Jedro

Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik možnost nastanka težko popravljive škode zgolj pavšalno zatrjuje, ni pa predložil nobenega dokaza o tem. Ker gre v zadevi za sofinanciranje iz javnih sredstev, torej za finančna sredstva, to ne predstavlja nepopravljive škode, pri čemer tudi ne gre za znatna finančna sredstva. Po drugi strani bi po mnenju sodišča neizvršitev izpodbijanega akta bila v nasprotju z javno koristjo, ki temelji na ZOFVI in ki je v tem, da je na razpisu po zakonitem postopku izbran kandidat, ki izpolnjuje razpisne pogoje.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik v tožbi izpodbija sklep Ministra za šolstvo in šport, št. 6131-2/2010/6-45 z dne 28. 6. 2010, s katerim je Ministrstvo za šolstvo in šport zavrnilo vlogo tožnika za sofinanciranje publikacije ... v okviru otroške, mladinske in strokovne periodike. Tožnik namreč ni bil organiziran v pravno organizacijski obliki društva ali javnega zavoda na področju vzgoje in izobraževanja, v skladu s 3. točko javnega razpisa za sofinanciranje otroške, mladinske in strokovne periodike v Republiki Sloveniji v letu 2010, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 38/10 z dne 15. 5. 2010) na podlagi določbe 81. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS št. 16/07, v nadaljevanju ZOFVI). Minister za šolstvo in šport, je kot drugostopni organ pritožbo tožnika z odločbo št. 6131-2/2010/8-45 z dne 19. 7. 2010 zavrnil, saj je na strani razpisovalca sredstev, da konkretizira kriterije za sofinanciranje. Strokovna komisija za ocenjevanje vlog iz navedenega javnega razpisa, imenovana s sklepom št. 6131-2/2010/2 z dne 23. 4. 2010, je vlogo tožnika zavrnila, saj tožnik ni izpolnjeval vseh razpisnih pogojev.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit. Določba 81. člena ZOFVI ne daje podlage za omejevanje kroga subjektov, ki lahko kandidirajo na razpis za sofinanciranje, zato je tožena stranka povsem nezakonito in arbitrarno omejila krog subjektov, ki lahko kandidirajo za sofinanciranje iz javnih sredstev. S tem je tudi kršila pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. S tožbo tožnik tudi predlaga izdajo začasne odredbe, saj tožniku grozi težko popravljiva škoda. Tožnikovo izdajanje revij ... je v veliki meri odvisno od sredstev državnih pomoči. Tožnik se na razpise za sofinanciranje iz javnih sredstev prijavlja že vrsto let in vsako leto na podlagi razpisov tudi prejme državna finančna sredstva. Zaradi nezakonitega in neustavnega ravnanja tožene stranke pa bodo sredstva, glede na določbe 229. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna, razdeljena na podlagi nezakonite odločitve tožene stranke, s čimer bo tožniku nastala nepopravljiva škoda. Ker je skupna višina proračunskih sredstev, ki jih tožnik upravičeno pričakuje, iz naslova prijav za vseh sedem publikacij, izračunana na podlagi kriterijev, opredeljenih v 2. odstavku pod točko IV. tožbe približno 12.000,00 EUR, naslovnemu sodišču predlaga, da v tej višini zadrži razdelitev proračunskih sredstev z začasno odredbo. Tožnik sodišču tudi predlaga, da se izvršitev vseh izpodbijanih aktov do pravnomočne odločitve v tem postopku zadrži. Sodišče je moralo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti iz naslednjih razlogov: Na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Vendar pa je taka odložitev izvršitve izpodbijane odločbe možna le ob kumulativno izpolnjenih zakonskih pogojih iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik lahko na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev izkaže za potrebno, kar pa iz tožbenih navedb ne izhaja. Eden od zakonskih pogojev je izkazana težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala zaradi izvršitve izpodbijane odločbe. V obravnavanem primeru pa sodišče na podlagi tožbenih navedb ugotavlja, da tožnik možnost nastanka težko popravljive škode zgolj pavšalno zatrjuje. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da bi izvršitev izpodbijane prvostopne odločbe pomenila za tožnika težko popravljivo škodo. Po presoji sodišča ima tožnik pravico kandidiranja na razpis za sofinanciranje iz javnih sredstev, ni pa mu v nobenem primeru zagotovljeno, da bo na razpisu izbran in finančna sredstva tudi prejel. Pristojni organ je namreč pri izbiri kandidata, ki mu bo sofinanciranje iz javnih sredstev v okviru obravnavanega razpisa zagotovljeno v okviru kandidatov, ki izpolnjujejo razpisne pogoje, samostojen. Tudi sicer se tožnikov položaj z izpodbijanim aktom ni poslabšal. Ker gre v obravnavani zadevi za sofinanciranje iz javnih sredstev, torej za finančna sredstva, to ne predstavlja nepopravljive škode, pri čemer tudi ne gre za znatna finančna sredstva. Po presoji sodišča nista v konkretnem primeru podana oba zakonska pogoja za izdajo začasne odredbe. Tožnik z navedbami in dokazi ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazal tako nastanek škode, kakor tudi, da bo škoda, ki bi mu nastala, težko popravljiva, saj vsaka škoda ni težko popravljiva. Po drugi strani pa bi, po mnenju sodišča, neizvršitev izpodbijanega akta bila v nasprotju z javno koristjo, ki temelji na ZOFVI. Pri presoji je sodišče upoštevalo načelo sorazmernosti pri oceni prizadetosti javne koristi, ki je v tem, da je v razpisu izbran kandidat po zakonitem postopku, ki izpolnjuje razpisne pogoje.

Ker v obravnavani zadevi tožnik po presoji sodišča ni izpolnil zakonsko določenih pogojev za izdajo začasne odredbe v skladu z določbo 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.