Jedro

Zaradi znižanja odškodnine na revizijski stopnji je naknadno odpadla pravna podlaga za del že plačane odškodnine. Pomemben je čas plačila. Takrat je bil utemeljeno izplačan tudi sporni del odškodnine. Zato ne gre za izjemo, ko ni mogoče zahtevati vrnitve neupravičeno pridobljenega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica sama nosi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev preveč plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker je bil toženec ob njenem izplačilu pošteni prejemnik, zavrnilo pa je tudi njegov nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za novo škodo, ker ni bilo dokazano, da je šlo res za tako škodo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi tako, da je sodbo sodišča prve stopnje v izreku o zavrnitvi tožbenega zahtevka delno spremenilo in tožencu naložilo, da mora plačati tožnici 20,932.225 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.12.1999 dalje kot dneva vložitve tožbe. V ostalem delu je to pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem zavrnilnem delu (manjši del glavnice in zamudne obresti za čas od dneva plačila do vložitve tožbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugodilo pa je tudi toženčevi pritožbi, razveljavilo odločitev o zavrnitvi nasprotnega tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec v pravočasni reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo, da se tožničina pritožba tudi v tem delu zavrne. Povzema razloge sodišča druge stopnje in zaključi, da je sklicevanje na četrti odstavek 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) napačno, ker je to generalna norma, v obravnavani zadevi pa je treba uporabiti specialno normo iz 216. člena ZOR.

Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega ZPP, ki ga je treba v tej zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Toženec se je v prometni nesreči 5.04.1995 tako hudo poškodoval, da je postal tetraplegik. Tožnica mu je na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Krškem z dne 10.7.1997 pod opr. št. P 178/96-77, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.5.1998 pod opr. št. II Cp 1079/97, v kasnejšem izvršilnem postopku plačala prisojeno odškodnino, saj ni uspela s predlogom za odlog izvršbe. Uspela pa je z revizijo, saj je bila prisojena odškodnina znižana s sodbo revizijskega sodišča z dne 10.6.1999 pod opr. št. II Ips 366/98. V sedanji pravdi je sodišče druge stopnje tožencu naložilo vrnitev preveč plačane odškodnine. Revizijsko sodišče v celoti pritrjuje materialnopravni presoji sodišča druge stopnje. Tudi njegovo sklicevanje na obe zakonski določbi, torej četrti odstavek 210. člena ZOR in 216. člen ZOR, je pravilno. V 210. členu ZOR je urejeno splošno pravilo o neupravičeni pridobitvi, v nadaljnjih zakonskih določbah pa pravila, kdaj je treba prejeto vrniti in kdaj ne ter obseg vrnitve. Pravkar povedano za konkretno zadevo pomeni, da je v prejšnji pravdi zaradi znižanja odškodnine na revizijski stopnji naknadno odpadla pravna podlaga za del že plačane odškodnine, da je torej izpolnjen dejanski stan iz četrtega odstavka 210. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je spor moralo presojati tudi glede na 216. člen ZOR, saj se je toženec pri upiranju tožbenemu zahtevku skliceval prav na to zakonsko določbo. Po njej pošteni prejemnik ni dolžan vrniti neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti. Pravilni so razlogi sodišča druge stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za neutemeljeno plačilo. Pomemben je namreč čas plačila, takrat pa odškodnina še ni bila znižana. Zato obravnavani zadevi ne gre za izjemo, ko ni mogoče zahtevati nazaj vrnitve neopravičeno pridobljenega.

K razlogom sodišča druge stopnje revizijsko sodišče še dodaja, da je v tovrstnih sporih sodna praksa nekaj časa res kolebala, vendar se je v zadnjem obdobju ustalila, kar se je odrazilo tudi s sprejemom pravnega mnenja na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v decembru 2000. Navedeno pravno mnenje se glasi: Zavarovalnica, ki je na podlagi pravnomočne sodbe, proti kateri je vložila revizijo, plačala odškodnino zaradi telesnih poškodb in prizadetega zdravja, lahko od odškodovanca, ki mu je bil del tožbenega zahtevka v revizijskem postopku zavrnjen, utemeljeno zahteva vrnitev preveč plačanega zneska (četrti odstavek 210. člena ZOR in 216. člen ZOR).

Ker uveljavljani revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške. Tožnica mora sama nositi stroške svojega revizijskega odgovora, ker ti za razjasnitev zadeve na revizijski stopnji ob že sprejetem in citiranem pravnem mnenju niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).