Jedro

Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je odvetnik, ki je bil z odločbo o dodelitvi BPP postavljen za izvajanje storitev upravičencu do BPP in je storitve opravil v obsegu dodeljene BPP, upravičen do nagrade in povračila stroškov iz proračunskih sredstev BPP, o čemer odloči toženka s sklepom. Ko upravičenec do BPP izpodbija takšen sklep, lahko ugovarja, da storitve niso bile opravljene (v obsegu dodeljene BPP) ali da toženka plačila zanje ni odmerila skladno z določbami relevantnih predpisov. Ne more pa se upravičenec do BPP v upravnem sporu zoper sklep, kot je izpodbijani, z uspehom sklicevati, da je odvetniku že sam plačal za storitve, za katere mu je bila dodeljena BPP. Kakršnikoli tovrstni dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom so namreč po zakonu nični.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1.S sklepom Bpp 48/2021 z dne 5. 5. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) je toženka pod I. točko izreka sklenila, da se izvajalcu brezplačne pravne pomoči, odvetniku A. A. iz B., d.o.o.,... (v nadaljevanju tudi: stranka z interesom), za storitve, opravljene iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) na podlagi toženkine odločbe Bpp 48/2021 z dne 17. 2. 2021, odmerijo nagrada in stroški v skupni višini 2.612,98 EUR. Pod II. točko izreka je bilo sklenjeno, da se višji zahtevek zavrne; pod III. točko izreka pa, da se priznani znesek nagrade in stroškov izplača iz proračunskih sredstev toženke ter nakaže na transakcijski račun navedene odvetniške družbe v 30 dneh po prejemu računa.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila z omenjeno odločbo z dne 17. 2. 2021 upravičencu B. B. (to je tožniku v tem upravnem sporu) dodeljena redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v kazensko preiskovalnem postopku, vodenem zoper njega kot obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod št. I Kpr 40870/2021, ter morebitnem nadaljnjem kazenskem postopku na prvi stopnji. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik A. A. iz B., d.o.o., ki je toženki pravočasno vrnil napotnico s stroškovnikom za opravljene storitve BPP. Toženka pojasni, da je po šestem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) izvajalec BPP upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene BPP. Pri odločanju je zato uporabila določbe Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), upoštevati pa je morala še za obravnavano zadevo relevantni peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv). Nato toženka tabelarično prikaže, za katere storitve (te konkretno našteje) je izvajalcu BPP priznala plačilo, na podlagi katerih določb OT, v kakšni višini in kakšna je skupna vrednost oziroma znesek po znižanju na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ter povračilo katerih stroškov, na kateri pravni podlagi in v kakšni višini mu je priznala; skupno znesek priznane nagrade in stroškov, z vključenim 22 % DDV, znaša 2.612,98 EUR. V nadaljevanju toženka obrazloži še, katerih priglašenih postavk izvajalcu BPP ni priznala, ter pojasni, da se priznani znesek izvajalcu BPP izplača iz proračunskih sredstev na podlagi odredbe toženke skladno z določbo 45. člena ZBPP.

3.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo v upravnem sporu. V njej je navedel, da prestaja kazen zapora, z izpodbijanim sklepom pa se ne strinja, saj se odvetniku A. A. kot izvajalcu BPP odmerja nagrado in stroške v skupni višini 2.612,98 EUR, čeprav ta zahtevek ni utemeljen. Tožnik je namreč odvetniku, kot zatrjuje v tožbi, že sam poravnal stroške zastopanja v višini 3.000 EUR, kar dokazuje s potrdili o plačilu. Ker teh tožbi ni priložil, ga je sodišče s pozivom z dne 10. 6. 2021 pozvalo, naj to stori.

4.Z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 18. 6. 2021, je tožnik tožbo dopolnil tako, da je predložil izpise plačil ter izpise komunikacije z odvetnikom, ki pa so bili v tujem jeziku, zato ga je sodišče s pozivom z dne 21. 6. 2021 pozvalo, naj predloži overjene prevode listin, sestavljenih v tujem jeziku, kot to določa drugi odstavek 226. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja v skladu s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Ta poziv je bil tožniku vročen 28. 6. 2021. Z vlogo z dne 5. 7. 2021 je predložil štiri dokazila o denarnih transakcijah prejemniku A. A. s priloženimi prevodi iz albanskega v slovenski jezik.

5.Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo (spis Bpp 48/2021), odgovora na tožbo pa ni podala.

6.Tožba z dopolnitvami in prilogami je bila, upoštevajoč 19. člen ZUS-1, vročena odvetniku A. A. iz B., d.o.o.,... kot izvajalcu BPP, ki je v odgovoru na tožbo predlagal, naj se ta kot neutemeljena zavrne, s stroškovno posledico. Uvodoma navaja, da tožnik nima interesa za tožbo in jo je zato treba zavreči, saj je tožnik sam prosil za BPP, z izpodbijanim sklepom odmerjena nagrada pa bo plačana iz proračuna, torej ne na račun tožnika. Če ta ne bi želel BPP, bi to lahko sporočil sodišču, odvetnik pa bi izstavil račun, ki bi ga tožnik sam poravnal. Sicer pa je po mnenju stranke z interesom tožbo treba zavrniti. Tožnik se je zavedal, da ima za kazenski postopek odobreno BPP, zato odvetniku ni dal nobenega zneska za zastopanje v omenjenem postopku. Zneske, ki so razvidni iz potrdil o plačilu, je odvetnik dvignil in izročil tožniku, ker ga je ta za to prosil. Tožnik je bil namreč v priporu, zato je odvetnika zaprosil, naj ta denar dvigne zanj in mu ga izroči. Odvetnik je torej tožniku napravil uslugo, denar je prejel izključno tožnik, zakaj ta denar potrebuje, odvetnik tožnika ni spraševal. Očitno pa tožnik ni bil zadovoljen z izidom postopka, za katerega mu je bila dodeljena BPP, ali ima kakšne druge razloge, vendar odvetnik tega denarja ni prejel. Na potrdilih o plačilu je kot pošiljatelj naveden C. C., nikjer pa ni navedeno, da bi bilo to plačilo namenjeno za postopek, za katerega je imel tožnik odobreno BPP. Stranka z interesom je kot predlagane dokaze v odgovoru na tožbo navedla vpogled v sodni spis, svoje zaslišanje ter zaslišanje tožnika.

7.Tožnik se je odzval z vlogo z datumom 16. 8. 2021, v kateri navaja, da navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo niso resnične, zato tožnik prilaga izpis sporočil, iz katerih izhaja, da se je odvetnik z njegovimi svojci dogovarjal za nakazilo denarja zase, torej za svoje storitve, in ne zato, da bi denar prinesel tožniku, kot trdi. Tožnik želi ovreči tudi trditev, da mu je odvetnik denar predal na obiskih, zato naj se sodišče obrne na ZPKZ Koper, kjer imajo točen podatek, kdaj ga je odvetnik obiskal, prav tako lahko povedo, da so v tistem obdobju zaradi razglašene epidemije obiski potekali za stekleno pregrado, tako da odvetnik tožniku osebno denarja ni mogel dati. Kolikor bi ga predal pravosodnim policistom ob sprejemu v ZPKZ, pa mora o tem imeti dokazilo, saj pravosodni policisti denar in ostale stvari sprejemajo proti potrdilu, zato naj odvetnik to dostavi in tako dokaže, da je denar predal tožniku, kot navaja. Tožnik poudarja, da ga v celotni situaciji najbolj moti to, da je odvetnik, torej oseba, ki naj bi ščitila njegove koristi, grdo izigral tožnika in njegovo družino. Tožnik ve, da je storil napako, zato tudi prestaja kazen in to sprejema. Ne more pa sprejeti, da se nekdo okorišča na račun ljudi, ki niso vešči zapletenih pravnih postopkov, in si svoje storitve dvojno zaračunava. Denar so odvetniku nakazali, da je opravil svoje delo. Nihče mu nikoli ni očital dejstva, da je bil tožnik obsojen na zaporno kazen - ne bo pa tožnik plačeval dvojnih stroškov za njegove storitve. Sodišče prosi, da razišče celotno situacijo.

8.Tožnik je navedeni nepodpisani vlogi priložil izpise komunikacije, ki je bila pretežno v tujih jezikih, zato ga je sodišče s pozivom z dne 27. 8. 2021 pozvalo, da v roku 30 dni vlogo podpiše in predloži overjene prevode vlogi priloženih listin (izpisov komunikacije) v slovenski jezik, kot to predpisuje drugi odstavek 226. člena ZPP, sicer teh listin sodišče ne bo upoštevalo. Na navedeni poziv, ki mu je bil vročen 31. 8. 2021, se je tožnik odzval tako, da je predložil podpisano vlogo z dne 16. 8. 2021, obenem pa je z vlogo z dne 28. 9. 2021 zaprosil za BPP, tudi v obliki oprostitve plačila oziroma ureditve overjenega prevoda komunikacije odvetnika s tožnikovimi svojci. Tožnikova vloga z dne 28. 9. 2021 je bila obravnavana kot prošnja za BPP, o kateri je bilo odločeno z odločbo in sklepom predsednice Upravnega sodišča RS, št. Bpp 192/2021 z dne 22. 12. 2021, s katerima je bila zavržena prošnja za dodelitev BPP za dopolnitev vloge z overjenim prevodom listin po pozivu z dne 27. 8. 2021, prošnja za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v tem upravnem sporu ter kot oprostitev stroškov postopka pa je bila zavrnjena. Navedena odločba in sklep sta postala pravnomočna 17. 3. 2022.

9.Sodišče je v tem upravnem sporu za dne 22. 4. 2025 razpisalo glavno obravnavo, na katero je povabilo tožnika, toženko in stranko z interesom. Vabila tožniku na naslovu ..., ki ga je kot svoje prebivališče navedel v sodišču poslanih vlogah, ni bilo mogoče vročiti, saj je bilo vrnjeno sodišču s pojasnilom, da tožnika ni več na tem naslovu. Podatki o naslovu tožnikovega drugega oziroma novega prebivališča iz uradne evidence Centralnega registra prebivalstva niso razvidni. Ker tožnik o spremembi svojega naslova sodišča ni obvestil, kot to zahteva prvi odstavek 145. člena ZPP, mu je bilo na podlagi drugega odstavka istega člena ZPP vabilo na glavno obravnavo vročeno s pritrditvijo na sodno desko in s tem povezano spletno objavo. Ob oklicu zadeve 22. 4. 2025 je bilo ugotovljeno, da ne tožnik, ne toženka in ne stranka z interesom na glavno obravnavo niso prišli. Zato sodišče glavne obravnave ni opravilo ter je odločilo brez nje na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1, torej upoštevajoč v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ugotovljeno dejansko stanje. Neopravljena glavna obravnava na navedeni podlagi ima namreč za posledico, da se ne izvedejo v tožbi predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost tožbenih očitkov o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako se z neudeležbo na glavni obravnavi tožnik odpove saniranju vseh morebitnih kršitev pravil postopka, ki bi se lahko odpravile z opravljeno glavno obravnavo v upravnem sporu (tako tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, ur. Erik Kerševan, Založba Lexpera in GV Založba, Ljubljana 2019, str. 329 - 330).

K I. točki izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijanega sklepa, pri čemer je za tožnika sporna odločitev toženke, da se stranki z interesom kot izvajalcu BPP za tožniku opravljene storitve odmerijo ter izplačajo nagrada in stroški v skupni višini 2.612,98 EUR. Tožnik ne prereka, da mu je bila z odločbo toženke Bpp 48/2021 z dne 17. 2. 2021 dodeljena BPP za kazenski postopek, kot je razvidno iz 2. točke te obrazložitve. Prav tako ne prereka, da je stranka z interesom opravila storitve, za katere ji je z izpodbijanim sklepom odmerjeno plačilo. Pač pa ugovarja, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je, kot trdi tožnik, stranki z interesom za opravljene storitve plačal že sam iz svojih sredstev.

12.Sodišče najprej v zvezi s predlogom stranke z interesom, naj tožbo zavrže, ker da tožnik zanjo nima pravnega interesa, pojasnjuje, da temu stališču ni sledilo. ZBPP namreč predvideva situacije, ko je upravičenec do BPP dolžan (delno ali v celoti) povrniti sredstva, ki so bila za njemu opravljene storitve izplačana iz naslova BPP (tako v primeru, ko v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, uspe, kot tudi, kadar ne uspe - glej 48. in 49. člen ZBPP), zato z izpodbijanjem sklepa o odmeri nagrade in stroškov izvajalcu BPP varuje svoj pravni interes. Takšno stališče izhaja tudi iz vse že oblikovane sodne prakse, ki je navedena v nadaljevanju te obrazložitve. Tožbe torej ne bi bilo utemeljeno zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, za kar se zavzema stranka z interesom.

13.Pač pa je sodišče tehtalo, ali naj sledi tistemu delu sodne prakse Upravnega sodišča, ki je tožbe upravičencev do BPP zoper tovrstne sklepe zavrgla na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ob sklicevanju, da upravičenec do BPP ni bil stranka oziroma stranski udeleženec v postopku odmere nagrade in stroškov izvajalcu BPP ter da zato glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more vložiti tožbe zoper sklep o odmeri nagrade in stroškov izvajalcu BPP (če prej oziroma dokler posebej ne izposluje položaja stranskega udeleženca v omenjenem upravnem postopku). Sklepe o zavrženju tožbe na podlagi takšnega stališča je potrdilo tudi Vrhovno sodišče (prim. sklep I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024 ter sklepa I Up 57/2025 in I Up 61/2025, oba z dne 2. 4. 2025). Vendar takšnemu razlogovanju, čeprav vidi tudi argumente zanj, tukajšnje sodišče iz v nadaljevanju obrazloženih razlogov ni sledilo.

14.Šesti odstavek 40. člena ZBPP določa, da pristojni organ za BPP odloči o končnem obračunu storitev BPP s sklepom najpozneje v 30 dneh po prejemu popolne napotnice ter dalje, da se sklep pošlje izvajalcu BPP in upravičencu do BPP. Te zakonske določbe ni mogoče razumeti drugače, kot da se sklep o odmeri nagrade in stroškov vroči izvajalcu BPP ter upravičencu do BPP. Glede na navedeno je po presoji tukajšnjega sodišča zakonsko ureditev mogoče razlagati v smislu, da je s tem (vročitvijo sklepa) upravičencu do BPP priznan položaj stranskega udeleženca v postopku odmere nagrade in stroškov izvajalcu BPP, kar dalje pomeni, da lahko upravičenec prejeti sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu (nenazadnje, če bi bil upravni postopek dvostopenjski, ne bi bilo dvoma, da lahko v primeru vročitve sklepa zoper le-tega vloži pritožbo). Takšna razlaga je skladna z namenom instituta BPP in naravo s tem povezanih postopkov. Od upravičenca kot osebe, ki je že za svojo osnovno zadevo potrebovala BPP, ni pričakovati, da bo, kolikor želi izpodbijati odmero nagrade in stroškov izvajalcu BPP (za kar, kot rečeno, ima pravni interes), vedel, da mora posebej zahtevati udeležbo v tem postopku ali pa sklep o tem s sveta spraviti z (od vložitve tožbe bistveno bolj zapleteno) uporabo izrednih pravnih sredstev (obnovo upravnega postopka), o čemer tudi pravnega pouka v sklepu, ki ga prejme, ni. Obenem takšna razlaga upošteva položaj organov za BPP in dejstvo, da je za izdajo sklepa o stroških BPP določen kratek, 30-dnevni rok. Po presoji tukajšnjega sodišča se je ZBPP z določbo šestega odstavka 40. člena želel izogniti prav temu, da bi morali organi za BPP v vsak postopek odmere nagrade in stroškov že pred odločitvijo pritegniti tudi upravičenca do BPP, kar ni nerazumno glede na številnost in tehnično naravo tovrstnih postopkov ter dejstvo, da v večini primerov spora med organom za BPP in izvajalcem ter na drugi strani upravičencem do BPP ne bo.

15.Sodišče je po navedenem tožbo presojalo po vsebini (kot je ravnalo npr. že v sodbah I U 1158/2014 z dne 15. 1. 2015 in I U 676/2020 z dne 9. 1. 2023). Pri tem je glede na tožnikov zapis, naj sodišče razišče celotno situacijo, najprej treba pojasniti, da sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), ter ponoviti, da ima neopravljena glavna obravnava po tretjem odstavku 58. člena ZUS-1 za posledico, da se ne izvedejo predlagani dokazi, rezultat česar je nedokazanost vseh tožbenih očitkov o nepravilno ali nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Vendar tudi sicer, torej četudi bi tožnik dokazal svoje navedbe, z ugovori, ki jih uveljavlja v tem upravnem sporu, nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne more utemeljiti.

16.ZBPP v šestem odstavku 30. člena določa, da je za pravno pomoč po tem zakonu odvetnik upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu dodeljene BPP. V sedmem odstavku istega člena ZBPP je določeno, da so kakršnikoli dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški oziroma notarski tarifi, nični. Enako izhaja tudi iz določb petega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 17. člena ZOdv.

17.Iz navedenih zakonskih določb sledi, da je odvetnik, ki je bil z odločbo o dodelitvi BPP postavljen za izvajanje storitev upravičencu do BPP in je storitve opravil v obsegu dodeljene BPP, upravičen do nagrade in povračila stroškov iz proračunskih sredstev BPP, o čemer odloči toženka s sklepom. Ko upravičenec do BPP izpodbija takšen sklep, lahko ugovarja, da storitve niso bile opravljene (v obsegu dodeljene BPP) ali da toženka plačila zanje ni odmerila skladno z določbami relevantnih predpisov. Ne more pa se upravičenec do BPP v upravnem sporu zoper sklep, kot je izpodbijani, z uspehom sklicevati, da je odvetniku že sam plačal za storitve, za katere mu je bila dodeljena BPP. Kakršnikoli tovrstni dogovori med upravičencem do BPP in odvetnikom so namreč po zakonu nični. Zato tudi ne morejo vplivati na izvajanje kogentnih določb ZBPP, ki urejajo odmero nagrade in stroškov izvajalca BPP, kar pomeni, da s sklicevanjem na takšne dogovore ni mogoče utemeljiti nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Tožnik lahko v za to predvidenem civilnopravnem postopku od odvetnika zahteva povrnitev tega, kar mu je dal na podlagi ničnega dogovora. Kolikor odvetnik krši svoje poklicne dolžnosti, lahko na podlagi pobude oziroma predloga upravičenca pride tudi do razrešitve odvetnika kot izvajalca BPP (prim. deveti odstavek 30. člena ZBPP) oziroma do za takšne primere predvidenih (disciplinskih) postopkov pri Odvetniški zbornici Slovenije. V tem upravnem sporu pa tožnik z ugovori, kot jih uveljavlja, po obrazloženem ne more uspeti.

18.Glede na vse navedeno je sodišče tožbo v tem upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19.Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, ko sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ob tem je pojasniti, da je glede povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, po ustaljeni sodni praksi (tako že sklepa Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015) treba v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povrnitev stroškov stranskemu intervenientu. V tem upravnem sporu je stranka z interesom v odgovoru na tožbo povrnitev stroškov smiselno sicer uveljavljala, vendar zahtevanih stroškov ni specificirala in ji že zato njihovega povračila ni mogoče priznati (prim. prvi odstavek 163. člena ZPP). Poleg tega s svojimi navedbami k odločitvi sodišča o tožbi ni prispevala. Zato tudi zanjo velja odločitev, da vsaka stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.