Jedro

Z navedbo, da si je denar sposodila sama in ne tudi sin, pritožnica ugovarja pasivni legitimaciji solidarnega dolžnika, zoper katerega je izdana zamudna sodba že pravnomočna (njegova pritožba se je namreč zaradi neplačila sodne takse zanjo štela za umaknjeno), na njeno obveznost pa ta navedba ne more ugodno vplivati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje glede prve toženke potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik je v tožbi navedel, da je tožencema posodil 4.000,00 EUR, kar sta se zavezala vrniti najkasneje do februarja 2011, česar kljub več pozivom še vedno nista storila. Ker toženca na tožbo nista odgovorila, je sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in tožencema nerazdelno naložilo v plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2011 ter pravdnimi stroški 551,07 EUR.

2. Prva toženka se zoper sodbo pritožuje, in sicer brez formalne navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez konkretnega pritožbenega predloga. Priznava, da si je od tožnika izposodila iztoževani znesek ter da ga še ni vrnila. Navaja, da je bila v veliki stiski. Pojasnjuje, da je zaradi bolezni morala zapreti svoj s.p., pa tudi sin je ostal brez službe in denarja zato ni mogla vrniti. Poudarja, da si je denar izposodila sama in da v to ni vpleten tudi sin, češ da ga ni bilo zraven niti ko je tožnika za denar prosila niti ko ji je ta denar izročil. Pravi, da ji je sin zgolj izjavil, da ji bo po zaključku svojih sodnih postopkov pomagal pri vračilu dolga, kar da je tožniku tudi povedala, zato je na izjavo o prejemu dolga sama podpisala tudi sina. Posojilo ima namen vrniti in prosi, da se ji za to omogoči razumen čas.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za izdano zamudno sodbo so bili izpolnjeni vsi pogoji. Na podlagi 1. odst. 318. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izda sodišče zamudno sodbo (ob odsotnosti pravočasnega odgovora na tožbo), če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sama tožeča stranka oziroma s splošno znanimi dejstvi, in če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.

6. Toženca na pravilno vročeno pritožbo nista odgovorila, zato se šteje, da so v tožbi navedena dejstva resnična. Tožnikova tožba je sklepčna: po materialnem pravu iz tožbenih navedb izhaja želena pravna posledica; Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev (1. odst. 9. čl. Obligacijskega zakonika – OZ). Upnik je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odst. 239. čl. OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (1. odst. 378. čl. OZ).

7. Z navedbo, da si je denar sposodila sama in ne tudi sin, pritožnica ugovarja pasivni legitimaciji solidarnega dolžnika, zoper katerega je izdana zamudna sodba že pravnomočna (njegova pritožba se je namreč zaradi neplačila sodne takse zanjo štela za umaknjeno), na njeno obveznost pa ta navedba ne more vplivati. To velja tudi za njene navedbe o finančni stiski in bolezni. Ker pa sta dolg zavezana plačati oba toženca solidarno, bo plačilo kateregakoli od njiju učinkovalo za oba – ko en dolžnik izpolni, so vsi dolžniki prosti (1. odst. 395. čl. OZ).

8. Splošni rok za izpolnitev denarne obveznosti je 15 dni; le za nedenarne obveznosti sme sodišče določiti drugačen, daljši izpolnitveni rok (2. odst. 313. čl. ZPP).

9. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).