudi na območju A. in da se tožnica v jutranjih urah v resnici ni vozila z A. v B. oz. da se tudi po odhodu iz službe v popoldanskih in večernih urah ni nahajala na tem naslovu. Pritožbenim navedbam s tem v zvezi zato ni mogoče pritrditi. Neutemeljen je očitek, da naj bi sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedi obeh detektivov, zlasti izpoved priče A.A., saj je nejasnosti v izpovedih prič poskušalo razčistiti na zaslišanju. Dejstvo je, da se priča A.A. ni spomnila konkretnih datumov, ko so spremljali tožnico v A., ter da je izrecno izpovedala, da v tistih dnevih, ki so navedeni v poročilu (ko so jo spremljali v B.), tožnice niso spremljali tudi na naslovu ..., A. Dejstvo pa je tudi, da je poročilo detektivov pomanjkljivo prav glede spremljanja tožnice na naslovu v A., kar pa je glede na njeno izpoved odločilnega pomena.

Da tožnica ne govori resnice in da se ni vozila v B. z A., nikakor ni mogoče sklepati zgolj na podlagi splošnih ugotovitev, ki so razvidne iz izpovedi prič B.B. in A.A., zlasti v delu, v katerem je priča A.A. pojasnjevala (neuspešno) vročanje vabila na zagovor na A., ob katerem naj bi ji neka gospa, ki stanuje na tem naslovu, po telefonu povedala, da tožnica na tem naslovu že dolgo časa ne živi več ter izrazila mnenje, da se je nadzor v jutranjih urah v B. opravljal tako zgodaj, da tožnica ni mogla priti z A. in da njenega avta nikoli ni opazila, oz. v delu, v katerem je B.B. izpovedoval, da tožničinega avta ni bilo nikjer v ulici, na kateri se nahaja naslov tožnice v B. oz. da bi opazil tak avto, če bi bil nezarošen parkiran. Tožena stranka izpostavlja, da detektiva nimata nobenega razmerja do tožene stranke, zaradi česar naj bi bili njuni izpovedi bolj zanesljivi kot izpoved tožnice, njene hčere ter priče C.C. – enako kot velja za tožnico, ki je nedvomno povezana tako s svojo hčerko kot s sodelavcem, ki ji je posojal avto, obstaja določena povezava tudi med detektivi in toženo stranko – nedvomno je med njimi vsaj poslovni odnos, če so detektivi opravljali poizvedbe za več delavcev, očitno pa v tožničinem primeru poizvedbe niso bile opravljene dovolj natančno, da bi bil odpovedni razlog po 1. in 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR dokazan. Tudi dejstvo, da je tožnica v postopku izredne odpovedi povračila stroškov za vožnjo z A. odjavila, ne pomeni, da se v spornem času ni dnevno vozila na delo s te lokacije, kot izpostavlja pritožba z navedbo, da tožničine navedbe „izključuje njeno lastno ravnanje.“ Iz odgovora tožnice na poročilo detektiva z dne 17. 7. 2011 (priloga A7) je jasno razviden razlog za tožničino ravnanje – tožnica je namreč zapisala, da glede na odločitev (tožene stranke), da ji vožnja na A. ne pripada ter v izogib nadaljevanju grobega posega v njeno zasebnost (toženo stranko) obvešča, da je povračilo stroškov za vožnjo odjavila in da opozarja na določilo 4. odstavka 33. a člena ZJU.

Glede na vse navedeno je torej potrebno pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da toženi stranki, ki skladno z določbo 2. odstavka 82. člena ZDR nosi dokazno breme in je dolžna dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, ni uspelo dokazati, da je tožnica storila v izredni odpovedi očitane kršitve z znaki kaznivega dejanja goljufije, navedene v izredni odpovedi, oz. hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (storjene naklepno ali iz hude malomarnosti). Odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi in s tem v zvezi ugodilo tudi reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku, je torej pravilna in zakonita.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, ker s pritožbo ni uspela in ker v sporih o prenehanju pogodbe o zaposlitvi delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (155. člen, 165. člen ZPP, 5. odstavek 41. člena ZDSS-1).