Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje. Organ je to dejstvo ugotovil in ugotovil je tudi, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z orožjem in sicer s pištolo, ki je bila tožniku sicer odvzeta že v povezavi s kazenskim postopkom. Dejstvo, da je upravni organ z izpodbijanim aktom tožniku odvzel drugo orožje, ki ga tožnik ni uporabil pri kaznivem dejanju, je povsem razumna odločitev, saj takšna ocena o neprimernosti tožnika za posedovanje in rokovanje z orožjem lahko povsem utemeljeno sloni na ničelni stopnji tolerance glede nezanesljivosti oseb, ki posedujejo orožje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je Upravna enota Domžale na podlagi prvega odstavka 58. člena Zakona o orožju (Uradni list RS št. 23/2005 in 85/09 -v nadaljevanju ZOro), po uradni dolžnosti odločila, da se A.A., roj. ….1.1968, odvzame orožje - repetirna puška znamke Sako, kal. 22 L.R. s tov. št. …; strelivo: 298 nabojev kal. 22 L.R. in 215 nabojev kalibra 9mm ter orožni list za šport št. …, ki se nahaja pri njej v hrambi.

V obrazložitvi akta je navedeno, da je Policijska postaja Domžale dne 30.10.2009 podala predlog za ugotovitev zanesljivosti za posedovanje orožja, streliva in orožne listine stranke A.A., zaradi suma storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po čl. 135/1 KZ RS, za katero je bila podana kazenska ovadba na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Zunanji oddelek Domžale. Poleg dopisa je Policijska postaja Domžale prvostopenjskemu organu oddala v hrambo začasno zaseženo orožje - repetirno puško z risano cevjo SAKO, kal. 22L.R. s tov. št. …, strelivo in orožno listino - orožni list za šport št. …, ki ga je izdala Upravna enota Domžale, dne 31.05.2006. Zasežena polavtomatska pištola znamke Glock, kal. 9mm s tov. št. …, s katero je bilo storjeno kaznivo dejanje, je bila neposredno po dogodku oddana v hrambo v skladišče MNZ, po opravljenem pregledu pa poslana v hrambo na Upravno enoto Domžale. Upravni organ je dne 2. 11. 2009 izdal sklep o uvedbi postopka za odvzem omenjenega orožja. Poleg tega je bilo sklenjeno, da se postopek za odvzem orožja, streliva in orožne listine, prekine, dokler ni rešeno predhodno vprašanje - obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po čl. 135/1 KZ RS, za katero je bila podana kazenska ovadba na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani. Dne 12.9.2012 je organ prejel sodbo št. I K 13475/2010 z dne 10.1.2011, ki jo je izdalo Okrajno sodišče v Domžalah, datum pravnomočnosti 24.8.2012 in sodbo št. II Kp 13475/2010 z dne 8. 8. 2012, ki jo je izdalo Višje sodišče v Ljubljani, kjer je bila stranka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika RS in obsojena na 5 (pet) mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi 2 (dveh) let in 6 (šestih) mesecev ne bo storila novega kaznivega dejanja. Poleg tega je sodišče izreklo varnostni ukrep odvzema polavtomatske pištole znamke Glock, model 19, kal. 9mm s tov. št. …, ki je bila vpisana v orožni list št. …. Na podlagi zaprosila Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 13. 9. 2012 je prvostopenjski organ, dne 24.1.2013, oddal orožje - polavtomatsko pištolo znamke Glock, model 19, kal. 9mm s tov. št. …, v skladišče Ministrstva za notranje zadeve, da z njim ravnajo v skladu z Navodilom o ravnanju z izročenim, najdenim, zaseženim ali odvzetim orožjem, št. 1343-01-216-54/2002 z dne 22.09.2003. V zvezi z razjasnitvijo dejanskega stanja je bilo stranki dne 31. 1. 2013 in 13. 2. 2013 posredovano vabilo na razgovor, vendar je stranka svoj izostanek pravočasno opravičila. V opravičilu za svoj izostanek z dne 6. 3.2013 je navedla, da ji je bil s pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. I K 13745/2010-42 z dne 10.1.2012, izrečen varnostni ukrep odvzema pištole znamke Glock, model 19, kal. 9mm s tov. št. …. Poleg tega je navedla, da je v zvezi s to sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in ker orožja ne poseduje več, po njenem mnenju ugotavljanje zanesljivosti po 16. členu Zakona o orožju (ZOro) ni več potrebno. Okrajno sodišče v Domžalah je dne 30. 5. 2013 posredovalo sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Ips 13475/2010 z dne 25. 4. 2013, v kateri je razsodilo, da se zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodi in da se sodba Okrajnega sodišča v Domžalah z dne 10. 1. 2011, opr. št. I K 13475/2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8.8.2012, opr. št. II Kp 13475/2010, v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 na škodo oškodovanca B.B., spremeni tako, da se določba o enotni kazni razveljavi ter da se zahteva za varstvo zakonitosti v ostalem delu zavrne. To pomeni, da ostaja nespremenjena kazenska sankcija za kaznivo dejanje po prvem odstavku 135. člena KZ-1, storjena na škodo oškodovanca Č.Č. in sicer kazen pogojne obsodbe s štirimesečno zaporno kaznijo in preizkusno dobo dve leti in šest mesecev ter varnostni ukrep odvzema polavtomatske pištole znamke Glock, model 19, kal. 9mm s tov. št. …. Organ se nato sklicuje na 16. in 58. člen ZOro. Pristojni organ lahko odvzame orožje in orožne listine tudi osebi, ki ravna v nasprotju z določbo 22. člena ZOro, kjer je navedeno, da mora vsakdo z orožjem in strelivom ravnati s posebno skrbnostjo.

Glede na to, da je bila stranka pravnomočno obsojena za naklepno kaznivo dejanje z elementi nasilja in da je z registriranim orožjem grozila in ga uporabila kot sredstvo za storitev kaznivega dejanja ter z njim vsekakor neskrbno ravnala, tukajšnji organ ugotavlja, da ni več primerna za posest orožja, streliva in orožne listine in da so izpolnjeni pogoji iz 58. člena ZOro za odvzem orožja – repetirne puške z risano cevjo znamke SAKO, kal. 22L.R. S tov. št. …, streliva: 289 kosov kal. 22L.R. In 215 kosov kal. 9Mm in orožnega lista za šport št. ….

V skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku je bila stranka v dopisu seznanjena z uspehom dokazovanja, poleg tega pa ji je bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Odvetnik C.C. navaja, da so ugotovitve tukajšnjega organa sicer točne, vendar je navedel, da bo stranka zoper odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije vložila ustavno pritožbo, ker se ne strinja, da bi storila kaznivo dejanje na škodo Č.Č.. Stranka ne zanika, da je sodba na škodo Č.Č. pravnomočna. Iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenija naj bi bilo razvidno, da sta B.B. in Č.Č. organizirala konstrukt na škodo stranke in Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na Č.Č. ni ugodilo le iz formalnih razlogov. Stranki je že bilo odvzeto orožje, s katerim naj bi domnevno bilo storjeno kaznivo dejanje, ne obstaja pa noben razlog, ki ga določa zakon, da stranka ne bi bila več primerna za posest drugega orožja, streliva in orožne listine. Nadalje navaja, da bo stranka v izogib uničenju orožja, sama našla ustreznega kupca in organ o tem obvestila. Stranka je prepričana, da kljub krivični pravnomočni sodbi izpolnjuje vse pogoje iz drugega odstavka 14. člena ZOro.

Prvostopenjski organ je po prejemu dopisa strankinega odvetnika ponovno preučil zadevo ter ugotovil, da navedbe odvetnika vsebinsko ne vplivajo na ugotovljeno dejansko stanje ter odločil, da stranki odvzame orožje, strelivo in orožne listino ter z orožjem in strelivom ravna v skladu z 61. členom ZOro. Ni mogoče spregledati dejstva, da je bila stranka pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje z obeležjem nasilja, ki ga je storila s strelnim orožjem in da je z orožjem ravnala skrajno neskrbno, zato na podlagi določb 61. člena ni več zanesljiva za posest orožja in streliva oziroma posledično ne izpolnjuje več pogojev iz drugega odstavka 14. člena ZOro.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt pritožnik pravi, da organ ni ugotovil neprimernosti za posest orožja pritožnika, to je posest in orožne listine za repetirno puško. Vse, kar prvostopni upravni organ navaja je, da se sklicuje na pravnomočno kazensko sodbo, s katero je bila pritožniku odvzeta pištola, s katero naj bi storil očitano kaznivo dejanje. Pravnomočna sodba po mnenju pritožnika predstavlja sicer res predpostavko oziroma domnevo, da obsojenec ni več zanesljiv za posedovanje orožja in orožne listine ter streliva, vendar je ta zakonska domneva izpodbojna, tako kot vsaka druga domneva in to pritožnik uveljavlja tudi v tej pritožbi. Pritožnik je v skladu s prejšnjo napovedjo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS vložil dne 26.7.2013 ustavno pritožbo, ki jo prilaga. Prvostopno sodišče, ki je edino izvajalo dokaze, ni naredilo pravilne dokazne ocene, saj se ni opredelilo do izpovedi, ki jo je dal v postopku policist D.D. in je to spregledalo tudi Višje sodišče, Vrhovno sodišča, pa se v dokazno oceno, ki je del ugotovitve dejanskega stanja ni spuščalo le zato, ker zmotno in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V ustavni pritožbi se zato pritožnik sklicuje, da so mu bile kršene ustavne pravice iz 14., 22., 23., 24. ter 27. člena in jamstva iz 29. člena Ustave RS. Pritožnik namreč meni, da je zgolj Ustavno sodišče tisto, ki bo lahko v postopku ustavne pritožbe ugotovilo, da se na tak način ne bi smelo nedolžnega obtoženca obsoditi na zaporno kazen, ne glede na to, da je zaporna kazen pogojno odložena. Pritožnik meni, da bi moral prvostopni upravni organ ne glede na pravnomočno končan kazenski postopek, izvesti dokaze o tem, ali je pritožnik zanesljiv ali ne. Prvostopni organ bi lahko dopolnil dokazni postopek, neposredno zaslišal pritožnika in oba Plevela ter pridobil vsaj še izjavo policista D.D., kot uradne osebe, ki bi tudi v tem postopku lahko povedal, da mu je žena Č.Č. povedala, da ji je njen mož povedal za pištolo, ne pa, da jo je sama zaznala oziroma videla. Tak postopek upravnega organa sicer ni običajen, vendar bi lahko upravni organ na podlagi neposrednega zaslišanja pritožnika A.A. in B.B. in Č.Č. lahko neposredno zaznal, kdo od navedenih treh je nevaren za okolico in za pravni red, ki velja v tej družbi. Pritožnik A.A. je poslovnež, ki ne nosi orožja s seboj, orožje in strelivo pa je hranil na varnem mestu v zaščiteni železni omari, kar so ugotovili tudi policisti ob ogledu. Z orožjem in strelivom ravna skrbno in vestno ter v skladu s predpisi. Pritožnik je veteran vojne za Slovenijo. Tako pištola, ki mu je že bila odvzeta in repetirna puška, pa sta namenjeni izključno za športne potrebe. Odvzem orožnega lista in puške, s katero ni bilo storjeno domnevno kaznivo dejanje, je pretirana sankcija, ki je izrečena brez potrebe in zgolj na podlagi krivične pravnomočne sodbe.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Posameznik v skladu s 16. členom ZOro v nobenem primeru ni zanesljiv če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. Po drugem odstavku 58. člena zakona, ki je tudi samostojni razlog za odvzem orožja, pa lahko pristojni organ odvzame orožje in orožne listine osebi, ki ravna v nasprotju z določbo 22. člena ali v nasprotju s tretjim odstavkom 25. člena tega zakona. Tudi Vrhovno sodišče, ki je delno ugodilo pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti, glede odvzema orožja ni spremenilo odločitve. Navedena dejstva in okoliščine pa vodijo v zaključek, da pritožnika ni mogoče šteti za zanesljivega v smislu že citirane določbe drugega odstavka 16. člena, ki določa, da posameznik v nobenem primeru ni zanesljiv, če je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem. Glede na dejstvo, da mu je bilo s pravnomočno sodbo odvzeto orožje, ki ga je uporabil pri kaznivem dejanju, je po mnenju pritožbenega organa pritožnik neprimeren tudi za posedovanje kateregakoli drugega kosa orožja. Iz spisa prve stopnje je tudi razvidno, da je bil pritožnik dvakrat vabljen na zaslišanje in bi se tako lahko neposredno izjasnil o ugotovitvah postopka, vendar se je obakrat opravičil. Tožnik v tožbi vztraja na svojih pritožbenih navedbah v upravnem postopku. Drugostopni upravni organ tožnikove navedbe ni upošteval, ampak jih je enostavno zavrnil, češ da je bilo vse orožje tožniku utemeljeno odvzeto, s čimer pa se pritožnik ne strinja. Seveda gre za samostojne razloge z 16.člena ZOro, na katerega se drugostopni upravni organ sklicuje v skladu z 58. členom, vendar gre v tem primeru za to, da lahko upravni organ odvzame orožje osebi, ki je ravnala v nasprotju z 22.členom, ne pa za to, da bi Upravni organ to moral storiti. Zlasti ob dejstvu, da je tožnik z orožjem ravnal skrbno in vestno in imel orožje v ognjeno varni omari ter posebej zavarovanem prostoru. Vsaka zakonska domneva se lahko izpodbija, tožniku pa to ni bilo omogočeno. Tožnik torej vztraja, da mu je bilo z izpodbijano odločbo povsem po nepotrebnem odvzeto orožje iz izreka prvostopne odločbe, s katerim ni bilo storjeno domnevno kaznivo dejanje, za katerega je bil sicer pravnomočno obsojen, saj odvzeto orožje nima nobene zveze z očitanim kaznivim dejanjem, ki naj bi ga domnevno storil. Predlaga, naj sodišče razsodi na glavni obravnavi, saj dokazi niso bili izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, niti v postopku pred toženo stranko in prvostopnim upravnim organom. Predlaga odpravo odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka. V dopolnitvi tožbe pa dodaja, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve določb postopka, saj tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Pred upravnim organom so bila kršena vsa temeljna načela ZUP, in sicer načelo zakonitosti, načelo materialne resnice, še zlasti pa načelo zaslišanja stranke ter varstva pravic stranke v postopku. Če bi bil tožnik v postopku neposredno zaslišan, bi na podlagi tega upravni organ lahko ugotovil, da glede na okoliščine primera, tožnik ni neprimeren za posedovanje orožja in streliva za šport in da ne obstoja nobena nevarnost, da bi tožnik zlorabil zaupanje, ki ga je dobil z izdajo orožnega lista za šport. Ker tožnik pred upravnimi organi ni bil zaslišan, predlaga, da se ga zasliši v postopku pred sodiščem.

Obrazložitev k I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, kot je utemeljitev pojasnil drugostopenjski organ. Prvostopenjski organ namreč samo v uvodu odločbe navaja, da je odločal na podlagi 1. odstavka 58. člena ZOro, ki je ključna določba za obravnavani primer in na tej določbi je drugostopenjski organ oprl zavrnitev pritožbe. Po tej določbi pa ne gre za to, da upravni organ „lahko“ odvzame orožje in orožne liste osebi, ki z orožjem ne ravna skrbno v smislu 22. člena ZOro. To je vsebina določila 2. odstavka 58. člena ZOro in ne 1. odstavka 58. člena ZOro. Po 1. odstavku 58. člena ZOro pa pristojni organ „odvzame“ orožje in orožne liste posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2 do 6. točke 2. odstavka 14. člena ZOro. To pomeni, da organ po tem določilu mora odvzeti orožje in orožne liste. Med navedene točke iz 1. odstavka 58. člena ZOro pa spada tudi 3. točka 3. odstavka 14. člena ZOro, ki vzpostavlja pogoj zanesljivosti. Ta pogoj je opredeljen v 2. odstavku 16. člena ZOro in v prvi alineji tega člena je določeno, da ni zanesljiv, kdor je pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, zaradi katerega je neprimeren za posedovanje oziroma rokovanje z orožjem ali je od njega mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabil. Med strankama ni sporno, da je tožnik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, saj tožnik ni predložil dokaza, da bi bile sodbe kazenskih sodišč razveljavljene v postopku ustavne pritožbe. Organ je to dejstvo ugotovil in ugotovil je tudi, da je bilo kaznivo dejanje storjeno z orožjem in sicer s pištolo, ki je bila tožniku sicer odvzeta že v povezavi s kazenskim postopkom. Dejstvo, da je upravni organ z izpodbijanim aktom tožniku odvzel drugo orožje, ki ga tožnik ni uporabil pri kaznivem dejanju, je povsem razumna odločitev, saj takšna ocena o neprimernosti tožnika za posedovanje in rokovanje z orožjem lahko povsem utemeljeno sloni na ničelni stopnji tolerance glede nezanesljivosti oseb, ki posedujejo orožje. Upravni organ ima v tej oceni določeno polje proste presoje in v tem primeru tega polja proste presoje ni zlorabil oziroma ga ni uporabil arbitrarno s tem, ko ni izvajal drugih dokazov za ugotavljanje tožnikove (ne)primernosti. Za zakonito odločitev torej zaslišanje prič v upravnem postopku ni bilo potrebno. Nadalje sodišče ugotavlja, da je že drugostopenjski organ v odločbi navedel, da se je tožnik dvakrat opravičil, ko je bil vabljen na zaslišanje, čemur tožnik ne oporeka, njegov odvetnik pa je imel možnost in jo je tudi izkoristil, da je podal pripombe na ugotovljena dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločitev v smislu 1. odstavka 9. člena ZUP. Zato tudi s tega vidika izpodbijani akt nima nezakonitosti. Tožnik je sicer predlagal izvedbo glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika, vendar pa je sodišče odločilo na seji brez glavne obravnave. Tožnik ni navedel, kako bi lahko zaslišanje tožnika vplivalo na odločitev (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k II. točki izreka: Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.